Zaradi uvedbe parkirnine in (za alpiniste nerazumnega) omejevanja v dolini Vrat se je (tudi) med alpinisti zgodil opazen premik — vse več jih izbira dostop iz doline Krme, kjer je izhodišče za senčno steno Debele peči postalo privlačnejša alternativa. Kratek dostop, bližina doma in še nekaj, o čemer se raje ne govori… Skratka, mikavno.
Smer Jesih–Potočnik
Jerneja iz AO Kranj je na četrtkovem ferajnu Tomaž pocukal za rokav in ga povabil, da skupaj s Katjo odidejo v Debelo Peč plezat smer Jesih–Potočnik. Jernej je pristal, a opozoril, naj se pripravita na celodnevno turo — kar se je izkazalo za resnično.
Smer so opravili suvereno, razen na začetku (približno 100 metrov nad vstopom), kjer so jih klini zavedli in so zašli v krušljivo zajedo, namesto da bi zavili levo po logični poti. Tudi pri sestopu po lovski poti so oklevali in se na koncu odločili za markirano pot. V dolino so se vrnili izmučeni, a so za las ujeli še pico in pivo v Aljaževem hramu.
Jernej se je ob tem zahvalil sopotnikoma — čeprav v steno običajno vzameš le najnujnejše, se dodatnemu sendviču v ruzaku človek ne brani.
Sekločeva smer
Po deževnem obdobju, ki je bilo sicer idealno za nabiranje gob, se je končno pokazalo sonce. Jernej se je z Uršo dogovoril za vzpon po Sekločevi smeri. Čeprav je ta krajša, je časovno primerljiva z Jesih–Potočnik, saj se prav tako zaključi na vrhu. Do vstopa vodi lepo uhojena pot, ki pa zahteva nekaj previdnosti.
Prvi raztežaji so se izkazali za orientacijsko zahtevne. V drugem raztežaju je Jerneja zavedla napačna linija klinov — šel je po polici predaleč in narobe desno gor. Ko ni šlo več naprej, je bila potrebna improvizacija, da ga je Urša spustila nazaj. Dobrih 10 metrov nižje sta našla pravi prehod.
Tretji raztežaj je bil podobno nejasen. Pred njima je bila stena, brez očitne linije. Urša je izbrala desno varianto, ki se je izkazala za težjo in manj opremljeno, a ju je vseeno pripeljala do sidrišča. Na spletni strani Slovenske stene piše, da gre smer nekaj metrov levo — to sta ugotovila naknadno.
Preostanek smeri je bil lep in logičen, sploh če si detajle razjasniš že na začetku. Za smer (skupaj z Jesih–Potočnik) sta potrebovala šest ur in pol, kar se jima je zdelo odlično, kljub zapletom.
Parižanka, smer Pavleta Kozjeka in Tineta Miheliča
Teden kasneje je Jernej na ferajnu spet ostal brez planov za vikend. Ob devetih zvečer se je s kolesom pripeljal Matevž in ga povabil na plezanje naslednji dan, za praznik. Čeprav je bila ura pozna, je Jernej pristal. Predlagal je smer Parižanka. Hitro domov in naspat.
Na dostopu sta dohitela navezo Matej, Vesna in Jože, ki so se namenili v Jesih–Potočnik. Vstopni del so preplezali skupaj, nato pa vsak po svoji smeri. Eden od plusov, da v steni srečaš še kakšno navezo AO Kranj, je, da ni dolgčas — pa še kakšna fotografija nastane iz drugega zornega kota.
Smer Parižanka je Jerneju ostala v odličnem spominu — tista, za katero si rečeš: to bi pa šel še kdaj. Poteka po vrhunski skali, bogati z oprijemi. Naklon je precej konstanten, vmes pa se najde tudi kakšen neudoben viseč “štant” na klinih.
Kljub vsem “šestkam” se mu je zdel najbolj delikaten četrti raztežaj (V+), kjer plezaš po zajedi, ki ni bogato opremljena in zahteva nekaj iznajdljivosti. Peti raztežaj (VI+), ki velja za ključnega, pa se mu ni zdel tako zahteven — proti vrhu je bilo treba le lepo uloviti linijo po ploščah do sidrišča. Smer se zaključi malo pod vrhom Zoba, kjer se priključi smeri Severovzhodni raz. Tam sta se Jernej in Matevž razvezala. Namesto da bi nadaljevala po razu, je Matevž našel obvoz levo, po grabnu, ki je delno uhojen in ju je v slabih tridesetih minutah pripeljal na vrh. Za sestop sta tokrat izbrala lovsko pot, ki je nekoliko lažja — še posebej, če greš z nekom, ki jo že pozna. Ob treh popoldne sta bila pri Kovinarski koči, kjer sta si privoščila zasluženo pivo in uspešno zaključila dan.
Smer se zaključi malo pod vrhom Zoba in se priključi smeri Severovzhodni raz. Tam sva se tudi razvezala. Namesto, da bi nadaljevala po razu, je Matevž našel obvoz levo, po grabnu (je tudi delno uhojen), ki naju je v slabe pol ure pripeljal na vrh. Za sestop sva tokrat uporabila lovsko pot, ki je mogoče malo lažja, če greš z nekom, ki je tam že šel. Ob treh sva bila pri Kovinarski koči na pivu in uspešno zaključila dan.
Po objavi na AO Kranj (kjer je tudi več fotografij) pripravil Copilot
Za to, kdaj bo na vrsti omejevanje obiska v Krmi, (pa) so načrti in terminski plani že pripravljeni in denar zagotovljen. Kam po tem?
