Reformacija v gorah: kako si lahko planinci in alpinisti z njo pomagamo, da bi znova našli svoj prostor
31. oktober, dan reformacije, nas spominja na trenutek, ko je posameznik — Martin Luther — z besedo in dejanjem sprožil premik v duhovnem, družbenem in kulturnem razumevanju sveta. Njegova dejanja niso bila le verska, temveč poziv k prenovi, k vrnitvi k bistvu, k odgovornosti posameznika. Reformacija je (bila) tudi kritika institucij, ki so izgubile stik z ljudmi. V gorah to pomeni, da se ne zanašamo le na upravne strukture, temveč gradimo neformalno skupnost planincev in alpinistov, ki si med seboj pomagajo, izobražujejo, spoštujejo različnost pristopov.
Naj bo dan reformacije tudi dan gorske refleksije …
Triglav. Simbol naroda, mitološki vrh, logotip na osebni izkaznici. In obenem — magnet za množice, ki se z vseh koncev sveta zgrinjajo v Julijske Alpe, da bi »osvojile« tisto, kar naj bi bilo sveto. A ko se množice približajo, jih pričaka tabla: »Dostop omejen. Vstop le z aplikacijo. Število obiskovalcev je doseglo kvoto. Poskusite znova naslednje desetletje.«
Dobrodošli v Triglavskem narodnem paradoksu — parku, ki vabi z imenom, a odvrača z ukrepi. Park, ki je postal Triglavski narodni plakat, kulisa za promocijo, ne prostor za doživetje.
Ime, ki vabi — a le na en vrh
Ime »Triglavski narodni park« je že samo po sebi usmerjevalno orodje. Ne govori o dolini Trente, o Pokljuki, o Bohinju, o planinah, o kulturni krajini. Govori o enem samem vrhu. In prav to ime je postalo turistični poziv, ki se ne ujema z varstveno logiko parka.
Če bi želeli resnično varovati celotno območje, bi morali razmisliti o preimenovanju. Predlog?
Julijski narodni park (v sodelovanju z Italijani) ali Vzhodnojulijski naravni rezervat. Ime, ki ne vabi le na vrh, temveč na razumevanje celote.
Zakon, ki sledi imenu
Zakon o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-1) je že v svojem naslovu ujet v simbol. A simboli so dvorezni. Ko zakon govori o varstvu narave, hkrati nosi v sebi promocijsko breme, ki ga ni mogoče ločiti od imena. Morda je čas, da razmislimo o novem zakonu, ki bi:
– opredelil park kot celostno ekološko in kulturno krajino, ne kot »okolico Triglava«,
– uvedel regijske identitete znotraj parka (npr. Baška grapa, Trenta, Bohinj, Pokljuka),
– ločil promocijo od varstva, da se ne bi več dogajalo, da isti organ vabi in hkrati omejuje.
Ko gora postane ozadje za objavo
V digitalni dobi je Triglav iz res množičnih pohodov kot so: z Mont Blanca skopiran sto žensk, železarji, vozniki avtobusov, AMD društvo na Triglav, … postal kulisa za selfije, ozadje za objave, točka na zemljevidu, ki jo je treba »obkljukati«. A gora ni točka — je proces, doživetje, odnos. In park, ki nosi njeno ime, bi moral to razumeti.
Namesto da omejujemo dostop z aplikacijami, bi morali omejiti pričakovanja, spremeniti pripoved, izobraževati. Ne z brošurami, temveč z zgodbami, ki govorijo o tišini, spoštovanju, skromnosti.
Sklep: preimenovanje kot prvi korak
Ime ni le beseda — je okvir razumevanja. Če želimo, da park ne bo več le »Triglavski«, temveč narodni v najširšem smislu, moramo začeti pri imenu. In nato spet pri zakonu. In nato pri sebi. Glede na nevzdržno stanje in nove in nove zahteve ter kao od(?)rske projekte obstoječega kadra najprej predlog poslancem, ki so v vrhunski formi za hitro spreminjanje zakonov, po spremembi zakona takoj in zaustavitvi norosti še prej … ?
