Še en bombon(ček) več – Sklad na skladom se dviguje – Moj spomenik
Redila me Sava,
Ljubljansko poljé
navdale, Trigláva
me snéžne kopé.
Valentin Vodnik
Kultura v deželi je na psu, celokupna politika, ki je uspešno zatrla vso narodovo ustvarjalno svobodo, pa na višku, tako nekako bi lahko strnili dogajanja tega obdobja.
Pri Slovenski tiskovni agenciji pišejo: »Koalicijski poslanci vložili predlog za razglasitev dneva Triglava.« A bolj smiselno bi bilo, da bi se vprašali: »Zakaj mora biti gora Triglav sploh predmet parlamentarne pobude in ali se, glede na to, da se naziv Triglav uporablja tudi drugje, sploh lahko razmišlja o tem?«
Koalicijski poslanci Nataša Avšič Bogovič, Meira Hot in Matej T. Vatovec so v zakonodajni postopek vložili predlog, da bi 7. avgust postal državni praznik – dan Triglava. Ne dela prost dan, temveč simbolni praznik, ki naj bi utrjeval narodno identiteto. V obrazložitvi poudarjajo Aljažev stolp, zgodovino, simboliko, narodno zavest.
Toda prav s tem dejanjem so naredili tisto, česar se je nesrečni pobudnik Marko Viduka najbolj bal: Triglav so spremenili v politično zgodbo.
Ko simbol znova postane orodje
Viduka je želel, da bi bil praznik rezultat državljanske pobude. Da bi bil izraz skupnosti, ne parlamenta. Da bi gora Triglav ostala nad politiko tako, kot stoji nad dolinami. A zbiranje podpisov je propadlo — 570 podpisov v 60 dneh. In ko je civilna pobuda padla, so jo prevzeli poslanci.
S tem so naredili ravno tisto, kar je Viduka želel preprečiti: Triglav je postal predmet politične geste, ne ljudske volje. Predlagatelji poudarjajo, da Triglav »ne deli na levo in desno« (v svoji perspektivi najbrž niti ne vedo, da na goro hodijo levičarji in desničarji v pravem pomenu besede, saj se ljudje ob vzponu in sestopu tako z levo kot z desno roko prijemljejo jeklenic – prav tako postavljajo levo nogo pred desno in obratno).
A ravno to, da pobudo zdaj vodijo poslanci treh koalicijskih strank, jo postavlja v politični okvir.
Ne glede na namen, ne glede na simboliko, ne glede na zgodovino — ko nekaj postane zakonodajni predlog, postane tudi politično dejanje.
Triglav je bil stoletja prostor, kjer so se Slovenci srečevali, ne razhajali.
Zdaj pa ga v zakonodajni postopek vnašajo isti ljudje, ki se sicer v parlamentu pred kamerami, ki jih drago plačujejo davkoplačevalci za show prepirajo o vsem mogočem in nemogočem. In gora, ki bi morala ostati nad tem, je spet potegnjena v politično areno. Poslanci so znova spregledali svojo vlogo v državniškem sistemu. Namesto da bi zaznali odstopanja, ki se dogajajo v Triglavskem narodnem parku, jih še poglabljajo.
Mir, ki ga gora potrebuje
Triglav, katerega Steno so z zaporo Vrat že uspešno »osvobodili« alpinistov, v tem času potrebuje predvsem mir. Mir, da ga prekrije sneg. Mir, da se ne vidi njegov srd, ki ga vsako leto razkrivajo podori, erozija, množični obiski, preobremenjenost poti. Mir, ki ga ne bo prinesel še en praznik, temveč odgovorno upravljanje, spoštovanje in tišina.
A namesto tega dobiva novo plast simbolnega pomena, za katero ni prosil.
Gora ne potrebuje praznika.
Gora je (ob številnih na njej umrlih) že žrtveni oltar.
Gora potrebuje spoštovanje.
Ko politika nadomesti skupnost
Viduka je imel prav: Triglav bi moral biti praznik ljudi, ne parlamenta.
Ko civilna pobuda ne uspe, to ni znak, da morajo politiki prevzeti pobudo — lahko je znak, da ljudje praznika ne potrebujejo ali pa da ga želijo drugače.
A poslanci so se (spet v imenu ljudstva, da prikrijejo kaj druzgega) odločili drugače.
In tako je Triglav — gora — simbol, ki naj bi povezoval — postal še ena točka, kjer se kaže razkorak med političnim vrhom in ljudmi. Če bi goro in pomen Triglava Slovenci res razumeli, bi takoj začeli zbirati podpise za zmanjšanje števila poslancev, saj bi lahko le tako omejili njihove nesmisle in privarčevali …
PN
