»V gorah se dogaja vse več nesreč. Imam vtis, da ljudje čutijo potrebo po dokazovanju, četudi niso pripravljeni.«
Tamara Lunger je ena tistih alpinistk, ki je svojo pot začela z osupljivimi dosežki, a jo je življenje v gorah pripeljalo do globljega razmisleka o smislu, odgovornosti in lastni identiteti.
Od Lhotseja do K2
Hči mame Margareth alpinista Hansjörga Lungerja in , ki se je rodila 6. junija 1986 v Bolzanu, je svojo strast do gora podedovala že v otroštvu. Pri komaj 23 letih je kot najmlajša ženska stopila na vrh Lhotseja, svojega prvega osemtisočaka. Od takrat naprej je opustila uporabo dodatnega kisika, kar je postalo njen osebni etični standard.
Njena pot je bila raznolika: v tekmovalnem turnem smučanju je pritekla dva naslova italijanske prvakinje (2006, 2008), leta 2014 pa se je kot druga Italijanka (po Nives Meroi) povzpela na K2. Poskus na Nanga Parbat s Simonom Morom se je končal le 70 metrov pod vrhom — odločitev, ki je pokazala njeno sposobnost trezne presoje v skrajnih razmerah.
Tamara danes ne živi več samo od odprav. Njeno življenje je kombinacija sponzorstev (npr. Garmin, GORE‑TEX, Deuter), predavanj in javnih nastopov, kjer govori o svojih izkušnjah, ter humanitarnih projektov, kot je Climbing for a Reason v Pakistanu. Poleg tega se je v zadnjih letih usmerila v raziskovalne in pustolovske odprave (npr. 3000 km pešpot po Mongoliji, ekspedicije v Sibirijo), ki jih pogosto spremljajo medijski projekti in podpora blagovnih znamk …
Prelomnica: tragedija na K2
Leta 2021 je bila del odprave na K2, ki se je končala tragično: umrlo je pet plezalcev. Dogodek je Tamaro pretresel in ji odprl vprašanja o lastni vlogi v alpinizmu. Namesto da bi se osredotočila na doseganje vrhov, je začela iskati nove poti — humanitarne projekte in odprave z raziskovalnim značajem.
Projekt Climbing for a Reason jo je povezal z mladimi v Pakistanu, ki jih uči plezanja in jim poskuša predati vrednote odgovornosti, skupnosti in spoštovanja do gora. Njena zadnja pustolovščina jo je popeljala na 3000 kilometrov dolgo pešpot po Mongoliji, kjer je raziskovala sebe in svet onkraj alpinizma.
Kritika kulture tveganja
Tamara opozarja na nevarnost sodobne komunikacije o alpinizmu, ki pogosto poudarja adrenalin in tveganje, medtem ko se težavnost prikriva. Videoposnetki, ki prikazujejo podvige kot lahkotne, lahko pri neizkušenih gledalcih vzbudijo željo po posnemanju brez ustrezne priprave.
»Ljudje se ne zavedajo več samih sebe,« pravi. »Navdušeni so nad športnikom in želijo biti kot on, ne da bi se vprašali: ali sem res takšen ali sem tudi jaz edinstven?«
Po tragediji na K2 se Tamara ne želi več identificirati zgolj kot alpinistka. »Ta alpinistična jakna mi je zdaj pretesna,« pravi. »Sem predvsem oseba z več interesi, več sposobnostmi.« Alpinizem je bil zanjo izhod iz cone udobja, a zdaj išče širše poti samospoznavanja.
Njena filozofija se je premaknila od »koliko metrov sem preplezala« k vprašanjem: zakaj to počnem, kaj me žene, kaj lahko s tem sporočim drugim. V tem vidi možnost, da se poveže z ljudmi onkraj ozkega kroga alpinistov — da pokaže, da so dvomi, strahovi in želja po smislu univerzalni.
Tamara želi mlade spodbuditi k bolj ozaveščeni udeležbi v gorah. Ne gre za tekmovanje v višini ali hitrosti, temveč za razumevanje lastnih meja, odgovornost do sebe in drugih ter iskanje notranje motivacije. »Ne glede na to, ali si kuhar ali alpinist,« pravi, »so življenjske težave za vse enake. Pomembno je, da jih znamo prenesti.«
»Alpinizem je šport moških in nočem slišati, da nisem sposobna, ker sem ženska.« … Tamara Lunger
Zaključek
Tamara Lunger je svojo zgodbo začela kot ena najobetavnejših alpinistk svoje generacije. A prav gore so jo naučile, da je največji izziv odkriti samega sebe. Njena pot se danes ne meri več v osvojenih vrhovih, temveč v globini vprašanj, ki jih zastavlja sebi in drugim. V tem je njena resnična moč — ne v številkah, temveč v iskrenosti.
Copilot
