Nekoliko drugačna zgodbica – Nedeljkova, ki se bere le na lastno odgovornost
Že nekaj ur sem enakomerno tlačil sneg pod nogami in kdo ve, koliko bi mi pomagale izkušnje iz tlačenja zelja, in koliko jeze, ki sem jo nosil s seboj iz doline, sem nehote stiskal v sneg. Le kaj bi se zgodilo, če bi mi sneg jezo kdaj vračal in me stresel s katere od gora? Vendar se je tudi tokrat odločil drugače in mi vsakokrat le objel noge, ko so se le-te mehko ugreznile vanj. Z višino se je pogled odpiral v širino in belina snega se je povezala z modrino neba. Iz višin je zapihalo nenavadno ostro. Zajela me je silna moč sape, ovila telo in me spodbudila, da sem se ozrl kvišku.
V vrtincu snežnih kristalov se je pokazala podoba in me nagovorila. Nekaj se je zganilo v meni. Bilo je hrepenenje, ki me je vleklo k tej nežni, vendar močni podobi. Piš vetra je bil mrzel le za telo, saj v notranjosti nisem čutil njegove ostrine. Nasprotno, ledena sapa me je grela, da sem želel iti naprej. Breg je postajal vse bolj pokončen in krplje na nogah sem zamenjal za dereze, da sem v sneg suval kovinske zobe. Zračni vrtinec bleščečih kristalov je začenjal polniti večji del zornega kota. Prisluhnil sem tišini snega. »Obrni, obrni«, se je pojavila misel. Je prišla od srca ali iz razuma? Odrinil sem jo, v sebi nastrgal nekaj moči, in nadaljeval.
Korak se je povezoval z belino, ta mi je bila v podporo, da nisem klonil, in silhueti naproti sem stopal v zanosu. Tudi sonce je dodajalo svoje, ko so se v zraku zableščali leteči snežni kristali. »Dol, dol«, je nosil veter opozorilo navzdol, »Ne prideš na vrh«. Nisem se zmenil zanj, si ponovno nastrgal nekaj moči in se porinil v še nedotaknjen sneg. Podobi sem bil že zelo blizu, preplezati bi moral le še en prag, ko je skozme šinila misel: »Ne hodi čezenj, sedaj gre zares, obrni! Sestop bo naporen, ohrani vsaj malo moči.« Bila je tako močna, da je ni bilo moč ne upoštevati. Nekdo mi delil je spoznanje.
Na Mangartskem sedlu sem opazil, da je silna sapa goro že zapustila, saj je vrtinčenje snežne moke izginilo. Nasmehnil sem se. Ni mi bilo žal, da sem obrnil, z odločitvami sem bil zadovoljen. Med sestopom je sneg še nekoliko globje vsrkaval moje korake. Ne sneg kot tak, njegova belina me je vsakokrat vabila v zasnežene gore. Povezoval sem se z njo, ko sem iskal še nekaj mi nepoznanega in po čemer sem vseskozi hrepenel. Svetle misli so z belino snega poletele v nebo in dojel sem dokončno, da sam nisem, da sem vseskozi nekomu viden, le slika tega spoznanja se v meni do tedaj še ni ustvarila, kajti tega izkustva prej v gore še nisem nosil samemu Sebi.
Le kakšno delo sem opravljal, ko sem lazil po zasneženih strminah in noge trdo postavljal v sneg? V njegovi belini nikdar ni bilo jeze, to sem vedno sam tlačil v sneg, in bes je bil večkrat v besedah, ko sem med potjo mlel misli. Vem, da bi mi sneg za vedno zamrznil spomin, če bi se le tako odločil; pa se ni. Namesto tega mi je kazal svojo belino, jo povezoval z mojimi mislimi. Vedno mi je delil silno medene in prijetne občutke, tako da so trde misli postajale vse bolj mehke.
Postal sem nekdo, ki so mu gore dale spoznanje in tega sedaj lahko delim dalje. Bil sem nekomu zelo blizu; povezal me je z svetlimi mislimi. Sedaj vem, da sem bil tedaj blizu samemu Sebi. Med doživljanjem beline snega mi misli niso zamrznile, tako sem to sliko smel vzeti s seboj, v dolino. V njej je zgodba, kako me je sneg vabil kvišku v korak in me je sonce spelo veselju, da sem lahko uzrl to silhueto. Ta se je tako močno povezala s srcem, da sem še naprej obiskoval gore, kako bi jo še kdaj videl ali vsaj čutil. Sedaj tudi vem, da nihče ni sam in nihče nikoli ne bo. V silhueti je bil tisti del mene, ki je na nebu, in v njem so moji Spomini. Čudovito bi bilo, ko bi Sebi vsak sam spel svojo sliko, pogledal Sebi v besede srca, in uzrl svojo belino.
IN
