Pet dni v jugozahodni steni M. Druja in petnajst let iskanja tišine – Samota, knjiga, ki kar kliče k prevodu
V začetku leta 2026 je pri založbi Paulsen / Guérin Chamonix izšla knjiga Solitude, novi literarni projekt Benjamina Védrinesa, trenutno najizrazitejšega imena (izvrstnega) francoskega alpinizma. Knjiga je zasnovana kot intimni, skoraj dnevniški zapis petdnevnega solo vzpona v smeri Base v jugozahodni steni Drusov, a v resnici se razpre v širšo pripoved o petnajstih letih življenja v gorah, dvomih in iskanju notranjega miru.
Struktura knjige: od »Directe de l’Amitié« do petih zimskih dni
Kazalo razkrije, da Solitude ni en sam monolitni zapis, temveč niz poglavij, ki prepletajo preteklost in sedanjost: La Directe de l’Amitié, L’appel d’une voie, Nouvelle vague, Strike, Effondrement, Dépose, Dans les starting-blocks, Les larmes du K… – poglavja, ki sledijo njegovemu razvoju: od prvih velikih smeri v Alpah, prek Himalaje in rekordnih vzponov na osemtisočake, do psihološkega pritiska, ki ga prinese uspeh.
Cinq jours dans l’hiver – osrednje poglavje, kjer se zgodba zoži v pet dni v steni Druja.
Les poules de Monsieur Rochette – mehkejši, skoraj anekdotičen epilog, ki prizemlji mit alpinizma v vsakdan.
Na koncu je dodan še priloga z njegovimi najpomembnejšimi vzponi, ki bralcu da okvir, kako ekstremno je to, o čemer piše.
Prolog: šotor pod Drujem, –15 °C in »kilometer putridnega granita«
Uvod se začne 17. februarja 2025 ob 5.30 zjutraj, v šotoru na 2.500 metrih pod Drujem. Védrines opisuje prvi, skoraj ritualni gib: prižig gorilnika in topljenje snega. To je »gesto, ki sproži vse ostale« – začetek petih dni, v katerih mora biti vsak premik izostren, učinkovit, brez odvečnih gest.
Pred njim je kilometer navpičnega, krhkega, »putridnega« granita v smeri Base, ki poteka po odlomljenem delu jugozahodnega stebra M. Druja. V zimskih razmerah, solo. Ob njem je le snemalec Mathis Dumas, ki bo z dronom dokumentiral vzpon, a Védrines že v prologu jasno pove: zares mora biti sam. Vsaka misel, ki ni usklajena z vzponom, je potencialna nevarnost.
V nekaj odstavkih poveže ta trenutek z odhodom v Nepal pri osemnajstih: takrat je »odplul v neznano« brez da bi povedal staršem, danes pa poskuša z istim pobegom utišati »tsunami misli«, ki ga v dolini izčrpava: telefoni, mejli, vreme, računi, odločitve, neskončne možnosti.
Gore so zanj filter: tam »vse postane hkrati veliko težje in veliko bolj preprosto – slediti liniji, priti ven na vrh, ne gledati nazaj«.
Knjiga: Solitude
Avtor: Benjamin Védrines
Založba: Editions Paulsen
Jezik: Francoski
Izid: 23. oktober 2025
Žanr: Avtobiografija
Format: Terra Nova
Tema: Gore
Število strani: 168
ISBN: 978235221-5950
Cena: Papirna različica 21,00 €
Digitalna različica 12,99 €
Védrines kot figura: hitrost, ekstrem in krhkost
V predstavitvi knjige seveda ostaja tudi »faktografski« del njegove kariere: rojen 1992 v Die (Drôme), gorski vodnik pri 23 letih, rekordi na Broad Peaku (7 h 30 z vzponom in spustom), K2 (11 h 30), rekord Chamonix–Zermatt (14 h 54 s Samuelom Equyjem), 6 h 51 za Integrale de Peuterey, vrhunski »enchainementi« z Léo Billonom, Jeanom, solo La Base v Druju kot ena najtežjih solo smeri današnjega časa.
Toda Solitude te številke ne slavi, temveč jih razpre: pokaže, da so ti rekordi pogosto poskus, kako obvladati lastno preobčutljivost in pomanjkanje samozaupanja. Alpinistični ekstrem kot način, kako utišati notranji hrup.
Zakaj je ta knjiga zanimiva tudi za nas?
Ker ne govori le o Druju, ampak o nečem, kar je zelo blizu tudi našemu prostoru: o generaciji alpinistov, ki živijo med družbenimi omrežji, (državnimi) sponzorji, pričakovanji in hkrati iščejo nekaj radikalno, tihega. Pri francoskih alpinistih skorajda tedensko vidimo, kaj jim pomeni Dru in njega (podirajoča – spreminjajoča) se stena. Vidimo prav to, kar je v zadnjem času zmanjkalo slovenskim alpinistom. Njihovo Steno so jim »ugrabili« in sedaj (pravzaprav) ne vedo, kaj bi. Prav tako pa nimajo takšnega »nosilca,« ki bi pomedel »staro« in zopet nakazal pomen klénega alpinizma.
Solitude je knjiga o petih dneh v steni, a tudi o petnajstih letih, v katerih se človek uči, kako živeti z lastno občutljivostjo – in zakaj so gore včasih edini kraj, kjer je mogoče zadihati. Solitude je ena tistih knjig, ki jo je treba čimprej prevesti. Ob vsem zavedanju, kdo vse obvladuje (naš) »alpinistični prostor,« prinaša to, kar (novodobni) alpinizem (najbolj) potrebuje.
