Julijske Alpe znova opominjajo na nepredvidljivo moč narave
V nedeljo, 5. oktobra 2025 dopoldne se je po sneženju in vetru pod vrhom Tosca v Julijskih Alpah sprožil snežni plaz, ki je na poti odnesel in zasul tri hrvaške planince. Med obsežno klasično reševalno akcijo so enega od njih našli brez znakov življenja. Zaradi nevarnih razmer in povečane možnosti sproženja novih plazov je iskanje preostalih dveh pogrešanih prekinjeno. Nadaljevanje je predvideno v ponedeljek zjutraj.
V priporočilih za planince in pohodnike, ki jih pripravljajo na ARSO in jih vsakodnevno povzamemo tudi na teh straneh je za danes napisano: “Nedelja naj bo dan za počitek, v ostalih dneh pa načrtujte turo glede na vreme in razmere.”
Časovnica nesreče, reševanja, ugotovitve, …
Po podatkih Policijske uprave Kranj se je plaz sprožil okoli 10. ure.
Po prvih informacijah so hrvaški planinci iz Splita in okoliških mest, vključno s Solinom, Kaštel Sućurcem in Žrnovnico v soboto prišli s Pokljuke do Vodnikovega doma (1817 m) in nato do doma Planika (2408 m), ter se povzpeli na vrh Triglav. Z vrha Triglava so se spustili nazaj do Vodnikovega doma, od koder so se danes trije od sedmih planincev odločili, da se bodo po grapi povzpeli na Tosc. Kljub slabim vremenskim razmeram so se odpravili naprej, kjer jih je presenetil plaz (kako je bil zaznan dogodek in kdo je sporočil ni posebej navedeno). Po poročanju hrvaških medijev pa naj bi se skupina na pot odpravila skupaj, štirje pa so takoj po nesreči poklicali pomoč.
V akciji, ki je sledila, je sodelovalo približno 70 gorskih reševalcev postaj (društev) GRS, Bohinj, Jesenice in Radovljica skupaj z vodniki reševalnih psov.
Reševalci so peš prišli do območja plazu in našli enega od planincev. Popoldne pa je teren pregledal tudi vojaški helikopter Slovenske vojske, ki je kasneje prepeljal truplo preminulega planinca v dolino. Zatem pa so s helikopterjem prepeljali gorske reševalce s terena.
Dogodek je sprožil tudi odziv na najvišji politični ravni. Hrvaški premier Andrej Plenković je izrazil sožalje družini preminulega alpinista in se zahvalil slovenskim reševalcem za angažiranost. Hrvaška je ponudila pomoč prek mehanizmov civilne zaščite, vključno z reševalnimi ekipami in helikopterji. Hrvaška nacionalna reševalna služba je uradno ponudila podporo svojim slovenskim kolegom pri iskanju hrvaških državljanov, pogrešanih v plazu v Alpah. Navajajo možno napotitev, ki vključuje iskalne ekipe s psi, brezpilotne sisteme in reševalce, usposobljene za iskanje in reševanje na visoki nadmorski višini. Hrvaška gorska reševalna služba izreka iskreno sožalje družini in prijateljem umrlega v nesreči. Slovenski predsednik vlade Robert Golob je potrdil pogovor s kolegom in izrazil upanje, da bodo pogrešani planinci kmalu najdeni.
Reševalci navajajo, da vremenske razmere v gorah ostajajo zahtevne. Več skupin planincev je obstalo v planinskih bivakih, med njimi tudi dva madžarska državljana, ki so ju reševalci že varno pospremili v dolino.
Objavljeno: 5. 10. 20:36
6. oktober 2025
Tragičen izid plazu pod Tošcem
Vsi trije pogrešani planinci so umrli
Po potrditvi vodje intervencije Mihe Arha so bili vsi trije najdeni, žal mrtvi. Njihovim družinam je izrekel iskreno sožalje.
Danes ob 7. uri zjutraj so se reševalci znova odpravili na teren, tokrat s pomočjo helikopterja. Lokacijska informacija iz telefona enega od planincev je bistveno pripomogla k usmerjenemu iskanju.
Oba preostala ponesrečenca so locirali v grapi — prvega približno en meter, drugega več kot 1,5 metra pod snegom. Prvega so že prepeljali v dolino, za drugega je transport še v pripravi.
»Teren je izjemno zahteven, skalna grapa je strma in polna skalnih skokov. Delo je bilo za reševalce oteženo in nevarno,« je povedal Miha Arh in dodal »vse tri osebe, ki smo jih našli v plazu, so preminule.«
Poleg tega reševanja so s helikopterji v dolino prepeljali več planincev, ki jih je v visokogorju »presenetil« sneg, …
Osveženo: 6. 10. 12:21
GRS Bohinj ob plazu pod Toscem
Ko narava pokaže zobe, srčnost ostane
Reševalci Gorske reševalne službe Bohinj so se v nedeljo pod Toscem soočili z izjemno zahtevnimi razmerami. Vidljivost je bila sprva skoraj nična, snežilo je nepretrgoma, telesa pa so bila premočena od snega in znoja. Veter je pihal ravno toliko, da je marsikomu zanohtalo, mišice pa so s tresenjem vzdrževale osnovno toploto — borbo za tistih približnih 37 stopinj.
Kot da razmere ne bi bile že dovolj zahtevne, je popoldansko sonce sprožilo dodatno spontano plazenje. Ravno v trenutku, ko so reševalci locirali prvega ponesrečenca, je grapo pretresel krik: »PLAAAAZ!«
V ozki snežni grapi ni prostora za umik. V nekaj sekundah se je vsak znašel, kot je vedel in znal — z upanjem, da bo vse skupaj hitro mimo. Na srečo so se vsi reševalci obdržali na svojih mestih in nadaljevali z izkopom.
A dogodek je bil jasen signal: razmere so postale prenevarne. Ekipa je sprejela težko, a odgovorno odločitev, da akcijo začasno prekine. V takih trenutkih se pokaže, da so reševalci ne le strokovnjaki, temveč tudi ljudje — možje, sinovi, hčerke, očetje in matere.
Nadaljevanje iskalne akcije pod Toscem
“Zgodnje jutro, težke odločitve in globoka hvaležnost”
Po nedeljski prekinitvi zaradi nevarnih razmer so reševalci Gorske reševalne službe Bohinj v nedeljo zgodaj zjutraj nadaljevali iskalno akcijo pod Toscem. Helikopter jih je prenesel na vznožje grape, kjer so glede na videno dan prej sklepali, da se nahajata preostala pogrešana planinca. Slutnje so se izkazale za pravilne.
Kmalu po prihodu je lavinski reševalni pes zaznal prvega ponesrečenca. Malo za tem so med sondiranjem našli še drugega. Žal nobenemu od njiju ni bilo več mogoče pomagati.
Misli ob vsem tem so še sveže, prizori in občutki živi — reševalci jih bodo še dolgo premlevali.
Ob tem se iskreno zahvaljujejo kolegom iz GRS Radovljica in GRS Jesenice, ki so se pridružili pri tej zahtevni intervenciji. Svojcem pokojnih izrekajo globoko sožalje.
Za konec pa dodajajo misel, ki jo ponavljajo z razlogom: “Premislite, kdaj, zakaj in kako se odpravljate v hribe — ne zaradi nas, ampak zaradi tistih, ki vas čakajo doma. Srečno!”
Osveženo: 6. 10. 14:30
† Roko Kovačev
† Andrija Kovačev
† Marijo Boko
Usodna nedelja (opis udeležencev – Slobodna Dalmacija– 9. 10. 2025).
– Vstali smo okoli 7:30, zunaj je bilo več snega, kot je napovedovala vremenska napoved. Posvetovali smo se z vodnikom, ki tam dela, in opozoril nas je, da je slabo vreme in da se moramo delu poti izogniti, ne smemo iti skozi gozd.
V koloni so hodili, pravi, pol ure do kraja tragedije.
– Sedem nas je bilo, od prvega do zadnjega smo bili oddaljeni 15 do 20 metrov. Vračali smo se proti avtomobilom, proti domu. Takrat se je zgodil plaz, ki je tri odnesel v prepad, dvema se je nekako uspelo ohraniti na površju, šesti in sedmi nista imela stika s plazom.
Torej, na čelu kolone je bil kot vodnik Marijo Boko, najbolj izkušen. Sledila mu je Mia, nato Tonći kot drugi in tretji, nato brata Andrija in Roko kot četrti in peti ter Bernard in Dubravko na zadnjem delu. Plaz je odnesel prvih pet in vsem za vedno spremenil življenje. Prvi od štirih plazov.
– Midva na koncu kolone, šesti in sedmi, nisva imela stika s plazom.
Mia, bila si takoj za Mariom, drugim, in pred bratoma. Vsi so umrli.
– Bil sem meter od Boke, on je hodil pred mano in porival tisti sneg. Spomnim se le, da sem nenadoma začutil tisti plaz in da sem se zakopal s palicami in nogami, čakajoč, da mine … Čutil sem, kako se je sneg nabiral name, me porival, a sem se z vsem življenjem oklepal, da sem ostal, da me ne bi odnesel v smrt.
Trajalo je kratko, nekaj sekund je ločilo življenje od smrti.
– Ko sem vstal, sem videl, da Boka ni več pri meni. Nisem slišal krika, niti nisem videl, da bi ga odnesli. Kar izbrisalo ga je. Takoj sem začel kopati pred seboj, kje je bil, mislil sem, da je tam pokopan, a ga ni bilo. Prišel sem do bora, ki je štrlel iz snega, privezal sem se nanj z vrvjo, bal sem se, da bi se kam premaknil.
Takoj za njo je bil Tonći Leskur iz Sućurana, tretji v koloni. Skupaj z njo je preživel plaz.
– Hvala Dubravku. Če ne bi bilo njega, danes ne bi bil živ. Hodila sva po tistem pobočju in nenadoma je zavpil: “Lezi!” Nagonsko sem se sklonil in začutil, da se mi sneg bliža glavi in kostem. Če ne bi bilo njegovega krika, me zdaj ne bi bilo tukaj in se ne bi pogovarjal s tabo …
V tistem trenutku se je odzval, pravi, najbolje, kar je mogel.
– Ko se zavem, pogledam predse, Mia je tam, Boka ni. Obrnem se za seboj, draga mama, kje sta moja brata!? Bila sta za mano, meter in pol, dva od mene.
Vendar niso paničarili.
– Panika te spravi ob pamet. Začeli smo kopati, vedeli smo, da je prvih 15–20 minut najpomembnejših, da jih najdemo, da jim damo nekaj možnosti za preživetje. Kopali smo z rokami in palicami, kopali … ampak smo ugotovili, da jih ni več, da jih je plaz odnesel v brezno.
Tudi ti nisi bil varen, tvoja življenja so bila še vedno v nevarnosti.
– Skrili smo se pod tisto jelko in za skalo, to je bilo naše edino zavetje, nekakšna varnost, ni bilo pametno iti dlje. Poklicali smo 112 in medtem ko smo se pogovarjali, se je pojavil drugi plaz. Zataknili smo se. Niti pet minut zatem se je pojavil tretji. Dvajset minut kasneje, četrti!
– Želim si, da bi se privezala na drevo, pa se nisem … Še en plaz se je približal moji glavi – se je v zgodbo vmešala Mia Tonćiju.
Usodni je bil prvi
Zadnji v koloni je bil Dubravko Perić iz splitskih Bilic, v alpinistični terminologiji “metla”.
– Je zadnji v vrsti, ima odnos, njegova naloga je, da nikogar ne pusti za seboj, da kupi vse. Torej sanje, žal, vidijo bolj ali manj vse. Zgodilo se je nenadoma, ni bilo zvoka, grmenje, kot da bi potegnil ogromno verigo v njihovi bližini, vse se je zrušilo. Kar letelo je mimo. Samo sanje: “Lezi!” In potem se je še enkrat zrušilo.
Nekaj nepredstavljivega, pravi.
– Ko si predstavljaš plaz, je to grom, norost, ampak nič od tega. Kot da bi razsul kilogram soli, to je zvok. Samo nekaj sekund.
Nekaj sekund med življenjem in smrtjo.
– Ko se je razjasnilo, sta bila tam Mia in Tonći, trije so pogrešani. Kopali smo, iskali, a ju nismo mogli najti. Odneslo ju je v grapo. Prvega so menda našli 150 metrov navzdol, druga dva pa dvesto metrov.
Koliko časa je trajalo, da je prispela pomoč?
– Čez štiri ure in dve minuti.
Štiri ure si čakal na Gorsko reševalno službo!?
– Zaradi slabega vremena niso mogli priti s helikopterjem, samo peš. Vidljivost je bila nična. Eden od njih je ob prihodu celo zdrsnil, v zadnjem trenutku smo ga prijeli za roke, da ne bi tudi on padel v brezno. Mesto, kjer smo stali, je bilo široko 20 centimetrov, nismo se mogli premakniti ne levo ne desno, ne naprej, nikamor.
– Celo oni so bili presenečeni, da se bo to zgodilo – se vmeša Bernard.
– Slovenci so nam povedali, da v zadnjih tridesetih letih niso imeli težje operacije od te. Potem ko so našli Marija, jih je zasul tudi plaz, peti, komaj so se rešili, iskanje so prekinili. Tudi njihova življenja so bila ogrožena.
Tiste štiri ure čakanja na slovenske reševalce je bila nova nevarnost.
– Prebijali smo se skozi meglo in se trudili, da ne bi zmrznili, vsi mokri od snega pri minus štirih stopinjah, tuljenje vetra, sneg … In tako naprej štiri ure. Od 10:07, ko smo opravili prvi klic, do 2:09.
Zdi se dolgo časa, ampak ali tega ne bi mogli storiti prej?
– Prišli so izjemno hitro. Mislili smo, da bodo prišli trije ali štirje fantje, ampak v prvi skupini jih je prispelo približno trideset. Ko smo se spuščali nazaj v bazo, smo potrebovali štiri ure skozi že zbit sneg, oni pa so nas dosegli v enakem času, ko so se vzpenjali navkreber skozi sneg, ki je še vedno veternil. Pohvale jim! Vsi so bili tako prijazni, od reševalcev do policistov.
Nekaj ti je bilo težko.
– Policija nas je spraševala, ali smo se kakorkoli prepirali s pokojnikom. Razumemo, da morajo to storiti po protokolu, ampak v tistem trenutku nam je bilo, joj, res težko …
Ugotovitve preiskovalcev in poročila o snežnem plazu …
