Slava Suhač

Planinski vestnik 2003/12

Najbolj mi je bilo všeč skalno plezanje

Slava Suhač je bila za pokojno Barbko Lipovšek – Ščetinin druga slovenska alpinistka, ki je v gorah presegla 7000 m. Leta 1977 je stala na vrhu Nošaka v Hindukušu. Pred tem je bila njena najvišja dosežena točka Mont Blanc. Danes se Slava, profesorica športne vzgoje, s plezanjem ne ukvarja več, vendar je vsa družina »obsedena z naravo«, kot pravi. V gorah jo boste srečali le, če se boste odločili za manj znane in obljudene poti, ferate ter brezpotja.

Kakšni so bili vaši plezalni začetki?
Kot otrok sem živela v Šentvidu, v sosednjih Guncljah pa Grošelj in Cedilnik, ki sem ju seveda poznala. Praktično vsako popoldne sem bila v Turncu, potem pa sem se – še v gimnaziji – včlanila v Alpinistični odsek Ljubljana – Matica. Plezanje me je neverjetno potegnilo. Spominjam se alpinističnega tečaja v Vratih, ki so ga vodila slavna imena takratnega alpinizma. Prva plezalna tura naj bi bila po grebenu, ki je prav lahek, na Dolkovo špico. Meni, ki sem pred tem že nekaj plezala, se je zdelo zamalo, da nas bodo peljali v tak »šoder«, zato sva z Goranom Rabičem iz Mojstrane zjutraj dobesedno ušla plezat po svoje, v Triglav. Tam sva se zaplezala v Črni graben, on je padel, natrgala sva vrv in potem vsa prestrašena le nekako našla prehode in sestopila v dolino. Tam je vmes seveda že zavladala panika, saj živi duši nisva črhnila besede o najinih načrtih … Seveda so nama jih po prihodu v tabor pošteno napeli in to me je streznilo, spoznala sem, da sem naredila nekaj zares narobe. Kasneje sem preplezala veliko klasičnih smeri v naših gorah, pa tudi v Dolomitih in v Franciji.
Plezali ste ne samo z moškimi, temveč tudi z ženskami, kar je bila v tistih časih redkost.
Takrat v alpinizmu ni bilo veliko žensk; na Matici ni bilo nobene, ki bi se s plezanjem tako resno ukvarjala kot jaz. Z vzponi v ženskih navezah sem začela po obisku srečanja RHM (rendez vous hautes montagnes) v Dauphineji; pokojna Nadja Fajdiga nas je zbobnala skupaj in tako nas je osem šlo v Francijo. Tam smo se zbližale in nato začele plezati med seboj; jaz sem največ plezala z Maričo (Marijo Frantar, op. a.) in Gito Vuga. Na eni izmed teh ženskih plezalnih tur je tudi padla ideja za samostojno žensko odpravo, ki se je potem zgodila leta 1982.
Vendar se je vi niste udeležili?
Ne. Na razpis sem se sicer prijavila, vendar sem potem ostala doma zaradi otroka. Nekako se mi ni zdelo, da bi se preganjala po hribih, doma pa bi me čakala družina. Ko je enkrat prišla na vrsto družina, nisem imela več velike želje po plezanju. Zato kar občudujem tiste, ki plezanja kljub družini niso opustile.

Z vzponom na Nošak ste postali druga Slovenka, ki je posegla po sedemtisočaku. Ste pred tem imeli že kaj izkušenj z višino?
Pravzaprav ne, prej sem bila le na Mont Blancu, vendar sem precej trenirala. Imeli smo tudi skupne priprave po posebnem programu, ki sem ga izdelala, tako da sem morda že kar malo »težila« ostalim članom odprave. Udeležili smo se tudi smučarskih maratonov na Črnem vrhu, Blokah, v Cerkljah … Lahko bi rekla, da so bili to začetki zares načrtnega treninga. Med aklimatizacijo smo seveda obiskali nekaj okoliških pettisočakov. Z višino nisem imela posebnih težav, mislim, da sem jo celo bolje prenašala kot nekateri drugi.
Kako je prišlo do tega, da ste se udeležili odprave?
Prijavila sem se na razpis. Ravno takrat se je začenjala kategorizacija, seštevanje točk, ki sem jih imela očitno dovolj, saj sem bila na podlagi oddanih vzponov izbrana. Zdi se mi, da so bile takratne alpinistične avtoritete, npr. Šrauf (Stane Belak, op. a.) in Belač (Marjan Keršič, op. a.), zelo naklonjene temu, da gre na odpravo tudi kakšna ženska. Sicer pa sem bila zelo pridna, vztrajna, nič mi ni bilo težko narediti za to odpravo.
Kakšni so vaši spomini na odpravo?
Bilo je enkratno, potovali smo z avtomobili in ko je zmanjkalo cest, smo iskali prehode kar po rečnih strugah. Vreme smo imeli vso pot lepo, šotorov nam sploh ni bilo treba postavljati, ves čas smo spali pod milim nebom. Čeprav smo pred odhodom slišali marsikakšno grozno zgodbo o krajih, čez katere smo potovali, nismo imeli na poti nobene slabe izkušnje. Ljudje so bili izredno prijazni. Sicer pa vzpon na Nošak ni bil tehnično zahteven, edina zahtevnejša stvar je bila navpična skalna stopnja na približno 6800 m, čez katero smo si pomagali s starimi vrvmi. Marsikakšna smer, ki smo jo zlezli v Franciji, je bila precej težja od Nošaka. Vendar je bila tam pač višina. Imeli pa smo srečo, da je bilo vreme lepo; z vrha smo potem videli, da se približuje monsun.
Povedali ste, da ne plezate več. Ampak z naravo ste pa še povezani?
Ja, pri nas smo vsi obsedeni z naravo. Počnemo veliko različnih stvari, hodimo v hribe, jadramo, smučamo, ena od hčera se ukvarja s športnim plezanjem … Zanimivo, z vsemi zvrstmi alpinizma, s katerimi sem se ukvarjala v aktivnem plezalnem obdobju (turno smučanje, zimski pristopi, …) se ukvarjam še danes; izjema pa je skalno plezanje, ki sem ga imela najraje. Moj mož ima še željo po kakšnih peticah ali štiricah, jaz pa ne. Nazadnje sem bila s hčerko v Slovenski v Triglavu. Moji hčeri se je zdelo zelo lahko, bila pa je navdušena nad višino smeri, prehodi in drugačnim pristopom kot je pri športnem plezanju. Sem pa opazila, da v steni ni bilo nobene gneče. Bil je čudovit poletni dan, vreme je bilo kot ustvarjeno za plezanje, stena pa prazna. Včasih se nas je ob takih dneh kar trlo v smereh. Izgleda, da zdaj ljudje raje hodijo v plezalne vrtce.

Mateja Pate