Najbolj na severu
Šiša Pangma je edini popolnoma v Tibetu ležeči osemtisočak in tako tudi najsevernejša gora, ki seže čez magično višino 8000 metrov. Čeprav je bila prej znana pod imenom Goisanthan, se je kasneje zanjo uveljavilo originalno tibetansko ime.
Šiša Pangma
8046 m, po nekaterih podatkih 8027 m
Lega: Centralna Himalaja, edini osemtisočak, ki leži v celoti v Tibetu; najsevernejši osemtisočak;
prvi vzpon: kitajsko-tibetanska odprava, deset članov je doseglo vrh 2. maja 1964
slovenski vzponi: Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj, prvenstvena v J steni
Viki Grošelj in Filip Bence (prvenstvena varianta sestopne smeri Angležev iz leta 1982), vsi v oktobru 1989
Matej Kranjc in Iztok Tomazin (centralni vrh, 8013 m) po normalni smeri, poskus smučanja z vrha, oktober 1993
-Nyanang Ri (7100 m), stranski vrh v masivu Šiša Pangme, prvi vzpon: Andrej Štremfelj, Filip Bence, Pavle Kozjek in Stane Belak – Šrauf
-Vezni vrh (Connection Peak, 6140 m); Viki Grošelj, prvi vzpon
Okupacija Tibeta je Kitajcem pri osvajanju gora šla precej na roko. Ker so bila po njihovi zasedbi “strehe sveta” vrata tujim odpravam zaprta, so lahko sami izkoristili možnost nekaterih prvenstvenih smeri in prvih pristopov na tibetanske vrhove. Prav zato je postala Šiša Pangma zadnji osvojeni osemtisočak, saj so Kitajci (kar deset alpinistov) stali na njenem vrhu šele leta 1964, čeprav so na njej poskušali že leto pred tem. Do leta 1980 je ostala gora nedostopna za tujce, takrat pa so prvo možnost pristopa na Šišo Pangmo za zahodnjake izrabili Nemci, jeseni istega leta pa še Avstrijci ki so ponovili smer prvopristopnikov s severa. Samo dve leti kasneje pa je angleška odprava pod vodstvom himalajskega alpinističnega raziskovalca Douga Scotta odšla v J steno in jo na alpski način preplezala ter tudi sestopila po prvenstveni smeri (JV greben in J stena). Po mnenju mnogih himalajcev je bil to eden izmed najlepših alpskih vzponov v Himalaji, pri katerem sta polega Scotta sodelovali takšni legendi, kot sta bila Roger Baxter – Jones in Alex McIntaire. Ta stena je do obiska slovenske odprave leta 1989 ostala brez uspešnih vzponov, so pa leta 1987 opravili prvo prečenje gore. Na ta način je po Z grebenu v alpskem slogu na svoj zadnji, 14. osemtisočak s soplezalcem priplezal Jerzy Kukuczka, člana iste mednarodne odprave Steve Untch in Alan Hinkes pa sta prvič preplezala kratko severno steno gore, ki pa se začenja na platoju približno 7000 m visoko. Čeprav sta kasneje v tej steni nastali še dve novi smeri (še v osemdestih je prvo z moštvom potegnil pokojni francoski zbiralec osemtisočakov Chamoux, pred nekaj leti pa drugo v solo vzponu še Cristophe Lafaille), se je glavno kvalitetno dogajanje preneslo v južno steno.
Med 5-6 smermi, ki vodijo čez to steno, dajejo poznavalci himalajskih vzponov prednost stebru v vpadnici vrha, ki sta ga v okviru slovenske odprave leta 1989 v alpskem slogu preplezala Andrej Štremfelj in Pavle Kozjek. Steber sta na izvidnici pod to steno leta 1986 opazila Tone Škarja in Andrej Štremfelj, ki sta ob tem osvojila do tedaj še nedotaknjeni Ledeni zob (nekaj čez 6200 m). Tudi Angleži, ki so že skoraj pregovorno precej zaverovani vase, se strinjajo, da je Andrejeva in Pavletova smer izstopajoča v steni in njun vzpon v knjigi Himalaya – Alpine Style ocenjujejo kot smer, ki “ponuja tehnično najzahtevnejšo in vase srkajočo gorsko pustolovščino”. Steber je bil glavni cilj naše odprave na Šiša Pangmo, seveda pa so bili odprti tudi drugi, bolj osebni cilji, po mnenju Toneta Škarje pa je bilo časa malo in je bilo treba “igrati na prvo žogo”. Tako so že za aklimatizacijo prvi osvojili do tedaj še nedotaknjen vrh Nyanang Rija (7100 m) Stane Belak – Šrauf, Pavle Kozjek, Andrej Štremfelj in Filip Bence, Viki Grošelj pa je dodal še prvi vzpon na Vezni vrh (6140 m). Odprava je bila torej zelo uspešna tudi zaradi tega, ker je bila zamišljena kot generalka za odpravo na Kančendzengo.
Še dvema vzponoma v J steni lahko prisodimo pomembnejši mesti. Gotovo je to solo vzpon Krisztofa Wielickega, ki ga je desno od Angleške smeri opravil leta 1993, tri leta pred tem pa so se pod steno pojavili Švicarja Erhart Loretan in Jean Triolet ter Woytek Kurtyka. Dobro aklimatizirani od hitrega vzpona na Čo Oju so se samo z lahkimi nahrbtniki, v katerih so imeli nekaj pijače ter piškote, odpravili v ozebnik levo od Slovenskega stebra in prišli na stranski vrh Šiša Pangme. Tudi sestop so opravili hitro in spet dosegli bazo v manj kot 24 urah.
Tehnično ne preveč zahtevno smer prvopristopnikov so hitro opazili tudi alpinistični smučarji in z vrha Šiša Pangme so do sedaj opravili že kar nekaj smučarskih spustov. Med njimi ima posebno mesto spust Giorga Diadole, ki je v idealnih razmerah (nekaj centimetrov pršiča) uspel smučati z vrha s telemark opremo. Medtem ko je bilo pred nekaj leti vsako sezono pod goro le nekaj odprav, pa so v zadnjih letih zaradi majhnih tehničnih težav in lahkega dostopa do gore odprave dobesedno navalile v bazni tabor. Predvsem gre za komercialne in vodene odprave, o katerih je bilo zaradi tragedij na Everestu povedanega že veliko. Človeku, ki je bil nekoč že sam na prostoru baznega tabora pod normalno smerjo, se zdi takorekoč nemogoče, da bi se na tistem mestu drenjalo 20 odprav, kot se je to zgodilo letošnjo pomlad, ko je Marko Prezelj s soplezalcem preplezal dve novi smeri v dveh sedemtisočakih v neposredni bližini Šiša Pangme.
Piše Urban Golob
