Pogled enega najvplivnejših italijanskih plezalcev na dediščino, etiko in pripovedovanje alpinizma
Rolando Larcher, rojen leta 1965, je eden od pionirjev italijanske športne plezarije in eden najplodovitejših opremljevalcev smeri v Evropi. Od leta 1981 je splezal nešteto linij po vsem svetu, od Dolomitov do Patagonije, in vztrajno zagovarjal etičen slog opremljanja, kjer svedrovci nikoli niso sredstvo napredovanja, temveč zgolj varovanje. Po nedavni upokojitvi iz službe v trentinski policiji še vedno išče nove stene in nove zgodbe – zadnja med njimi je smer L’attimo sfuggente na Cima Cee v Brenti.
O nevarnosti kot prodajnem orodju
Larcher opozarja, da sodobna naracija alpinizma pogosto pretirano poudarja tveganje in adrenalin. Po njegovem je to posledica trga, sponzorjev in medijske logike, ki zahtevajo spektakel: »Ko vstopiš v profesionalni vrtinec, te tempo potegne. Projekti in komunikacija so usmerjeni v to, kar je najbolj medijsko privlačno.«
A hkrati opozarja na odgovornost posameznega alpinista: koliko se zaveda čustvenega vpliva, ki ga ima njegova zgodba na občinstvo? Koliko je pripravljen stati za svojimi vrednotami, ne glede na pričakovanja trga?
Zakaj opremlja in pleza nove smeri?
Motivacije so se skozi desetletja spreminjale. Kot mlad plezalec je želel dokazati, da ima športno plezanje legitimno mesto v gorah. Bil je med prvimi, ki so v osemdesetih letih zagovarjali premišljeno uporabo svedrovcev in vrtalnika.
Danes ga vodijo predvsem trije kriteriji: kakovost skale, estetika linije, tehnična zahtevnost.
Zanj je plezanje skoraj izključno prosto gibanje po oprimkih in stopih. Če ne gre, se obrne – kompromisi z umetnim plezanjem ga ne zanimajo.
O mlajših generacijah in pozabljeni zgodovini
Larcher je kritičen do sodobne »instant»« kulture, kjer se informacije izgubijo hitreje, kot nastanejo. Socialna omrežja po njegovem ustvarjajo površno pozornost: »Če je fotografija lepa, bo objava vidna. Če je sporočilo globlje, ga skoraj nihče ne prebere.«
Najbolj ga boli, da se v plezališčih zgodovina smeri izgubi. Plezalci poznajo oceno, ne pa človeka, ki je linijo ustvaril: »Nekdo mi je navdušeno govoril o smeri v Massoneju, ne da bi vedel, da sem jo opremil jaz. V Falesiji se zgodovina izbriše – ostane samo še ocena.«
V gorah je drugače: tam smeri ostanejo referenca, nosijo zgodbo in etični naboj. To mu daje največje zadovoljstvo.
Kaj ostane po petdesetih letih plezanja?
Larcher priznava, da ga alpinistična kronika danes manj zanima kot nekoč. A ostajata dve stvari, ki mu potrjujeta smisel vsega vloženega časa: Upanje, da je bil komu zgled – da je kdo zaradi njegovih smeri ali njegovega pristopa našel svojo pot v plezanju. Zavedanje, da mu je plezanje napolnilo življenje – brez potrebe po dodatnih razlagah ali opravičilih.
Ob tem ostaja skromen: »Smo ljudje, ki – v najboljšem primeru – izgubljamo čas po gorah. A če te to izpolnjuje in ne škodi nikomur, je to dovolj.«
