V petek, 19. septembra 2025 se je v severni steni Malega Koritniškega Mangarta v skrajnem delu Furlanije blizu slovenske meje zgodil alpinistični incident, ki se je k sreči končal brez hujših posledic. V znani Lomastijevi smeri, ki jo je leta 1978 splezal Ernesto Lomasti, je med vzponom padel izkušeni alpinist Roberto Mazzilis.
Mazzilis, 65-letni alpinist iz Karnije z več kot 500 prvenstvenimi smermi in stotinami solo vzponov, je bil s soplezalcem že visoko v steni — približno 200 metrov pod robom — ko se je pod njegovimi rokami in nogami odlomil celoten skalni del, obvezen prehod v smeri. Padel je približno 20 metrov, padec pa je zaustavil zadnji dobro zabit klin in soplezalec, ki je bil medtem sam poškodovan zaradi padajočega kamenja.
»Majhen stebriček, na katerega sem se moral oprijeti, se je dobesedno odlepil od stene. Skala je bila mokra kot pogosto tukaj. Enostavno me ni sprejela. Moj šesti čut me je tokrat pustil na cedilu,« je povedal Mazzilis, ki si je pri padcu zlomil petnico in poškodoval roko.
To bi bila njegova tretja ponovitev te Lomastijeve smeri.
Zaradi poškodb in izpostavljenosti sta morala poklicati gorsko reševalno službo. Ekipa CNSAS Furlanije je izvedla zahtevno helikoptersko reševanje. Pilot je helikopter »postavil ob steno« in nad poškodovanca, mehanik je z vitlom spustil reševalnega tehnika približno osemdeset metrov, s čimer so presegli previsni del nad plezalcema. Oba alpinista sta bila evakuirana brez zapletov.
»Ko sem zagledal rumeni helikopter, sem se zlomil. Hvala vsem, ki ste tvegali, da ste naju rešili. Posebej pilotu, mehaniku in tehniku reševanja — mojemu prijatelju Stefanu Cavallariju,« je zapisal Roberto Mazzilis na Facebook strani reševalne službe CNSAS.
Mazzilis pa ob vsem tem opozarja, da se razmere v severnih stenah Julijskih Alp hitro spreminjajo. Skalna konsistenca je vse bolj nepredvidljiva, zlasti zaradi vlage, vegetacije in podnebnih sprememb. V smeri Lomasti ni niti enega raztežaja, kjer bi lahko plezal brez stalnega tveganja, da se odlomi oprimek ali celoten skalni blok.
»Uporaba premičnih varoval je tu redka in pogosto neučinkovita. Zaradi prisotnosti zemlje in šopov trave, ki v mokrem stanju (in letos, kolikor vem, celotna stena nikoli ni bila v optimalnih pogojih) drastično povečajo tehnične težave in poslabšajo stabilnost skale.«.«
Kljub vsemu pa Mazzilis ostaja zvest goram: »Hvala tudi tebi, Mangart, da si nama dovolil, da se vrneva živa. Zate je to le ‘nasvidenje’.«
Smer Lomasti – vertikala, ki ne odpušča
Severna stena Malega Koritniškega Mangarta je že sama po sebi skrivnostna: senčna, mokra, pogosto zaraščena z drobljivo skalo, ki ne dopušča napak. Ernesto Lomasti, takrat komaj 17-letni furlanski alpinist, ki je v svoji kratki, a izjemni karieri pustil neizbrisen pečat, jo je prepleza leta 1978. Smer je tehnično zahtevna, psihološko naporna in etično neizprosna — brez konkretnih varoval, brez kompromisov. Lomasti je bil znan po svoji mirnosti, po tem, da je plezal z intuicijo in spoštovanjem do skale. Njegova smer je postala simbol vertikalne čistosti — preizkušnja za tiste, ki ne iščejo le vzpona, temveč srečanja z goro.
Roberto Mazzilis – mojster Karnije
Rodil se je v Tolmeču (Tolmezzo) in že kot mladenič začel odkrivati divje stene Karnijskih Alp. Njegov plezalni opus obsega več kot 500 novih smeri, med njimi številne solistične vzpone, ki jih je opravil v duhu tradicije — brez vrtanja, brez hrupa, z globokim spoštovanjem do narave.
Mazzilis ni le plezalec, temveč tudi pisec, raziskovalec in mentor. Njegovi zapisi o smeri, Lomasti, o Cimi Grande della Scala, o počeh in previsih Karnije in Julijcev so polni občutka za pokrajino, za zgodovino in za tisto nevidno nit, ki povezuje človeka z goro. Njegov slog je tih, a odločen. Ne išče pozornosti, temveč resnico. Ko je padel v steni, ni govoril o junaštvu, temveč o hvaležnosti — da je preživel, da je lahko povedal zgodbo, da se je gora odločila, da ga vrne.
