Glas, 5. marec 1976
Obilnih snežnih padavin v februarju so se najbolj razveselili otroci. Po večletnem pričakovanju so dočakali pravo zimo s snegom. Seveda so bili snega še posebej veseli učenci petih razredov, saj jim je omogočil šolo v naravi, to pa pomeni teden dni smuke na belih poljanah v enem izmed turističnih središč.
V torek, 10. februarja, se je 43 petošolcev iz osnovne šole Franc Marn iz Vodic v spremstvu petih pedagogov-smučarskih učiteljev in medicinske sestre odpravilo na Komno, kjer so v lepem sončnem vremenu brezskrbno smučali vse do petka, 13. februarja, ko je pričelo močno snežiti. In snega je padlo toliko, da sploh niso mogli več misliti na vrnitev. Telefonska zveza z dolino je bila prekinjena, zmanjkalo je elektrike. Tudi hrane niso imeli več veliko, vendar spremljevalci niso izgubili glave. Otrokom niso pripovedovali o preteči nevarnosti, temveč so raje pripravili več predavanj o nevarno-stih v gorah, prvi pomoči, organizirali razne družabne igre, obenem pa so že prek žičničarja dobili sporočilo, naj se ne vračajo v dolino.
Obilne snežne padavine pa so skoraj več skrbi povzročile ljudem v dolini. Ravnatelj osnovne šole »Franc Marn« iz Vodic Ivan Sivec je že v ponedeljek, 16. februarja, po telefonu zaprosil komandirja enote milice Bohinjska Bistrica Miladina Ristića, sicer gorskega reševalca, za pomoč. Posrečilo se mu je poslati na Komno sporočilo, naj se skupina ne vrača. S tem pa je tudi stekla akcija reševanja.
Vodja gorskih reševalcev Miro Cehlin se je v torek, 17. februarja, ob 11. uri odpravil na pot z osmimi reševalci in dvema lavinskima psoma, za njimi pa še sedemnajst vojakov-planincev pod vodstvom starejšega vodnika Mira Bulatovića. V Bohinju pa se je zbralo več kot 150 pripadnikov krajevne organizacije civilne zaščite, ki so takoj pričeli gaziti pot do Savice. Reševalci so se uspeli v šestih urah prebiti skozi visoki sneg do Komne, za njimi pa so pot shodili vojaki.
Otroci so rešitelje sprejeli z nepopisnim veseljem. Čeprav ni bilo elektrike, so ob svečah pripravili veseli večer, večer prijateljstva in pesem je donela pozno v noč.
Toda, pred njimi je bil še težaven spust v dolino. V sredo, 18. februarja, zjutraj ob pol osmih je Alojz Pogačnik, komandir milice Radovljica, ki je po radijski zvezi vodil sestop, dal znamenje za odhod. Zaradi nevarnosti plazov so gorski reševalci šli naprej, učenci s spremljevavci in vojaki pa v koloni po eden za njimi, na koncu pa lavinska psa. V dobrih štirih urah hoje so prišli do Zlatoroga, utrujeni, vendar veseli, da je šlo vse po sreči. Tu jih je že čakala topla malica, utrujene, mokre in prezeble učence pa je tudi že čakal avtobus, ki jih je odpeljal v Vodice, kjer so jih že težko čakali starši.
Otroci so bili končno na varnem. Vsi, ki so sodelovali v akciji, so si oddahnili. Za njimi je bila torej še ena uspela akcija. Nekdo je pripomnil, da je tako reševanje tako rekoč vaja, saj so vedeli, da ni žrtev. Pokazalo se je, da je uspeh možen le z usklajenim delom, sodelovanjem in spoznanjem, da v nesreči nismo sami ter da lahko pričakujemo pomoč soljudi.
-fr
