Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 27. oktober 1957
29. oktober
Vedno ista drama, veter ne poneha. Po dolgih pripravah odide Juge okoli desete ure kljub vsemu proti 7.450 metrov visokemu vrhu zahodnega grebena, prav nad razpoko, v kateri smo. Poldrugo uro pozneje se vrne popolnoma izčrpan. Sesede se na svojo ležalno vrečo in reče le to: »Blazen je, kdor hoče tja gori! Verjemita mi in pustita vse skupaj!«
Dava si opraviti okoli njega. Roke in noge ima popolnoma ledene. Skrbe ga roke, ki jih vtika zdaj med bedra, zdaj pod pazduhi, da bi jih ogrel. Sezujem ga in mu krepko zdrgnem noge. Ko kri spet normalno zakroži, se zakoplje v spalno vrečo, midva pa mu dava piti. K ledenomrzlim nogam mu položiva grelnik. Posrka malo kisika in zaspi kot dete. Ko se zbudi mu svetujeva, naj gre spat v taborišče II. Lambert ga prosi, naj naju tam počaka in mu da navodila kako izprazniti taborišča v naslednjih dneh.
Kuliji pridejo v izhodiščno taborišče jutri, 30. oktobra, midva pa bi rada ostala tu do poslednjega trenutka. Morebiti se veter jutri pomiri in hočeva biti pripravljena, da odideva ponovno tja gori. Čhötar je popolnoma odveč. Postal je mrtva teža za četo. Prvikrat se je namreč vzpel v tako višino. Od onega jutra sem ga blazno boli glava in ni se še ganil iz spalne vreče. S silo ga morava potegniti iz nje, da odide v taborišče II.
Pozno popoldne mi pove Raymond, da ni gotovo, da bi mogla jutri gor, tudi če se vreme uredi.
Na zoprnem mestu se mu je naredil tvor, ki ga ovira pri sedenju, pa tudi če bi moral dlje časa hoditi. Kljub svojemu slabemu stanju se odloči Raymond, da ostane še eno noč. Tako bomo mogli jutri, če bo lepo, s Tzongom, edinim šerpom, ki nama je preostal, poizkusiti priti na vrh. Toda moj šerpa ni prav nič navdušen za pot naprej. Na nič drugega ne misli, kot da bi bil čim prej v bazi.
Ostala nam je še ena jeklenka kisika. Pri vzpenjanju ga ne uporabljamo, pač pa ga hranimo za kako omedlevico in za okrepčilo, po povratku z vrha. Ker nam je ostati tu le še dan in noč, se ga nasrkamo, da bi se ogreli.
Peta in zadnja noč v tem ledenem peklu. Vrh tega najtežja. Ena najhujših v mojem življenju. Razjeda nas gluh nemir in zavest, da je končni razplet blizu.
Jutrišnji dan bo »dan resnice.« Moj pokojni mož Georges mi je bil prvi navedel za neko planinsko pripoved ta Hemingwayev izrek. Za nas alpiniste je tako točen in tako uresničljiv, da ga rada ponavljam.
Raymond ne toži, toda ne ve, kako bi se držal. Vsak trenutek si masira noge. Ko ga vidim takega, obžalujem, da sem tako trdovratno vztrajala pri tem, da še ostaneva. Zaradi te trdoglavosti sem zbegana in nesrečna. Posebno, ker nimam nikakega upanja. Presneto majhna je možnost, da se vreme spremeni.
Ne spim. Prisluškujem in prežim na tuljenje vetra. Šele proti jutru zadremljem. Ko se ob petih zbudim, imam občutek, da se je veter pomiril in da bi se o tem prepričala, zlezem ven.
Zunaj je vse pobesnelo. Zatorej se vrnem in še naprej napenjam ušesa. Pripravljena sem in upam, da se bo s prihodom sonca morebiti zunaj kaj pomirilo. Nekajkrat stopim ven, da bi videla kako je. In ko ob osmih zapali sonce gornji del stene, zaplamte obenem tudi vrtinci snega, ki ga trga veter.
To je kakor da bi pogledal v začarano deželo, toda pokrajina je zame bolj tragična kot lepa. Zima naju podi nazaj s pastmi in nasiljem. Šla bova dol s pobitimi telesi, upanjem in ponosom.
In zima, ki naju goni z gore, nama pretkano posmehljivo odgrinja danes najvišjo lepoto le-te, večne in v soncu se kopajoče, da bi le še bolj občutila grenkobo, ker je nisva mogla osvojiti.
