Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 20. oktober 1957
Rada bi, da ne bi še takoj sklonila glave pred tem vetrom in snegom, ki naju bosta končno potisnila nazaj. Rada bi šla še naprej, vsaj malo še naprej. »Nikdar takoj reči ne!« In še isti trenutek, ko govorim to Lambertu, začutim vso ničevost take zagrizenosti. Nadaljevati še 100 ali 200 metrov? Čemu neki? Če mi ne pridemo k gori, gora ne bo prišla k nam … Raymond deli z menoj notranjo borbo in vidim ter čutim, kako ga burka ista razrvanost.
Slednjič mi odvrne: »Bilo bi brez smisla, Claude. Ni pomoči, treba je dol.«
Dolgo stojiva negibna in se braniva izpustiti plen. Kako strašen trenutek, ko morava s prepolnim srcem hrepenenja obrniti hrbet tistemu, za kar sva se žrtvovala že dolge tedne.
Jutri pojdeva spet gor.
V dveh urah sva v najinem brlogu. Šerpi Tzong in Čhötar sta prišla s hrano in spalno opremo Jugea, ki prispe kmalu zatem. Pripoveduje nama novice od spodaj. Lochmatter ni mogel vzdržati v taborišču II. Preveč je bil lačen.
Razočarana sva.
Bertholet ne pride več gor. Ni se še popravil, toda ležeč v taborišču naju čaka, kljub bolečinam v želodcu in očesnemu vnetju. K sreči je Juge tu in zadovoljna sva, da ga vidiva. Ob njem se počutiva manj zapuščena.
Še vedno ga mika, da bi zlezel na svojo ostrico, saj s tem namenom je prišel. Vendar pa slabše prenaša višino in mraz kot midva. Vedel je, da bo molel jezik iz ust, pa je vseeno prišel. Občudujem njegovo smelost.
Kljub današnjem poskusu z Raymondom nisva utrujena in jeva z dobrim tekom. Odločena sva, da ne izpustiva najmanjše možnosti in da ponovno pričneva jutri ali pojutrišnjem, če se le veter pomiri.
Juge nama je prinesel pošto. Na višini 7.150 metrov prejmem šest pisem, kar je pač najbrž svetovni poštni rekord. Spodaj smo vedno odpirali pisma z blazno nestrpnostjo, tukaj se mi jih pa sploh ne ljubi vzeti v roko. Spričo sedanjih problemov se mi zde brez smisla. Trenutno sem predaleč, previsoko in preveč odtrgana od stvari, ki predstavljajo moje dolinske zadeve. Čutim se tako tujo dokazom prijateljstva in vsakdanjim marnjam. Pisma bi me spet potopila vanje in slutim, da ne bi našla v njih niti veselja niti žalosti. Le eno pismo odprem: mamino. Skrbi me njeno zdravje.
Ob šestih že ležimo. Navajeni na iglu — palačo taborišča II. šerpe le-tega očitno ne cenijo kdovekaj… Zame in Raymonda se pričenja četrta noč. Lambertovo spanje je nemirno in živčno. Od časa do časa sede, se masira, prižge kuhalnik, da pogreje čutaro in posrka malo kisika. V polsnu imam občutek, da traja to početje ure in ure.
Tukaj dobi vse živčen prizvok, ki si ga v dolini ni mogoče predstavljati; Sleherna stvar je povod za razburjenje ali razdraženost. Se taka malenkost nas razjezi. Tako na primer sveča, ki jo pusti Raymond goreti celo noč …
»Kaj le počneš? Ali še ne boš nehal s svojo kuharijo?« zarentačim.
Povsem preprosto — zebe ga, jaz pa ga v svoji zaspanosti in otrdelosti ne razumem.
Da je nesreča še večja, se je zataknila zadrga njegove spalne vreče in nikakor je ne more zapreti. Noge ga strahovito bolijo. Nič več ne vzdrži leže in začne se gibati, da bi ohranil še tisti preostanek živalske toplote, ki mu jo mraz brez usmiljenja izpodjeda.
Koliko dni in noči bova še vzdržala tu?
