Tine Orel
VENT-GRENOBLE je razdalja 1000 km. Vent je v Avstriji, Grenoble v Franciji. Pozimi 1965 je pet gorskih vodnikov to progo presmučalo po težjih poteh. Bila je mednarodna smučarska druščina: Avstralec, Francoz, Italijan in dva Švicarja. Na poti so bili pet tednov, ves čas na smučeh, vmes pa so se povzpeli tudi na višine 4000 m.
250 TEČAJNIKOV-ALPINISTOV v starosti od 16. do 22. leta se je javilo v šolske tečaje za mlade alpiniste, ki jih organizira SAC s pomočjo državne gimnastične in športne šole. Tečaji so se vršili v l. 1965 v Arolli.
SODELOVANJE GRS Italije in Švice se je lepo izkazalo 5. in 6. februarja 1965 v območju vzhodne stene Monte Rosa. Štirje gorski vodniki iz Macugnage so prišli v višini 3900 m v stisko zaradi nenadnega neurja. Tehnično in fizično vzorna naveza je vstopila v 1500 m visoko steno in prišla že skoraj pod vrh v višini 4200 m, ko jo je neurje prisililo k bivakiranju pri —30° C. Macugnaga je brezžično poklical na pomoč Zermatt, da pošlje reševalno odpravo v Monte Roso. Res je takoj krenila preko Gornergrata, švicarski ledeniški pilot Martignoni pa je obenem s švicarskim vodnikom Renejem Arnoldom vzpostavil zvezo s četverico ogroženih. Kljub snežnemu viharju in mrazu je obkrožil vrh gore in Dufourspitze (4634 m) in može odkril ter odletel, neglede na slabo vreme na ledenik Monte Rosa, odkoder je italijansko-švicarska reševalna odprava krenila proti Dufourspitze. V višini 4200 so našli in oskrbeli štiri prezeble može. Kljub temu je alpinistična kronika zapisala: »Marinellijev ozebnik, znan pojem v Monte Rosi — Dufourspitze, so 4. do 7. febr. 1965. kot prvi premagali Italijani Pironi, Jaceini, Betteneschi in Pala. 100 m pod vrhom ozebnika jih je zadržala snežna vihra pri — 35° C«. Italijanom se je kljub pomoči reševalcev tura vpisala v zbirko prvenstvenih.
NAJVEČJI SISTEM SEDEŽNIC so zgradili na južni strani glocknerske ceste. Kar tri sedežnice in sedem vlečnic je na kupu in potegnejo smučarje na višino 2600 m. Služijo za milijone ljudi, ki se zgodaj spomladi popeljejo na eno najlepših alpskih cest. Dober sneg je tu do konca aprila.
INDIJKE NA HIMALAJI. Šest Indijk je 10. oktobra 1964 stalo na 6830 m visokem Mirgthuni. Vodila jih je Mrs. Bunsheath, vrh je bil še deviški, dekleta pa v starosti od 17 do 24 let. Vsekakor edinstvena ekspedicija, vredna mogočnih energij »skrivnostne« Azije.
GRŠKI ALPINIZEM se je v zadnjih petih letih v resnici razcvetel. O prirodnih pogojih za alpinizem v Grčiji smo že obširno pisali: Ne glede na višino sten in njihove karakteristike pa je v Grčiji zraslo lepo število navez, ki so jih natančno obdelale. Za nas bo zanimivo tudi imenoslovno bogastvo, o katerem doslej vsaj po alpinističnem tiru nismo kaj prida vedeli.
Grki plezajo v Geranii, Parnasu, Gioni, Vardousii, Pindu, Agrafi, Gamili, Astraki, Macedoniji na Peloponezu (Helmos, Artemision, Tajgetos). Med vzponi jih je že nekaj ocenjenih s VI, imajo tudi 1100 m visoko steno (Giona). Za tuje plezalce je CAH objavil v zadnji številki OAZ izčrpno registracijo vsega alpinističnega dela zadnjih let. Decembrska številka OAZ 1964 je objavila tudi sliko starega olimpijskega vodnika po imenu Hristos Kakalos, o katerem smo že poročali.
COMICI V NEMŠČINI, to pomeni nemško izdajo Comicijeve knjige »Alpinismo eroico«. Izšla je pod naslovom »Gore — plezanje« na 300 straneh z 48 slikami na umetniškem papirju pri založbi Pflaum v Miinchenu. Knjiga obsega uvodno besedo o Comiciju, nato Comicijeve opise (Zapadne Julijske Alpe, severno steno, stena Tre Sorelle, Civetta, Mala Cina, vzponi v Grčiji, Cima d’Auronzo) in dve Comicijevi predavanji o plezanju v kopni skali in o samohodstvu. V drugem delu pa so zbrani spisi znamenitih plezalcev o Comiciju: Spiro dalla Porta Xidias, Comici v Glinščici (v nemški literaturi seveda Rosandratal), Kugy, Spomini na Comicija, Bruno Fabjan, Cimone del Montaž, Zanutti, Mala Cina, Inaudi, Comici in centralna vojaška alpinistična šola, Joža Lipovec, Hoja skozi puščavo, Anna Escher, Vzponi v Jugoslaviji, itd.
MNOŽICE V GORAH, če še ne pri nas, pa drugod, to je dejstvo modernega življenja. Evo neka j številk iz področja DAV, ki je zanimiva planinska organizacija, saj je nastala tudi iz političnih potreb, značilnih za centralno in zapadno Evropo, l. 1950. V 14 letih se je število članov podvojilo, koče so povečini povečali in modernizirali, društveno glasilo »Mitteilungen« je obvezno za vseh 200 000 članov, število alpinističnih tečajev iz leta v leto raste itd. In vendarle, pravi njihov predsednik Hans v. Bombard, ni razlogov za počitek na teh lovorikah. Naraščanje števila članov, pravi, gre hitreje kot naraščanje kapacitet po planinskih kočah. Število članov je v 12 letih zraslo za 110 %, število kapacitet komaj za 32 %. (Od 9365 na 12.394). (Pri OAV je bilo l. 1950 članov 78 000, l. 1956 : 185 000, porast torej za 138 %, kapaciteta od 7997 na 12 099 ali za 51 %. Nemci si porast kapacitet razlagajo s tujimi krediti!).
DAV ni kos naraščanju socialnega ali masnega turizma in tudi ne mara biti! »Nočemo članov, ki bi jim bile gore prijetna rekreacija, hočemo člane, ki jim gore pomenijo oblikujoč ideal, ki od njih nekaj terja, celo žrtve. Če bomo imeli mnogo konjunkturnih članov, si bomo razjedali svojo planinsko substanco. Zato morajo sekcije pri vpisovanju članov dobro premisliti, ali gre za turističnega računarja ali pa za resničnega ljubitelj a gora«. Za vrhovno organizacijo DAV pa sledi iz tega, da se je treba prilagoditi obstoječemu gospodarskemu stanju: Po l. 1950 je imel DAV skoraj neomejene možnosti za pomoč sekcijam pri gradnji koč, v l. 1964 pa so se krediti za DAV tako skrčili, da je mogel sekcijam ustreči le do 60 % (zaprošenih kreditov je bilo preko 1 milijon DM, pri roki pa je DAV imel le 600 000 DM). Finančna »mizerija« pa raste v l. 1965 tako, da bo DAV kos le 50 % od zaprošenih kreditov, potrebe po kočah pa seveda rastejo. Kako te škarje zapreti?
Vsekakor štednja pri gradnji, koče naj bodo čiste, praktične, ne pa komfortne.
Drugo: občutno povišanje članarine in prispevka za DAV. Zakaj? Članov je vedno več, 40-urni delavnik veča obisk, motorizacija prav tako, zimska sezona itd. Obisk nečlanov je tako majhen, da ga štejejo za quantité négligeable. Kljub povečanemu obisku koče ne nesejo toliko, da bi sekcijam ne bile v breme. DAV ne more učinkovito pomagati, če nima sredstev.
151 sekcij je sicer takih, ki nimajo nobene koče, vseh pa je 289. Po številu članov pa so te s kočami močnejše : Vseh 151 sekcij brez koč ima komaj 22,4 % celokupnega članstva DAV (47 738 od 213 388). Zato predlaga predsednik v. Bombard, da se poveča članarina za A-člane od 10 na 14 DM, za B-člane od 4 na 6 DM, za mladince od 4 na 6 DM, medtem ko naj bi otroci in naraščaj ostali pri starem. S tem bi DAV dobil letno 659 000 DM več. Tak način reševanja ni popularen, je pa najsolidnejši izhod. DAV si ne sme pritegniti pasu še pri ekspedicijah in pri drugi dejavnosti, kateri stroški iz leta v leta rastejo.
Tega ne priobčujemo zato, da bi kazali na zgled, vendar je za nas poučna analiza članstva, saj se je mi ponavadi le povrh u dotaknemo, smo pa tudi pri iskanju »notranjih« rezerv precej neelastični. Razume se pa, da direktna primerjava z našimi razmerami ne bi bila utemeljena.
KATASTROFA NA ČO OJU iz l. 1964 (Rottova smučarska ekspedicija, Stammberger na smučeh) je močno razpihala debato o adaptaciji, o smrtni coni in o izbiri moštva za cilje nad 8000 m. Spet se potrjuje in zahteva prenosna kisikova aparatura, ker utegnejo nastopiti okoliščine, pri katerih majhne količine medicinskega kisika ne zadostujejo. Obenem je nujna oprema z dobrimi brezžičnimi sredstvi za zvezo. Vse to je zapisal Rott v svojem poročilu kot veliko odkritje, nemška javnost pa se je, kot smo že poročali, vprašala, kako je bilo mogoče, da je Rott brez vsega tega krenil na pot in kako se upa prodajati take pogrošne modrosti. Ali je 100 himalajcev, ki so v smrtni coni doživeli svoj zadnji dih, umrlo zastonj? Ali je vsa dosedanja himalajska literatura — pena? In vsi znanstveni poskusi v vakuumski h komorah za K2 in druge vrhove ? Ali pa so hoteli posnemati Buhla, Tichyja?
Dejstvo, da je zračni pritisk na morju 760 torov pri 5800 le polovico tega, na Mt. Everestu komaj tretjina, je treba upoštevati, mimo njega resna ekspedicija ne bi smela iti. Pomanjkanje kisika v teh višinah povzroča gorsko bolezen, katere težavnost zavisi od stopnje pomanjkanja kisika. Simptomi: pri 4000 m motnje vida, pri 5000 m nespečnost in slabša koncentracija, pri 6000 človek že težje misli in razsoja in izgublja občutek za orientacijo, pri 7000 m pa nastopa vsaj v 50 % zdravih ljudeh že tudi omedlevica. Obenem hitro upade moč in sposobnost, ker mišičevje »strada«. Telo se sicer trudi, da bi organom še dovajalo dovolj kisika s tem, da človek močneje in hitreje diha, s tem srce hitreje bije, krvni obtok je hitrejši. Če se torej ne aklimatiziramo, se lahko zgodi, da že pri 5000 m padamo v omedlevico. Do 7000 m se po adaptaciji s kisikom še kolikortoliko oskrbujejo možgani, srce in dihalni organi, seveda če človek miruje. Če pa se vzpenja, se ta meja zniža za 1000—2000 m, ker napor terja še več kisika.
Aklimatizacija je torej pogoj za štart v visoke gore in to za to, da se privadi živčni sistem za dihanje, da se pomnože rdeča krvna telesa in da se pomnože majhne žilice, da se kisika najpotrebnejši organi bolje prekrvijo. To pa ni tako enostavno in ne gre vedno gladko od rok. Medicinska kontrola je nujna. Nič se ne da prisiliti, izjeme le potrjujejo pravilo. Za študij aklimatizacije je posebno zaslužna angleška zimska ekspedicija v območje Mt. Everesta. Ugotovila je, da je za adaptacijo dihanja na višino 5800 m potrebno 28—35 dni, za pomnožitev rdečih krvnih telesc pa 40 dni. Dr. Brendel po lastnih izkušnjah iz ekspedicije mesta Frankfurta 1955 v Himalajo trdi, da je za aklimatizacijo na višino 5000—7000 potrebno 10 tednov, medtem ko za rdeča krvna telesca potrjuje 40 dni. Za višino 5800 v Andih zadostuje 5 do 6 tednov, vendar trdi, da telesna sposobnost aklimatiziranega ni enaka oni na običajni nadmorski višini. Za to bi bilo treba več let živeti v višini od 4000—5000 m. Vsi dosedanji preizkusi so pokazali, da se na višino čez 6000 m ni možno popolnoma aklimatizirati. Angleži so v višini 5800 m živeli 100 dni, dobro opremljeni, nastanjeni in hranjeni, pa so tedensko izgubljali 0,5—1,5 kg na teži. Kdor hoče nad 6000 m, mora ekonomično ravnati: manj nositi in često duškati. Če je naporov preveč, se v muskulaturi celice zastrupljajo s CO2, z mlečno kislino itd. in če se strupne uniči, mišice odmro, to pa lahko povzroči višinski — kolaps. Vsako pretiravanje v višinah 7000—8000 m normalno povzroči višinsko smrt zaradi pomanjkanja kisika. Če pride do take stiske s kisikom, pomaga samo izdatna doza kisika. Zato nima smisla navajati ekspedicije, ki so se prebile na te višine brez kisikovih baterij. Seveda je treba upoštevati še nekatere stvari, ki pa so manj važne: Aklimatizacija v Alpah in pravilna prehrana tudi vplivata na aklimatizacijo v Himalaji. Važnejša je telesna teža: Suhci so na boljšem kot životni, za manj kilogramov je treba manj kisika. Prav pride tudi, če je kandidat že bil na aklimatizaciji v Himalaji. Ko gre drugič, se lažje aklimatizira. Rott je že pri 5800 kazal znamenja gorske bolezni. Pri jurišu na vrh je dobil en nosač pljučni edem, pa tudi to ni bilo dosti. Nekaj dni nato podere višinski kolaps dr. Thurmeyera in Hubra, Stammberger jima ne more pomagati, ker sam čuti težke simptome gorske bolezni. Rott leži bolan, nosači brez povelja in nekateri sami načeti. In tako se o ekspediciji zapiše — katastrofa, vrsta belih grobov na Himalaji pa se pomnoži.
ZADNJI PROBLEM DAUPHINEJE, vsaj tako so ga imenovali doslej, je bila severna stena Pelvouxa . Preplezala sta jo 16., 17. julija 1964 Ginel in Pinard in jo ocenila s IV, VI.
ČU-ČENG, namestnik vodje kitajske ekspedicije na Šiša-Pangma (8012 m), je močno poskrbel za publiciteto tega kitajskega uspeha v Himalaji. V februarski številki glasila ÖAV »Der Bergsteiger« je izšel njegov članek o »Vzponu na Šiša Pangma«, torej že drugi članek v vidni nemški alpinistični reviji, ki jo na zapadu vsaj toliko poznajo kot Hiebelerjev »Alpinismus«, po njeni tradiciji pa še bolj. Vzpon na to goro imenuje dvojni triurni v zgodovini svetovnega alpinizma: Kitajci so stopili na teme zadnjega še neobiskanega osemtisočaka, storili pa so to tako, da je vse moštvo doživelo »srečo vrha«. »Tako so obrnili nov list v mladi zgodovini kitajskega alpinizma in pokazali napredek od l. 1960, ko so stopili na Mount Jolm Lumgma (Everest). In to po severni strani, na kateri je brez uspeha poskušalo srečo sedem ekspedicij.« V 14. letih je »padlo« 14 osemtisočakov, zadnji Kitajcem v naročje, Šiša Pangma leži v Nyenyamu, južnem Tibetu. »Preden smo zastavili, smo prečesali precej bibliotek, dobili pa smo malo podatkov. Kitajska literatura ima o tem vrhu zelo malo informacij«. Tudi iz Zapada se je gori približal le redek raziskovalec. Anglež A. F. R. Wallaston piše v The Geographical Journa l. 1922, da se je gori približal na 20 milj.
H. W. Tilman imenuje v knjigi »Nepal-Himalaja« (Cambridge 1952) to goro »nenavadno«. »Preden smo sestavili ekspedicijo, smo poslali raziskovalno ekipo, ki je raziskovala okolico in prišla na severni strani gore do višine 7160 m, naredila kartografsko skico in fotografirala.« Naslednje leto so izbrali udeležence in jih poslali v Sinkiang in Sečuan na trening.
V začetku l. 1964 so zbrali ekspedicijo, ki je štela 195 ljudi. Elita kitajskih plezalcev je l. 1960 na Jolm Lungmi (Everestu) dosegala 8100 m. Najmlajši udeleženec je imel komaj 19 let. Člani ekspedicije so bili iz Hana, Tibeta, Mandžurije in Huia. Mnogi Tibetanci so bili v mladosti še sužnji (glaebae adscripti). »Po poklicu so bili udeleženci ekspedicije delavci, kmetje, pastirji, vojaki, profesorji, znanstveniki, žurnalisti, filmarji in fotografi, vezisti, meteorologi, medicinci in direktorji«. Ekspediciji je bila dodeljena znanstvena ekipa, ki so jo sestavljali člani kitajske aka demije prirodoslovnih znanosti in akademije geoloških znanosti, sodelovali so tudi člani biroja za meritve in kartografijo na pekinški univerzi in pekinškem geološkem inštitutu. Ti znanstveniki so na ekspediciji raziskovali glaciologijo, geomorfologijo, geologijo, geodezijo, kartografijo, višinsko fiziologijo in meteorologijo. Poročali smo že, kakšno bazno taborišče so imeli v višini 5000 m. Pravo mesto! Južno od taborišča se je dvigal vrh Šiša Pangma, v sosedstvu pa Mt. Molhamongjim in Mt. Khampenjim. Na severni strani Šiša Pangme se je med 5300 in 6700 m vlekel 13 km dolgi ledenik Yebokangal, ki napaja reko Bong-Ču. Boki šiša Pangme so pokriti s snegom, polnim odkritih in zakritih razpok, značilna za snežišča globoki odlomi in ledeni mostovi. Z juga je gora nepristopna. Iz baze so šli po ledeniku in morenah vse do višine 5800, nato do višine 6000 m skoz gozd ledenih stalagmitov. Pod 5000 m ni snega. Za vzpon na Šiša Pangmo sta primerna samo april in maj, a tudi v teh dveh mesecih pade temperatura pod — 30° C. Lepo vreme traja zdržema kvečjemu tri dni. 36 km dolgo pot so Kitajci naredili po snegovih Šiša Pangme, ves čas izpostavljeni hudemu vetru. Razpostavo višinskih taborov smo že navedli, prav tako taktiko približevanja vrhu. Ekspedicija je bila dobro opremljena, imela je s seboj 5 ton opreme in brašna. Značilno za ekspedicijo je to, da je zadnji tabor postavila komaj 312 m pod vrhom (VI, 7700 m). Pa tudi to: Ko so se v bazi 25. aprila 1964 poslavljali od jurišne naveze, ki so ji izročili državno zastavo in doprsni kip Maotse-tunga, so pri tem peli državno himno, igrala je godba, priredili so pravo akademijo.
Ču-Čeng nato prepušča besedo Hšu-Čingu, vodji ekspedicije, ki poroča potem o tehniki vzpona. Imeli so precej trdo delo, premagovali so pobočje 40°, iskali sveže zasnežene šotore v višini 7500 m, vendar so od 28. aprila do 1. maja prišli v dobri kondiciji v tabor VI. Tu so sprejeli brezžično poročilo o dobri prognozi za vreme. Določili so deset udeležencev za vrh, tri, ki so nekoliko trpeli za višinsko boleznijo, pa so pustili v VI za rezervo oz. za pomoč. 2. maja ob 6. uri po pekinškem času so v treh navezah odšli proti vrhu, v višini 7800 že pri dnevu prišli do ledene vesine z nagibom 50°. Vesino so morali nasekati korak za korakom. Geolog VangFo-čou je tu zdrsnil. Za 20 m prečnice so potrebovali več kot pol ure. Za tem ledom so prišli na sneg s strmino 45°, po polževo je šlo naprej do grebena in do vrha, ki ga je za 5 m2 . Tibetanec Sodnam Dorji je razvil kitajsko zastavo s petimi zvezdami in vzel iz nahrbtnika bisto Mao-tse-tunga. Beležko in kip so zagrebli v sneg, vse skupaj pa filmali. Na vrhu so bili 3/4ure. Ob 11. uri so začeli sestopati, ob 12 so bili že v VI.
VEČJI ODSTREL PLANINSKEGA ORLA je baje potreben na Tirolskem in v Švici, češ da se je planinski orel toliko razmnožil, da dela preveliko škodo. Švicarski strokovnjak dr. R. Melcher iz Silsa v Engadinu piše o tem med drugim: Res je, da bo lovec, ki je že kdaj videl, kako se orel vrže na svoj plen, tej divji ptici gorak in da ga bo proglašal za škodljivca v lovskem rajonu. Od tega proglašanja do iztrebitve pa ni ravno dolga pot. Moje izkušnje dvajsetih let govore proti iztrebitvi. Planinski orel ni škodljivec, njegova navzočnost za ravnovesje v živalskem svetu v gorah je pomembna in smiselna. Orel uboga svoj nagon, ko ubija divjačino, namesto da bi jedel jagode. Nobeden mu ne sme tega preprečiti vse dotlej, dokler to človeku ne bi delalo škode, ki je ne bi bilo mogoče več prenašati. Zaščita narave je danes že premagal a zastareli nazor, da je škodljiva vsaka žival, ki ubija lovcu najljubše živali.
Kako je s planinskim orlom v Švici? L. 1963 so našteli v kantonu Graubünden 12 gnezd. Seveda je bilo parov nekaj več. Orlovo gnezdo je težko najti, pa tudi parov ni lahko pošteti. V najboljšem primeru je v Graubündenu ca. 100 orlov. Revir enega para znaša 80 do 100 km2. Seveda je lahko večji, če je revir z divjačino slabo zaseden ali če je vmes veliko »mrtvega« prostora, to je civilizacije. Revirji parov močno kolidirajo, vsak par pa ima po več gnezd in tako se tudi njegov lov ravna po tem, katero gnezdo si izbere za odgoj mladičev (stara dva vsakih nekaj dni prinašata v gnezdo sveže vejice iglavcev!). Odrasel planinski orel tehta od 3 do 5 kg. Pri tej teži njegove potrebe po hrani ne morejo biti tako velike, kot govore njegovi zoprniki. Orel žre, kadar kaj ulovi, zato tudi mnogo prestrada. V Davosu so opazovali eno gnezdo 32 dni. V njem sta bila dva orliča. V 32 dneh sta stara dva v gnezdo prinesla devet svizcev, dve lisički, dve srnici, dva jereba in enega zajca. Preračunano na svizce znaša to za odgoj dveh orličev, ki sta v gnezdu dosti dalj kot 32 dni, 25 svizcev, to pa lovišče 80 km2 gladko prenese. Stemler je 29 let opazoval 90 orlovskih gnezd in naštel 395 za gnezda vplenjenih živali: 45% svizcev, 10% zajcev, 6% jerebov in 5% raznih kozličkov, ostalo odpade na lisice in drugo divjačino. Svizci so ogroženi najbolj zato, ker ima orel mladiče ravno v tistem času, ko se svizec največkrat kaže zunaj svojega brloga, to je od srede aprila do začetka oktobra. Ni pa nobene nevarnosti, da bi orel iztrebil svizca. Več tisoč let sta živela v Alpah oba, dokler ju ni človek razporedil v škodljivce in koristne.
Nasprotno, kmetje v Graubündenu tožijo, da jim svizci delajo škodo, ker rijejo po planinski ruši, in to kljub orlom. Glodalci (miši, veverice, svizci) so prava kašča za velike divje ptice. Stalež glodalcev pa zelo niha, vendar ne zaradi roparskih ptic. Nasprotno, kadar je stalež glodalcev zelo nizek, marsikak mladič velike roparice od gladu pogine, sova pa v takem primeru lastnega mladiča požre. Pozimi so planinskega orla videli tudi na odpadkih, ko je brskal za hrano.
Domače živali napada orel samo izjemoma. Če pride do tega, polovico škode povrne švicarska zveza za varstvo narave, polovico pa sorodne zveze za varstvo domačijstva. Kar se tiče kvalitete hrane, je jasno, da orlu podleže predvsem bolna, slabotna in izčrpana divjačina, ki samotari, izgubi zaščito krdela in ni več pozorna. Seveda je možno, da se kak par specializira na zdravo divjačino, ki zaide v skale in ne more bežati, ki zagazi v globok sneg, v plaz, da se spravi tudi nad domače živali, če ugotovi, da jih je laže upleniti. Kdor je kdaj videl, kak o gams in srna branit a svoje mladiče pred orlom, bo razumel, zakaj procent te divjačine pri orlovi hrani zavzema tako majhen delež.
Tudi za orla ni lahko življenje, včasih kroži ure in ure, tudi dneve, preden udari, a večkrat mu tudi spodleti.
Ali se stalež orla sam regulira? Orel vali enkrat na leto. Če se gnezdu kaj zgodi, zarod za tisto leto izpade. Orel le nerad prenaša mladiča, če se mu v nekem gnezdu kaj primeri. 45 dni vali, mladiči pa se drže gnezda poltretji mesec, skupa j tore j štiri mesece tveganja . V 20 opazovanih gnezdih je prišlo do 40 % izpadka, komaj 15 orlov je izletelo iz njih, a tudi za te ne vemo, kako so se prebili skozi prvo najnevarnejše leto življenja. Včasih se pobijejo tudi med seboj, močnejši brat šibkejšega. Ni nobenih trdnih podatkov, da stalež orlov v Graubündenu narašča. V primerjavi z lisico 70 do 80 graubündenskih orlov požre komaj en promile tega, kar požro lisice, ki jih je več tisoč samo tu. Pred 50 leti ni bilo v Gornjem Engadinu nobene srne, danes jih je toliko, da so v l. 1964 samo na Seenplatte odstrelili 50 srnjakov. Razmnožili so se kljub orlom in drugim roparicam. Visokogorski lov traja komaj tri tedne, ostalih 49 tednov love zima, orel in lisica in s tem opravljaj o selekcijo. Ta selekcija ohranja zdravje divjačini, ne lovec. Le zima lahko povzroči v staležu katastrofo, orel nikdar.
