Tine Orel
4 MILIJONE HA GOZDA bi rada imela sosednja Avstrija. Zdaj znaša gozdna površina 3,3 milijone. 650 000 ha bodo pogozdili, med temi 150 000 ha samo v območju hudournikov in plaznic, s 130 000 ha pa nameravajo dvigniti gozdno mejo. Poročajo, da se v gorskem svetu v Avstriji zakrasevanje neprestano širi in da je to vidno tem bolj, čim bolj se umikajo ledeniki.
EVKALIPTUS je drevo, ki ima baje bodočnost pred vsemi v pustih predelih Azije, Južne Afrike, Južne Amerike, ZDA in Sredozemlja. Evkaliptov je 600 vrst in se lahko prilagode novim okoliščinam, hitro rastejo, zato hitro spreminjajo tla in vreme. Ker rabijo za rast zelo malo vode, utegnejo res spremeniti širne stepe v liferante lesa in v rodovitne dežele. FAO pri OZN, ki skrbi za preskrbo planeta, je lani organiziral prvo svetovno konferenco o evkaliptu.
MERJENJE LEDENIKOV je eno od znanstvenih opravil, ki jih zelo resno že leta in leta vrši OAV, vodi ga pa 75 let stari univ. prof. dr. R. v. Klebelsberg, član avstrijske akademije znanosti. Seveda merjenje dolžine, naraščanja in usihanja na ledeniškem jeziku ni še merjenje dejanske rasti ali upada ledenika. Zato že nekaj let sem merijo nekatere ledenike s fotogrametričnimi in tahimetričnimi metodami. V l. 1961 so v Avstriji merili 56 ledenikov na 139 mestih. Znana Pasterza je l. 1961 izgubila 21 milijonov m3 ledu, čeprav je v gornjem (hranilnem) področju nekaj pridobila. Tudi na robeh se je Pasterza umaknila kar za 39 m. Merili so na treh krajih tudi brzino ledeniškega teka. V spodnjem delu se je zmanjšala od 6,9 na 6,6 m v enem letu, pri Hoffmannshutte pa se je povečala od 14,9 m na 19,3 m, vštric Burgstalla pa od 34,9 na 36,6 m. Kaj te spremembe pomenijo in kaj bodo prinesle, še ni jasno. Po površini največji vzhodno alpski ledenik Gepatschferner se je na vseh merilnih točkah umaknil za 197 m, od l. 1940 je nazadoval za 613 m.
Iz Švice pa poročajo, da se je gornji Grundelwandgletscher l. 1961 povečal, podobno je z ledeniki na Mt. MacKinleyu. Kanadska merjenja pa niso stalna kakor avstrijska.
SLIKARSTVO LEDENE DOBE je v ozki zvezi s hribi, gorami in pečinami.
Med živalmi, ki jih je človek te dobe naslikal na stene, v katerih je prebival, je tudi kozorog, kar pomeni, da je človek iz votlin Cougnac, Altamira, Niaux, Les Combarelles itd. nekje prišel v stik s to lepo gorsko živaljo. Naslikal jo je natanko po naravi, iz različnih aspektov, posamične in v čredah. V zijalki Laseaux je na stotine podob, ki se odlikujejo z mogočno načrtanimi linijami in živahnim oblikovanjem. Zanimive so med živalmi podobe čarovnikov s palicami, ki pomenijo plodnost živali. Človek jih je ubijal, toda človek jih je želel tudi množiti in zato je čarovnik rotil duhove.
NEVARNOST TANKIH PLEZALSKIH VRVI se spričo modernih materialov, ki omogočajo vedno tanjše vrvi, vedno bolj obravnava. Tanka vrv utegne sicer rešiti življenje plezalcu, ki prosto »pade vanjo«, toda zaradi teže visečega telesa se tanka vrv zažre v telo, stisne važne žile, in tako utegne priti do notranjih zastrupitev in tudi do smrti — kljub rešitvi. Zato je treba, da je konec vrvi odebeljen. Wastl Mariner pravi, da so pri vrveh izpod premera 9 mm že zelo majhne možnosti za samoreševanje in reševanje sploh, ker se taka vrv težko strokovno vozla, težko uporablja za škripec, za zavoro z vponko ipd. Tanjša vrv je tudi za prosto, netehnično varovanje iluzorna, ker roka nima »kaj prijeti.« Pri prostem visenju v primeru nesreče pa je za samoreševanje tudi 9 mm vrv pretanka. Münchenska športna tovarna Salewa je zato hotela proizvajati vrvi z oblazinjenim koncem (ojačenim z usnjenim pasom), vendar se kljub priporočilom strokovnega svetovalca Huberja zato ni določila, ker bi to vrvi močno podražilo (na 40 DM), vprašanje pa je, če bi taka vrv »šla«, ker vsi plezalci niso prepričani o nevarnosti tankih vrvi, ali ne računajo s padcem in ker pač vsak rad čim manj vlači s seboj v steno.
Izdelavo takega »plezalskega pasu« je na nasvet Lotharja Brandlerja, znanega mušketirja modernega »sestogradizma«, je nato prevzela znana firma Schuster (ASMU — plezalski pas) in to od l. 1960. Ta pas pride prav seveda za najtežjo moderno A-plezarijo (sedenje v zankah ipd.). Dietrich Hasse pravi, da je za tak pas uporaben tudi navaden vrtni tulec, gumijasta (ne plastična) cev. Vendar prepušča preizkušnjo te svoje zamisli plezalcem in sicer predvsem vprašanje, kaj je bolje, usnjen vplet, pas ali gumijasti tulec. Za plezalke plezalski pas ni kaj prida. Schröter predlaga plezalkam drugačno navezo, ki pa tudi še ni preizkušena. Navezava naj bo trojna ali dvojna (v dve ali v tri »biti«), vendar tako, da so vse tri zanke enako obtežene, če pride do padca. Schröter je pogruntal, kako se je treba navezati, da je res tako.
SMUČARSKI KLUB CHRISTIANIA je bil ustanovljen pred 80 leti. Zima 1881 je bila zelo huda, bogata s snegom. Norveški smučarji iz Christianie so »športizirali« dotedanje norveško smučarstvo. začeli prirejati tekme in ustanovili prvo smučarsko šolo na svetu. In so uspeli. Na Nemškem so tisto leto izrabili še mednarodno lovsko razstavo za popularizacijo smučarstva. Tedaj 20-letni Fritjof Nansen je na fotografijah nastopal s smučmi. Tudi športno smučarstvo je torej že staro, pravzaprav neločljivo od planinstva. Če se ločuje od njega v zgolj dirkalni in tekmovalni šport, nekaj ne more biti v redu. Toda ne tožimo preveč po starih časih! Danes je v turistični industriji po zimskem alpskem svetu turni smučar že bela vrana. Smučarji, ki »se vzpenjajo« na vrhove pist in znanih spustov, na smučarskega turista, ki se s kožami na podaljšanih stopalih peha v hrib in se pri tem marno izceja, gledajo kot na nekako »čudno žival« iz preteklih časov. V knjigi E. Hüliimanna »Uspešni smučar« najdemo duhovito persiflažo teh razmer v današnjem smučarstvu, ki ima svoj »materialni temelj« v teleferikah najrazličnejših vrst in drugih kopenskih in zračnih prometnih sredstvih.
ALPINIZEM — koliko definicij! Povejmo eno od bolj kompleksnih, kot se ponavadi razširja pri nas. Alpinizem je gibanje, ki je geografsko in duhovno vezano na alpski prostor. Alpinizem se torej ukvarja z alpsko pokrajino in njenimi prebivalci, z alpsko prirodo, njenimi organskimi in anorganskimi pojavi, predvsem s stališča vzponov na vrhove, pa tudi s stališča znanosti in kulture. Da je to gibanje v svojem jedru močno, je dokaz tudi v tem, da se danes razširja na vse kontinente. Seveda je v 100 letih razvoja in v 200 letih človekovega približevanja k naravi alpinizem doživel velike spremembe, dobil mnoge nove vsebinske elemente. Toda, naj doživi kakršnekoli spremembe, vselej se bo moral kontrolirati s tistimi osnovnimi mislimi, pod vplivom katerih je moderni človek v 19. st. in 20. st. čutil potrebo po sprostitvi v gorski prirodi. Eden takih idejnih začetnikov čustvenega odnosa do gora je Rousseau, ki je v »Novi Heloizi« zapisal: »Zdi se, da se človek, ko se vzdigne nad običajno bivališče, znebi običajnih občutkov. Čim bolj se bliža eteričnim krajinam, tem bližja je človeška duša svoji prvotni čistosti. Zresniš se, a nisi melanholičen, tih si, a ne brezčuten, zadovoljen, da bivaš in misliš: Vse preveč žive želje se potaje na dno srca, lahko in sladko ti je pri duši.«
Imenitno je to povedal nesmrtni mislec Rousseau, zroč preko širnega Lemanskega jezera na Mt. Blanc in njegovo soseščino. Za vse čase, tudi za današnje. Kaj bi nam pomenile gore, če ne bi bilo v večji ali manjši meri, zavestno ali podzavestno tako?
LEDENIŠKE KATASTROFE so redke, zato nanje ljudje po navadi ne mislijo, to skrb prepuščajo glaciologom. Strokovnjakov katastrofa pod Huarascaranom ni presenetila. Avstrijski geograf dr. Kinzl, ki je pred kratkim dobil spet novo visoko odlikovanje mesta Innsbrucka, je že pred 20 leti svaril Peru, češ da led ni negibna stvar, čeprav je trda. Podobne katastrofe so doletele tudi že Alpe: Tako v Otztalskih Alpah v Ventertalu, kjer je naredil ogromno škodo Vernagtgletscher in so se ga bali ljudje, ki so živeli 42 km proč od njega v Otztalu. Okoli l. 1600 so začeli ledeniki naraščati in riniti iz svojih dotedanjih dolin. Vzroki — spremembe v klimi in padavinah. Vernagtgletscher je imel ozko dolino, zato je kmalu prodrl v sosednjo, počezno dolino Rofental, se kakor kladivo razširil tu navzdol in navzgor in zaprl dolino Rofental. Nad njim se je — za ledenim jezom — nabralo jezero, ki je prekljuvalo naravno pregrado in planilo v dolino, rušeč vse pod seboj. Jezero je bilo dolgo 1250 m, široko 350 m in 120 m globoko. L. 1600 je naredilo 20 000 goldinarjev škode. Naslednje prodiranje istega ledenika je trajalo od 1676 do 1681. Ledena pregrada se je zrušila l. 1678. Jezero je bilo globoko 200 m dolgo llCOm, široko 300 m. V šestih dneh je voda še narasla za 11 m in podrla v Otztalu vse hiše v dolžini 42 km. Prebivalci so bili opozorjeni, zato ljudskih žrtev ni bilo. Jezero se je ponovno nabralo, vendar do katastrof ni prišlo. Izkopali so v led kanal, da je voda po malem odtekala. Od l. 1770 do 1780 je ledenik spet močno naraščal. Jezuit Walcher iz dunajske univerze ga je proučeval. L. 1845 je isti ledenik prodiral dnevno po 12 m, ko pa je prišel v glavno dolino, je hitrost narasla na 2 m v eni uri. Jezero je hitro naraščalo. 14. junija 1845 je prišla sem cesarska komisija. Jezero je bilo 850 m dolgo, 334 m široko in 29 m globoko. Še isti večer je tudi pregrado podrlo in v ötztalu od 21 mostov odneslo 18. Vse, kar je bilo zgrajeno, da bi krotilo silo vode, je bilo porušeno. Podobne katastrofe so bile tudi l. 1847 in l. 1848. Takrat sta jezero raziskovala prirodoslovca znana brata Schlagintweit.
Potem se je začel Vernagtgletscher umikati in danes teko po njegovi dolini planinske poti. Ledeniki so se začeli umikati, spet so prišli na dan zlatokopi v Visokih Turah, znani še iz rimskih časov. Zaradi usihanja ledenikov je bilo vode dovolj, možno je bilo graditi visoke pregrade za akumulacijska jezera hidrocentral. Če bi se ledeniki ne umikali, bi bilo to nemogoče.
VIŠ V ZAHODNIH JULIJCIH je vsaj na sektorju Žabnic že industrializiran. Nekdanja romarska pot na Višarje je olajšana, iz Ovčje vasi in iz Trbiža vozita žičnici. O tem svetu poroča Willy Uttendopler, dokaj znano ime, navaja italijanska in nemška poimenovanja krajev in gora, slovenskega niti enega, kot da v Kanalski dolini naš človek nikoli ni imel nobene besede. Le na enem samem mestu pravi, da Slovenci Wischbergu pravijo Viš. In vendar smo imeli pred vojno občutek, da smo na domačem, če smo potrkali v Zabnicah, v Ovčji vasi, če smo očarani gledali svet okoli Zajzere. Bil je paradiž za vsakogar, ki ljubi samoto in nenavadno lepoto. Divja italijanska gonja s preimenovanjem po l. 1918 gre seveda Nemcem na jetra, popolnoma v redu pa je seveda brisanje slovenskih poimenovanj. Tako nekemu drugemu piscu ne gre v račun Tarvis — Tarvisio, Bozen — Bolzano, a še manj Untern Eck — Piedicolle — Podbrdo, češ če že, potem bi zadostovalo samo italijansko poimenovanje. Razburja se tudi nad terminom »Julijci« — »Julier«, češ da bi lahko prišlo do zamenjav s Piz Julier (nedaleč od St. Moritza v Engadinu — 3385 m). Isti pisec pravi, da so »Die Julischen« edina pokrajina, kjer »žive Nemci, Italijani in Jugoslovani mirno drug ob drugem« Ce premislimo zgodovino zadnjega pol stoletja, res ne vemo, odkod se je vzel ali kje je to trditev staknil.
DOLINA DOMBAI na Kavkazu je bila cilj avstrijskih smučarjev. Ekspedicijo je organizirala sovjetsko-avstrijska družba na vzajemno zamenjavo. Za en mesec bivanja v SZ je bilo treba plačati 3000 S na glavo. Javilo se je osem Celovčanov. Dombai imenujejo kavkaško Dauphinejo. Vrhovi so tu visoki kot v centralnem Kavkazu od 3600 do 4500 m. Posebno lepa gora je Belala — Kaja (3850 m), ki jo po pravici lahko primerjamo Matterhornu. Rusi imajo pozimi smučarska taborišča v višini 1600 do 2200 m. Drevesna meja je pri 2200 m. Gozdovi so zaščiteni, ker je vsa okolica proglašena za narodni park. Avstrijci so imeli srečo videti medveda, kozoroga, pravijo pa, da bo to kmalu drugače, ker se SZ poteguje, da bi l. 1968 tu priredili zimsko olimpijado. Vzpenjačo na Musat — Ceri že delajo.
Pričakovali so, da bodo Rusi pazili nanje, da jim bodo določali ture. Nič od tega. Šli so, kamor so le hoteli, po pravilih tabora pa so seveda morali povedati vrh in turo, ki so si jo izbrali. Sovjetska smučarija je še v plenicah, kož za vzpon ne poznajo in še marsičesa drugega tudi ne. Pač pa so opazili, da so Rusi vpeljali marsikakšno zapadno tehnično novost, izdelava pa je seveda nerodna. Uvoza pa skoraj ni. V zimski alpinistiki pa so Rusi dosegli že lepe uspehe. Odlikuje jih silna kondicija. Povzpeli so se pozimi na vrsto vrhov po smereh od III. do V. Varnost vodstvo tabora terja in vzdržuje tudi z disciplinskimi kaznimi — s prepovedjo plezanja za določen čas ipd. Kljub temu se je pripetila takrat huda nesreča. Pri prečenju je ruske alpiniste nevihta zadržala v bivaku pet dni, nato pa je zdrsnil z grebena en član naveze in potegnil štiri druge v globino 800 m. Bila je ena od boljših ruskih navez.
Avstrijci niso imeli velikih ciljev pred seboj. Vendar so s smučmi kot prvi prišli na Pik Pravdo.
ZAHODNA STENA TOTENKIRCHLA je ena od tistih v Vzhodnih Alpah, ki se štejejo med največje preizkušnje najboljših plezalcev. Pokojni Günther Nothdurft jo je z Mayerjem preplezal prvi pozimi in rabil za to vertikalo 400 m 70 ur plezanja. Namesto dveh bivakov sta bila prisiljena k trem in ko sta iskala tretjega, sta se morala osemkrat spustiti po vrvi. Zamude je bila kriva teža prtljage in opreme, plezanje brez asistence, zato sta morala vlačiti nahrbtnike za seboj, kar jima je žrlo čas. Slabo opremljena, slabo oblečena in obuta sta plezalca odnesla iz stene težke ozebline na rokah in na nogah.
