Tine Orel
ŠVICARSKI PLANINSKI MUZEJ V BERNU se je po l. 1960 moderniziral (adaptacije, avtomatizacija kurjave, okna itd.) kar je stalo blizu 80 000 šv. fr.; direktor prof. Grosjean je dobil naziv izrednega univ. profesorja, ki ga plačuje država. Muzej je bil tudi po svoji vsebini preurejen — za 100-letnico bernske sekcije SAC. Nova ureditev je pozimi 1962/63 zajela del 1. nadstropja in stopnišče. Velika vzhodna dvorana je posvečena SAC. Montirana je na steno karta 1:50 000 s signalnimi lučkami za postaje GRS in koče. Makete so vložene v vitrine in s tem zavarovane pred obiskovalci in pred prahom. Grafična ponazorila razvoja SAC so urejena z žičnatim omrežjem. Nove vitrine prikazujejo dokumente o ustanovitvi in zgodovini SAC. V veliki zapadni dvorani so nove vitrine za planinsko opremo in obleko, raziskovanje švicarskih gora pa je upodobljeno na sgrafitto — steni. Reševalno gradivo in slike vodnikov so na novo urejene, prav tako reliefi, poledenitev in geologija Švice. Heimov relief o Santisu je dobil stekleni pokrov in s tem obrambo pred publiko, ki ga je tudi v l. 1963 ponovno poškodovala. Ograja je s tem odpadla. V jubilejnem letu SAC je muzej dokazal, da ni depot za odslužene predmete, ampak živa ustanova za raziskovanje in presojo planinske zgodovine in bistva planinstva in SAC. Direktor muzeja je z besedo in peresom, v radiu in tisku delal za stvar planinstva, v muzeju so snemali za film in RTV, sekcije so si tu izposojale gradivo za svoje razstave, razne firme in ustanove so se obračale nanj za strokovno pomoč in zaradi gradiva vsega 25 prosilcev za podobne stvari v enem samem letu. Muzej je dobil v l. 1963 tudi zelo lepa darila, predvsem zbirke zemljevidov, dalje litografije, cinkove plošče, reševalne sani, Atlas Tyrolensis iz l. 1774, dva ženska smučarska dresa iz konca 19. st. Firma Jelmoli, ki je v St. Gallenu priredila razstavo stare opreme, je odstopila muzeju vse, kar je sama zbrala, kot nagrado za sodelo- vanje muzeja pri razstavi. Mnogo daril je dobila tudi knjižnica in zbirka zemljevidov, precej gradiva je dal institut na Weissfluhjochu, seznam darovalcev je dolg in kaže, kako popularen je planinski muzej in kako aktualen je. Bernski muzej se finansira največ iz dotacij sekcij, iz najemnine, ki jo plačuje poštni muzej (nastanjen v isti stavbi), medtem ko je dotacija centralnega komiteja SAC majhna, komaj 5000 šv. fr. Zanimivo pa je seveda, da muzej ni izključni zbirni center za predmete, ki pripadajo predvsem njemu in zanj ogromno pomenijo. Tako je mimo njega l. 1964 ženevski muzej (Musée d’histoire des sciences) dobil dragocene eksponate iz zapuščine ženevskega znanstvenika Horace Benedicta de Saussurea, ki je v 18. st. z vodnikom Balmatom raziskoval Mt. Blanc. Dva de Saussuerova potomca sta muzeju izročila higrometre, busole, areometre in celo de Saussurove redingote. Darovalca sta vse to izročila pod pogojem, da se ena soba imenuje po njunem predniku. Razume se, da je ženevski muzej v vili Bartholoni na to rad pristal. In končno, Horace je Ženevčan, iz Ženeve se Mt. Blanc vidi.
NAJVIŠJI SMUČAR je doslej Fritz Stammberger, o katerem smo že poročali, in to ne najbolj ugodno. Vsekakor pa je med zvezdami, ki vzhajajo in se utrinjajo vedno gosteje na vedno širšem nebu svetovnega planinstva, zanimiv pojav. Po poklicu grafik je 17 let star odšel v Švico z dvema strastema: za plavanje in planinstvo. 18 let star je stal na Atlasu, 19 let starega zamika Pariz. Protislovja sveta in neprirodni odnosi, ki jih spoznava, ga ženejo v svet. V vsaki deželi bi rad stal na najvišji vzpetini. L. 1961 stoji na 5100 m visokem Araratu, mesec kasneje na 5600 m visokem Demavendu v Iranu. Nato gre v Nepal, poskuša priti na Annapurno II, sreča v džungli črnega panterja, pride do višine 6200 m, pot mu zapro prehude ovire, sestopa po severni strani, poteče mu vizum, po času in prostoru, tako da se mora osebno opravičiti pri nepalskem kralju. Nato šest mesecev poučuje nemščino v Ravalpindiju. S prihranki se poda na 7700 m visoki Tirič-Mir in sam doseže 7200 m visoki severni steber, tu bivakira, rani ga plaz, nato sestopa, naleti na ameriško ekspedicijo, ki sprva vidi v njem jetija… Nato gre v Burmo, Tajland, Kambodžo in Vietnam. Sam potuje po uporniški severni Burmi, sam se prebije od Pnompenha do Saigona. Od tu ga žene v Hongkong in na Japonsko. Na Siga Heights v japonskih Al-pah dela kot smuški učitelj, l. 1963 stoji pozimi na Fudžijami, z japonskim plezalcem Siguru Vatanabe pa prepleza vzhodno steno Kačimajari. Nato ga zamika severna stena Mt. Mc Kinley. Toda v ZDA je »soliranje« prepovedano. Zato se zadovolji z manjšimi turami v Rocky Montains in Sierri Nevadi. Jeseni l. 1963 ga povabijo na prvo smučarsko ekspedicijo na Čo-Oju (8153), o čemer smo že poročali. 5800 m visoko na kitajski meji postavijo bazo na sedla Nangpa-La. S šerpo Aila pride na 6500 m visoki Napše Himal, s Huberjem na 6750 m visoki Peak Zlatnik. In zdaj Stammbergerjeva verzija tragedije na Čo-Oju: Huber in Thurmayr sta klonila na višini 7500 m. Stammberger in Fudorje sta prišla sama na vrh Čo-Oju, toda do nameravanega smuka z vrha ni prišlo, deloma zaradi terena (skale), deloma zaradi tega, ker se Stammbergerju »ni dalo«. Smučal pa je z višine 7200 m, kar je gotovo smučarski višinski rekord in s tem je bil cilj ekspedicije izpolnjen. »Slavohlepje Hubra in Thurmayrja je krivo, da nista sestopila. Čakala sta v taboru na višini 7200 m toliko časa, da ni bil možen ne vzpon ne sestop.» Huber pošlje Stammbergerja po pomoč. Ko se Stammberger z reševalno kolono vrne, je Huber mrtev, Thurmayr pa umre pri reševanju. Ta verzija ne vidi nobenega od problemov, ki jih je planinska javnost ob Stammbergerjevi vrnitvi že načela. Stammberger se je namesto v Avstralijo in Novo Zelandijo podal s Čo Oju v Nemčijo, tu pa objavil svoje načrte za l. 1965: ZDA in Andi. Zdaj je star 24 let, imenujejo ga smučarski vagabund, na štirih kontinentih je doslej obiskal 20 držav.
ALPINISTKE, plezalke imajo v zgodovini evropskega planinstva tako mesto, da nima več smisla govoriti o enakopravnosti. Prelezle so že mnoge najtežje smeri tudi v ženskih navezah, na lažjih gorskih poteh bomo pa kmalu srečali več žensk kot moških. Kakor smo že rekli, pa se pri nas dejanja naših povojnih plezalk zelo malo popularizirajo, kar seveda ni prav. Ženski alpinizem sta uvedli z velikim dejanji Francozinji Maria Paradis in Henriette d’Angeville. Prva je skoraj pozabljena, druga še živi kot prva zmagovalka Mt. Blanca l. 1838. Vendar po krivici! Pred plemkinjo Henrietto je bila že l. 1808 na strehi Evrope, na Mt. Blancu Maria Paradis, preprosta vaška dekla. Zadnje metre so jo skoraj nesli na vrh. Sama pravi: »Na Grand Plateau nisem hotela naprej. Bilo mi je slabo in legla sem v sneg. Sopla sem kakor pes, kadar mu je zelo vroče. Prijeli so me med pod pazduho in me vlekli dalje. Pri Rochers rouges se nisem mogla več premikati. Rekla sem: Vrzite me v razpoko in pojte k vragu, kamor vas je volja!«
Vodniki niso odjenjali in jo le privlekli na vrh. O Henrietti pa so dejali: »Gre kakor mi in se sploh ne boji.« Bala se tudi ni javnega mnenja in bilo je to v času meščanskega biedermajerstva! Z 12 vodniki je šla v gore, ves Chamonix je spravila pokonci, zijala so prodajali že zaradi njene originalne obleke. Hodila je tako urno, da so jo vodniki komaj dohajali. Sicer pa ni čuda, saj so nosili s seboj dva koštruna, 24 kur, 18 steklenic bordojca in sodček navadnega vina. Pod vrhom jo je obšla slabost, pa je baje rekla: »Če umrem pred vrhom, vlecite me mrtvo nanj in me tam pustite!« Na vrhu so jo na rokah vzdignili, da je bila še više od Mt. Blanca, nato pa je Henrietta, tako poročajo viri, vse vodnike drugega za drugim objela in poljubila.
Vrnitev v Chamonix je bila pravi triumf. Na vprašanje, kako je to zmogla, je dejala: »Imam dve močni, vztrajni planinski nožici in trdno voljo, da jih krepko uporabljam«. Kasneje je stopila še na marsikakšen vrh, stara 69 let je stala na 3124 m visokem Oldenhornu. Za njo je bilo vedno več takih žensk, vodile so pa Angležinje, med njimi Mrs. Freshfield, mati slavnega alpinista, raziskovalca Douglasa Freshfielda.
Lucy Walker je prva ženska, ki je redno hodila v gore, začenši šele z 48. letom. V 21 letih je obiskala 48 vrhov, hodila pa je z očetom in bratom. Rada jo je popadla gorska bolezen, ki jo je preganjala običajno s šampanjcem ali astijem. Drugega tako ni jemala s seboj, kvečjemu še biskvite. Njena tekmica v 60 letih 19. st. je bila Amerikanka Miss Claudia Brevoort. Naredila je 82 vzponov in hotela spraviti podse še Matterhorn. Walkerjeva jo je prehitela, vendar je kmalu za njo, že l. 1871 prečila Matterhorn v Breuil. Nato je videla pred seboj samo še la Meije, a je v pripravah umrla. La Meije je l. 1888 zmogla Miss Catherine Richardson. »Nič ne je, pa pleza kot sam hudič«, so govori o njej vodniki. V 11 letih je opravila 116 velikih vzponov, 6 prvenstvenih in 60 manjših, največ z Mary Poillon. Na Aig. d’Arves jo je ranil kamen na glavo, pa je rekla prijateljici: »Pojdi ti naprej, jaz imam la Meije, ti pa si vzemi Aig. d’ Arves.«
Svet se je le težko privadil na ženske, ki so hodile v gore. Še l. 1879 je pisala Miss Aubrey le Blond, zelo uspešna alpinistka 19. stoletja: Morala sem se trdo bojevati za svojo svobodo, mali me je branila pred teto, ki je poslala v svet takle SOS: »Za božjo voljo, prepovej ji to noro hribovstvo! Punca je sra- mota za ves London, videti je pa kot Indi- janka«. Res je bila obleka za ženske v gorah precej čudna, kakor jo popisuje Mrs. Cole. L. 1892 sta sestri Pigeon, ki sta plezali vedno sami, brez moškega spremstva, ugotovili, da se je svet »krinoline v gorah« že navadil. L. 1910 so v Angliji ustanovili ženski alpski klub, nato so jim v drugih deželah sledili še drugi taki klubi, najbolj znan v Švici SFAC.
GORSKI VODNIKI in smučarski učitelji v Avstriji se čutijo nezaščiteni, češ da so nekakšna »odprta divjačina«, njihov pravni položaj da je zapleten in zastaran. Po zakonu morajo pomagati pri nesreči, a brez odškodnine. Jurist dunajsko delavske zbornice dr. E. Rabofsky je napisal o tem razpravo, v kateri ugotavlja, da je njihov pravni položaj zares nejasen, neenoten glede na posamezne avstrijske dežele, da se opira na zastarele določbe, torej na celi črti pomanjkljiv. Dr. Rabofsky pravi, da je to treba urediti tudi v interesu avstrijskega turizma in planinstva še posebej zaradi reševanja pri nesrečah, zakonski predpisi pa naj bi se poenotili po ustavnih določilih za vso republiko, kar bi dalo vodniku in učitelju strokovno veljavo, pomenilo pa bi tudi veljavo avstrijskemu pravnemu redu. Stvar je toliko bolj nujna, ker gre za ureditev pravnega položaja tistih, ki opravljajo vodniški poklic na levi roki, poleg svojega glavnega poklica. Če bi se razmere ne mogle popraviti, se utegne zgoditi, da se bo ta za mnoge ljudi življenjsko važne dejavnost znašla v brezpravnem prostoru. Tudi dosedanje pravne norme za smučarske učitelje niso urejene v vseh deželah enako. Na Štajerskem, na priliko, smučarski učitelj ne sme voditi smučarskih tur, ker mora za to imeti tudi vodniški izpit.
170 KOČ ima avstrijski Naturfreund, od tega jih je 130 zgradil po vojni. Stosedemdeseto kočo za zgradili na Kaiblingu nad dolino Aniže (Ennstal), otvoril pa jo je predsednik štajerskih NF Kniepeih, s katerim je navezala v l. 1964 zveze tudi naša planinska organizacija ob komemoraciji pri Kugyjevem spomeniku v Trenti. Predsednik Kniepeih je namreč vodil večjo skupino NF v Julijske Alpe in obisk združil s poklonitvijo Kugyjevemu spominu, pri čemer je sodeloval tudi pevski zbor PTT v organizaciji PD PTT oz. propagandne komisije PZS.
INDIJCI so l. 1963 in 1964 organizirali deset ekspedicij in so se s tem resno uveljavili v mednarodnem ekspedicionizmu. Indijci so izbrali največ šesttisočake. Klub Parbat Abhijatri Sangha v Kalkuti je dal v svoj program kar štiri šesttisočake in en sedemtisočak Kabru (7317 m).
TATVINA POD GRANDES JORASSES, tudi to se je primerilo, verjetno prvič. Dacher in Martin iz Bavarske sta v vznožju Pointe Walkerja odložila precej opreme in proviant. Ko sta naslednji dan prišla pod steno, sta ugotovila, da sta brez vsega. Sestopila sta v Chamonix, se opremila z novo opremo in nato srečno zmagala Pointe Walker kljub snežnemu metežu. V istem času, to je 27. julija 1964, so bile v steni še italijanska naveza iz Milana, avstrijska iz Eisenerza in bavarska iz Rosenheima. Tatvina se je zgodila v noči od 24. na 25. julija.
12 000 ŠPORTNIKOV je l. 1964 preživelo svoj dopust na Kavkazu, Pamiru, Tien-Šanu in Altaju v 18 taborih »alplagerjih«. A. Poljakov, mojster športa in alpinistični instruktor je v programu za l. 1964 navedel naslednje večje vzpone sovjetskih alpinistov: Čang-Tengri (6995, Tienšan) so doslej zmogli petkrat, prvič l. 1931, vselej po SW strani iz ledenika Južni Inylček. Poskus s Severnega Inylčeka se je pred 30 leti ponesrečil v višini 6000 m.
L. 1964 je s te strani poskusil plezalski team »Burjevestnik«. S helikopterjem so prečili Merzbacherjevo jezero, helikopterji so jim tudi znosili opremo in hrano v vznožje Čang-Tendri. Vodil jih je dr. Evgenij Tamm, 30 po številu, uspeh še ni znan. Team »Truda« pod vodstvom Borisa Romanova je poizkusil z juga po Marmornatem rebru, to je varianta smeri izpred 30 let.
V Pamiru so sovjetski alpinisti plezali NE steno Pik Engels (6510 m) in transverzirali greben Pik Marx (6726 m) Pik Engels (team »Spartak«), Pik Izvestij (do l. 1964 najvišji vrh SZ, ki še ni bil raziskan, 6840 m), Pik Komunistične Akademije (6439 m), oboje v območju ledenika Fedčenko (team Uzbekistana pod vodstvom V. Elčibekova). Končno so bili v programu še vrhovi v verigi Trans-Alai.
JAPONSKE EKSPEDICIJE smo od l. 1950 spremljali in ugotovili njihove značilnosti. Za l. 1963 je seznam zdaj izpopolnjen, Japonci so v l. 1963 opravili kar osem velikih ekspedicij na šest in sedemtisočake vzdolž vse Himalaje. Če pomislimo, da smo Slovenci v l. 1964 zmogli kar tri, in se primerjamo – si parva licet componere magnis, če se majhno sme primerjati z velikim – s stomilijonskim, najbolj razvitim azijskim gigantom, potem smo v l. 1964 s tremi ekspedicijami pred tem Goliatom pravi David s čudodelno fračo. Leta 1964 so japonske univerzitetne in državne ekspedicije bile na petih sedemtisočakih, torej v dveh letih 13 japonskih ekspedicij. Naša letina v l. 1963 in 1964 znaša štiri ekspedicije, tako da gornja primera vsaj za ti dve leti drži. Seveda pa je treba priračunati našo zamudo.
SPREMEMBE NA LEDENIKIH v Švici je vsa leta po vojni spremljal in zapisoval André Renaud, od l. 1933 član švicarske ledeniške komisije. Zadnjih pet let je njegova poročila sopodpisoval Paul-Louis Mercanton. Uvedel je nove metode za merjenje ledenikov, ustvaril švicarsko merilno mrežo s fotogrametričnimi posnetki iz zraka in s stalnim zakoličenjem ledenikov ter uvedel sodelovanje z državno topografijo. L.. 1929 je bil v ekspediciji na Arktiki, l. 1958 in 1959 z EGIG (Mednarodna glaciološka ekspedicija na Groenlandiji). Tam je zbudil pozornost s samostojnimi raziskavami. L. 1964, tik pred smrtjo, je v severni Groenlandiji z Amerikanci pripravljal metodiko z radioaktivnimi izotopi znanstveno osnovo za večjo glaciološko ekspedicijo. Izdal je okoli 50 glacioloških razprav, razpravo o naravni površini snežišč (pri nas je o tem pred leti v PV pisal univ. prof. dr. Cene Malovrh), o zvezi med klimo in ledeniškimi spremembami in o ablaciji na ledeniku Gorner. Nekaj razprav je posvetil težki vodi (DO) v ledeniških potokih in v vodi Ženevskega jezera (1956, 1957). L. 1958 je napisal delo o onečiščanju ledenikov. Posebna zasluga njegova pa je uvedba metod, po katerih se z radioaktivnimi izotopi določa starost snega in ledu. Navdušil je kompetentne fizike za to delo in jo l. 1962 in 1963 z Oeschgerjem in Schumacherjem uspel s tritijem natančneje določiti starost ledenikov. Ob smrti staremu 60 let ni bilo dano, da bi dovršil delo »Fizika in kemija ledu«, kot rezultat EGIG.
Nekaj dni pred smrtjo mu je švicarski državni fond dodelil sredstva za sumarično analizo ledeniških poročil od l. 1880. Vse to je delal za povrh, saj je poleg vsega tega opravljal redno svoj poklic gimnazijskega profesorja.
V Švici imajo glaciologi na razpolago podatke, ki jih zbirajo različni zavodi: MZA (Centralni meteorološki), SLF (lavinološki na Weissfluhjochu), VAWE (glaciološki in hidrološki oddelek za hidrologijo) in direkcija železnice na Jungfrau. V Švici so v zimi 1962/63 merili 103 ledeniške jezike, pri čemer je največ sodelovalo gozdarstvo (67 ledenikov). 93 ledenikov je nazadovalo, samo 10 jih je nekaj naraslo. Povprečno so se ledeniški jeziki umaknili za več kot v l. 1961/62. Raziskovalci so ugotovili, da je gibanje ledenika pozimi počasnejše kot poleti. R. Haefeli je dognal, da je od oktobra do julija (243 dni) znašala povprečna brzina 0,74 cm na dan, medtem ko je 11. in 12. oktobra 1962 znašal premik 2,0 cm, 12. in 13. julija pa v 17 urah 2,4 cm.
Švicarski nivologi, glaciologi in lavinologi so v l. 1963 rezultate svojih raziskovanj objavili v domačih in tujih periodikah. Eden med njimi, Peter Kasse, je v zadnjem zvezku »Les Alpes« 1964 informiral planinsko javnost o metodah in pred- metu teh raziskovanj. Že iz raznih tabel je razvidno, kako natančno opazujejo Švicarji gorski svet, po katerem je njihova domovina postala slavna po vsem svetu.
SVIZEC je zanimiva žival, ki oživlja nerodovitni gorski svet. V alpskih področjih, kjer je izumrl, se trudijo, da bi ga spet naselili. Francoski prirodopisec M. A. J. Couturier je v Les Alpes 1964 napisal obširno razpravo o zimskem spanju te živalce, ki se ji po latinsko čudno reče marmota marmota marmota (l. 1758), še obširnejšo o istem predmetu pa v Mamalia, št. 4, dec. 1963. Deset let je opazoval dvajset svizcev obeh spolov. Ugotavlja, da je izsledke težko pojasniti in da je fiziologija spanca še zelo neraziskana in jo bodo hipoteze težko razjasnile. Zabeležil je vse pojave pred in po zimskem spanju in si pomagal z vsemi fiziološkimi pojasnili in laboratorijskimi poskusi sodobne biologije. Seno, ki ga svizce zbere, mu vso zimo služi samo za gnezdo, žival je tešč vso zimo. Couturier je svizce opazoval in vitro, ne in vivo (ujete, ne v naravi), zato je treba dognanja jemati s to rezervo. Svizec »dobro spi« pri zunanji temperaturi 5° C do +10° C, zimsko spanje je najtrdnejše od januarja do marca, telesna temperatura pade svizcu na okoli 3° C do 6° C (rektalna). Živalca prebije zimo v navidezni smrti, nima refleksov, veke so trdno zaprte, tako da jih je težko odpreti, telo pa ni čisto inertno; če ga zavališ, se zvije v klobčič. Diha počasi, prsni koš dihanja skoraj ne izdaja, radioskopično pa je Couturier ugotovil, da se intenziteta dihanja ravna glede na zunanjo temperaturo. Ko pade temperatura pod 10° C, je mogoče tudi srce slišati samo še radioskopično, stetoskop sistol ne notira več. Pri 70 na minuto je žival budna, od 40-60 na minuto še ne spi globoko, po 40 na minuto pa je spanje popolno. Kri izgubi velik delež seruma, torej svoje »tečnosti«, postane gosta in manj je je, barve pa iste. Čisto majcena krvavitev že povzroči smrt. Hipoglikemija je konstantna. Pri poskusnem obravnavanju v spečem stanju kratko pa tudi dolgo zacvilijo pri merjenju temperature v analni odprtini, tudi že pri temperaturi 6° C. Jezik je vso zimo suh, nosnice in zadek pravtako, organizem se pozimi dehidrira. Teža se od oktobra do maja zniža od 5,3 kg na 1,8, povprečno pri odraslem samcu. »Suši« se zaloga maščobe, deloma gre hujšanje tudi na rovaš atrofije mišic in dehidracije.
Živalca med spanjem ne čuti nič, kožna in mišična anestezija je popolna. Lahko jo ščipljete, špikate in režete, ne bo se branila.
V naravi se svizec zbudi vsakih 25 dni, v ujetništvu večkrat. V prvih dveh mesecih se zbudi večkrat, sodeč po seči in iztrebkih. Vendar iztrebljanje ni razlog za budnost. Hribovci zatrjujejo, da se svizci prebujajo ob mlaju. In vitro opazovalec ni mogel dognati nobene zakonitosti. Ena od samic se je zbudila in prebila 23 dni brez spanca brez vsakega znamenja, da se ji dremlje. Pri prebujanju začne pri telesni temperaturi 18° C gibati z glavo in okončinami, nato zasope, kiha, godrnja, srce začne hitreje biti. Pri zimskem prebujanju ne doseže letne telesne temperature (38 do 39° C), rektalna temperatura ostane pri 32 do 35° C. Pri telesni temperaturi 20° C je že čisto buden in se obnaša kakor poleti (cvili, grize, teka). Če jih hranimo (tudi z mlekom in sladkorjem), lahko zaradi tega poginejo.
Zapišimo še to, da svizec med zimskim spanjem zdrži 6 mesecev brez hrane in se ne dotakne niti mrvice iz senenega gnezda. Če jih je raziskovalec prebudil in nahranil, so slabo zaspali in imeli slabše spanje kot neprebujeni in nenahranjeni svizci. Post igra torej pomožno vlogo pri zimskem spanju.
ČEŠKI HINDUKUŠ v l. 1965. Češki alpinisti bodo v Hindukušu 70 dni, v območju Wakhana, v tej rubriki že večkrat omenjenega. Med 12 udeleženci bosta tudi Radovan Kuchar in fotograf Vilém Heckel. Do Kabula bodo leteli z letalom, od tam pa potovali s tovornim avtomobilom.
PREDAVANJE V JEČI je imel ameriški himalajec Jiam Whittacker kaznjencem na Mc Neil Islandu. Hotel jim je pokazati tudi glavne plezalske rekvizite, vrv, cepin, kladivo, kline, pa mu jih kaznilniška uprava ni dovolila vzeti s seboj iz varnostnih razlogov.
MEDNARODNO MLADINSKO SREČANJE v Sloveniji l. 1964 je ostalo v prijetnem spominu H. de Rycku, članu CAB beglijskemu mlademu planincu. Spomine na srečanje je objavil v trimesečnem ciklostiranem biltenu in opisal štirinajst dni, ki jih je preživel v Julijskih Alpah. Všeč mu je bilo, da v kočah ni bilo take gneče kot v Zapadnih Alpah.
Severna stena Triglava je naredila nanj neizbrisen vtis. Hvali tudi našega alpinista vodnika Luko, njegovo izkušenost in tovarištvo. Le to mu zameri, ker je v steni obljubljal vodo, pa je vsaj v slovenski smeri niso mogli najti. »Prvič po štirih tednih bivanja v Jugoslaviji sem bil žejen, po vsej državi sem dobil slivovke, kolikor sem je hotel, v steni pa še kaplje vode ne.« Na Kredarici so slavili uspešno turo čez steno, zdi se, da v redu, ker nima nobenega komentarja, razen to, da se je mednarodna druščina imenitno razumela brez posebnih besed. Julijske Alpe so ga naslednji dan prevzele, očaral ga je tudi ljubezniv sprejem, kamorkoli je prišel. Obeta, da bo še prišel k nam in da bo pripeljal svoje prijatelje. Drugi bilten je prinesel nekaj najpotrebnejših podatkov o naših gorah.
DOSLEJ NAJDRZNEJŠE DEJANJE v Himalaji imenujejo ameriško ekspedicijo na Everest 1963. Seveda uživa v svetovnem alpinističnem tisku izjemno publiciteto, poročilo vodje N. Dyhrenfurtha, ki je izšlo v »Les Alpes«, in smo o njem poročali, se ponatiskuje v drugih reprezentativnih revijah, celo Hiebelerjev »Alpinismus« ni iskal lastnega avtorja. Ekspedicija je spadala tudi finančno med najtežje, doslej gotovo najdražje himalaistično podjetje: 405 263 dolarjev, pri čemer so všteti vsi stroški opreme, živila, vse usluge itd. Program ekspedicije je bil alpinističnega, znanstvenega, fotografskega in filmskega značaja. V primeri s Shiptonovimi ali Tillmanovi ekspedicijami je bila v resnici ogromna, saj sta Shipton in Tilman na osebo porabila komaj 7000 do 8000 šv. fr. AMEE 1963 je nosila s seboj 52 šotorov: 2 hišna 2,66 X 3,66 m, 6 velikih 3,05 X 3,05 m za bazo in labor II, za ambulanto in obveščevalno službo. V višinskih taborih so uporabljali četverčke in dvojčke, z dvojno steno, zunanji nylon oranžen, notranji zeleni bombaž, dno iz nepropustnega nylona. Ker je bilo aluminijasto ogrodje zunaj, postavljanje ni bilo zamudno. Trije šotori so v višini 7986 m zdržali vse spremembe in preskušnje.
Oskrba take ekspedicije pomenila v revni deželi Khumbu pravcati problem. Male ekspedicije se lahko hranijo iz tamkajšnjih pridel- kov: z ovčjim mesom, surovim maslom (večji del žaltavim) in z jajci. »Dieta« 20-35 jajc na glavo je utegnila, kakor je poročal Shipton s. 1935, biti strašna, grozljiva in je lahko onesposobila mnoge utrjene alpinistične želodec.
AMEE je morala vse dovažati od daleč, treba je bilo mnogo nosačev, ti pa so spet hoteli jesti. Razume se, da so imeli s seboj fotoaparate in filmske aparate vseh vrst, vse do »tele-kanonov«. V srednjih višinah so imeli čevlje s klobučevinastim vložkom, ki so ga po potrebi menjavali. Kot najtoplejši so se izkazali sloviti škornji Rentier, od gležnja navzdol s klobučevinastim vložkom, tako prostorni, da so komodno obuvali dva ali tri pare debelih volnenih nogavic. Za plezanje so bili ti čevlji seveda nekoliko obaltni. Naj navedemo še priimke »sahibov«. Doody, Dyhrenfurth, Jerstad, J. Roberts, dr. G. Roberts, Whittaker, Unsoeld, Emerson, Prather, dr. Th. Hornbein, Corbet, Auten, Lester, Miller, Breitenbach, Ullman, dr. D. Dingman, Pownall, Siri, Bishop. Poklici: dr. phil., fizik, elektro-inženir, geograf, gorski vodnik, smučarski učitelj, zdravnik, filmski producent, sociolog, zdravnik-anastezist, lingvist, psiholog, psihoterapevt, geolog, glaciolog, matematik, geofizik, internist višinski fiziolog, oficir, polkovnik, pisatelj (Ulmann, star 55 let), univ. prof. filozof (Unsoeld), ekonomist. Enajst udeležencev je bilo starih nad 30 let. Iz poklicev in iz biografij udeležencev je razviden program. Na čudno, če je uspeh ekspedicije temu primeren.
KOMENTAR K PLEZALSKI SEZONI je v razvitih alpinističnih državah, posebno v Franciji in Angliji že več let v navadi in je eden od dokazov, da se alpinizem ocenjuje kot športna in kulturna dejavnost. Spričo iz- rednega razmaha himalaizma ni čudno, če zadnje čase naletimo tudi na letni komentar k dogodkom v Himalaji. V februarju je bilo znano, da so v l. 1965 dovoljene naslednje ekspedicije: Japonska na južni ali zapadni vrh Kang-čendzönge (8476, 8420 m; organizira Akademski alpski klub iz Kiota, vodja Akikata Punahaši); japonska Lhotse Shar (Lhotse II 8383 m, organizira Vascda univerzitetni AC Tokio, vodja Toru Kavai); tretja indijska ekspedicija na Čomolugmo, vodja S. Kohli, »Commitee for Expeditions to Foreign Mountains PSJ (Jugosl. Mountain Union) na Kangbačen-Peak (7902 m); nemška na Annapurno I (8078 m). Vse v predmonsumskem času, v pomonsumskem pa je v seznamu angleška ekspedicija na Dhaulagiri IV (7640 m), vodja John Sims.
V angleškem komentarju v himalaistični sezoni 1964 najdemo kot najpomembnejši dogodek kitajski vzpon na Šiša Pangmo (Gosainthan 8013 m). V l. 1965 se pripravlja angleška ekspedicija na ta vrh, vodja bo dr. Michael Ward, med udeleženci pa so tudi znani alpinisti Brown, Whillans, Bonington in James Roberts. Angleži bi radi raziskali jugozapadno stran te gore, ki je težja od severne Kitajske. Angleži so to ekspedicijo pripravljali že l. 1963, Nepal ni imel nič proti temu, saj gre za tromejno področje Kitajska- Tibet Nepal. Kot drugi najznamenitejši dogodek navajajo Gyačung Kang, ki so nanj stopili Japonci. Japonce imenuje angleški komentator sedaj najaktivnejši narod pri proučevanju nepalske Himalaje. Tretje: Gangčen Ledrub (7245 m), ki ga ekspedicija Lorda Shaftesburyja ni mogla zavzeti in se je zato obrnila k Dorje Lhagpa (6988 m). Govorjenje, da je bil ta vrh težji od Jannuja (7710 m), komentator ostro zavrača. Četrto: Čo-Oju 1964 – žalostno poglavje! Dve žrtvi brez potrebe: trma obeh umrlih, slabo vodstvo, nezadovoljiva organizacija in pomanjkanje prve pomoči, to so vzroki.
Čo-Oju je lahka gora, je pa visoka in ne dovoljuje nobenih napak. Na Stammbergerja, ki je s šerpo Phudorje prišel na vrh, ne meče lepe luči šerpino pričevanje, da ga ni hotel fotografirati na vrhu, ko pa je Phudorje odšel proti šotoru, kjer sta se borila za življenje Thurmayr in Huber, je videl Stammbergerja, kako si namešča samosprožilec, da bi pritisnil na vrhu samo sam sebe. Tudi Stammbergerjev odnos do sirdarja Dava Tensinga ni bil brez senc.
Komentar k ekspedicijam v l. 1965 je napisal sam G. O. Dyhrenfurth. Pravi, da mnoge štartajo na »25000 čevljev«, da so zelo ambiciozne, da so za »Annapurno South« privlekle od nekod nemogoče ime Moditse (Nemci in Japonci), da Japoncem ne bo nobeden priznal Lhotse II. za samostojen vrh, oziroma za nov osemtisočak, isto sodi o zapadnem vrhu Kangčendzönge. Zapadni vrh Kangčendzönge je samo »Kambačen«, pravilno Kangbačen (7902 m). Tudi južni vrh Kangčendzönge ni 15. ali 16. osemtisočak!
Nepal je avg. l. 1964 uvedel strožje ukrepe glede dovoljenj za ekspedicije. Oficirji za zvezo morajo biti iz armade ali policije, ne morejo jih nadomeščati študentje kakor do- slej. S tem bo število dovoljenj avtomatično padlo. Za 1. 1965 dovoljene gore so šle težko skozi novo sito. Odbili so Japoncem Kabil v Ganeš Himalu, Italijanom (Cassinu) Everest, Nemcem Gaurisankar, Japoncem – AAC Hokkaido-Dhaulagiri I., Dhaula II Peak 29 v skupini Manaslu, Langtang Lirung in Langtang Ri, Twins v Kangčendzöngi in še Japonkam Lhotse in Kang Guru (severovzhodno od Annapurne II). Skoraj neverjetno, samo Japoncem devet vrhov v l. 1965!
RAZPOKE V LEDENIKU so za alpinista hude ovire, so nevarne in zato je dobro, če poznamo njihovo naravo. Nastanejo, če ledenik spremeni brzino svojega gibanja ali če se spremeni nagib. Ledenik se obnaša podobno kot voda, če naleti na oviro. Širina in globina razpok je različna. Često jih pokrije nov sneg, jih prekrije »most«, ki »drži ali pa tudi ne,« so lahko polne vode ali morenskih sesutin. Velike razpoke zevajo tudi pozimi, največ pa jih vidimo poleti, ko je brzina ledenika večja. Stene razpoke so ponavadi gladke in spreminjajo, glede na globočino, barvo od zelene do sinjemodre. Razpoke so prečne, podolžne, počezne, začetne ali periferne, robne in krožne. Če jih na svoji poti preko ledenika vidimo, niso tako nevarne, pri sestopu jih je preskakovati gotovo užitek, če pa so zakrite, utegnejo postati smrtno nevarne. Zato na ledenik vzemimo s seboj vsaj Prusikove zanke, s katerimi si navezan alpinist, če zdrsne v razpoko, lahko sam pomaga. Sodobna alpini- stična oprema pa ima za samoreševanje še marsikakšno izboljšavo.
YAMA-NIKKI je naslov japonskega planinskega žurnala, ki izhaja enkrat na leto na 200 do 250 straneh. Vsebina ne more biti drugačna kot v alpinističnih almanahih drugih narodov. Letnik 1963 prinaša med drugim seznam tistih gora, katerih ime Japonci težko izgovarjajo. Pri vsakem imenu je fonetična adaptacija na japonski jezik. Zanimivi so tudi napotki za filmske snemalce v gorah, saj film vedno bolj postaja neizogiben spremljevalec in kronist ekspedicij in drugih storitev v gorah. Iz istega letnika tudi izvemo, da je predsedstvo CAJ za Šinrokuro Hidako prevzel Saburo Matsukata, velik alpinist.
TORRE TRIESTE V CIVETTI je svetovno znan dolomitski pojem. V njegovi fantastični južni steni, visoki 750 m, so znane smeri Castiglioni-Khan (1929). Tissi-Andrich (1930), Tisi-Andrich-Rudatis (1931), Del l’Oro – Giudici-Longoni-Sandril (1934) in Cassin-Ratti (1935). L. 1959 sta Ignazio Piussi iz sekcije Višarje (Monte Lussari, Piussi je iz Trbiža) in Giorgio Redaelli v sredo stene vrisala mogočno direttissimo, in sta svoja doživetja opisala šele l. 1964. Samo nekaj tehničnih podatkov: Od 750 m stene je 450 m nepretrgana previsnost. Teh 450 m je možno preplezati samo z vso moderno tehniko in modernimi plezalskimi rekviziti, varovanje ves čas v stremenih. 250 m nad vstopom ni več vrnitve, navzdol navezo blokirajo orjaški previsi, pa tudi po strani iz stene ni mogoče uiti. Pomoč tudi od zgoraj ne more priti zaradi velikih streh, ki tečejo čez sredo stene. Naveza je popolnoma odrezana od sveta. Piussi in Redaelli sta štirikrat bivakirala. En bivak sta prebila v stremenih, enega na ozki polički, z nogami v praznino, dva na še ožji polički, ves čas v vrveh. Rabila sta 420 klinov, od teh 90 svedrovcev, 45 lesenih zagozd. 75 klinov je ostalo v steni. Imela sta dve vrvi po 40 m ( 10 mm), eno vrv 40 m (10 mm) za material, 50 vponk, 17 stremen s 3 in 4 locnji. Redaellijev opis ne presega povprečne pisarije, ko- nec vsebuje značilno patetično evforijo, v kateri se nekoliko prevečkrat razlega vittoria. A kar je res, je res. Ta direttissima je v prednji vrsti vseh dosedaj narejenih.
1500 SOVJETSKIH ALPINISTOV je od januarja do marca 1964 preživelo v centralnem in zapadnem Kavkazu. Kljub slahi zimi so iz šestih lagerjev naredili 900 vzponov na Mali Dombai, Zub Musadčeri, Sulahat, Gumadži, Titi-baši, Elburs itd. Več sreče so imeli alpinisti v Tienšanu, kjer jim je vreme dovolilo tudi vzpone IV in V. 600 alpinistov iz Sibirije, Moskve in Kazahstana je stopilo na 14 vrhov in naredilo 45 vzponov take vrste kot Tujuksu, Pik Komsomol, Pik Majakovskij. Poleti 1984 je mnogo snežilo. To je zasipalo s skrbmi sovjetsko GRS, saj je med 300 alpinisti, ki so bili na turah, bilo precej takih, ki se niso vrnili ob napovedanem času. 15 000 alpinistov se je l. 1964 zvrstilo v taborih na Altaju, Kavkazu, Pamiru, Tien-Šanu in naredilo 35 000 vzponov.
Od teh vzponov jih je kakih 4000 III. stopnje, 1759 IV. stopnje, 1178 pa V. 6000 mladih gornikov je dobilo naslov Alpinist SZ (1 dan vaje z vrvjo, 4 dni v plezanju, 1 dan v bivakiranju in prehodu čez hudournike, 2 dni v ledu, 1 dan v snegu, vzpon I-b). 1617 gornikov je naredilo pogoje za alpiniste III. stopnje, 291 za II. stopnje, 145 za I, 76 pa jih je dobilo naslov mojster športa.
Ekspedicija Spartaka je preplezala 2400 m visoko NE steno Pik Engelsa, vodil jo je V. Abalakov. Armijski športni klub je organiziral ekspedicijo na Pik Oktjabrski po 2200 m visokem zapadnem stebru, itd.
Reševalni tečaj v zapadnem Kavkazu je dovršilo 100 reševalcev. Na Kavkazu so preplezali vrsto prvenstvenih smeri, med njimi precej V b. V Alpah so plezali v Dolomitih, v Triglavu, za seboj imajo Bonattijevo smer v Gran Capucinu, Dent du Géant, južno steno Dachsteina, raz Rosskuppe, Monte Pelmo itd. Navezali so prijateljske stike s francoskimi, italijanskimi, avstrijskimi, belgijskimi, jugoslovanskimi in švicarskimi alpinisti. Uzbeški alpinisti so pod vodstvom Elčibekova prišli na Pik Izvestja (6840 m) in pri tem postavili pet višinskih taborov ter prečili tri šestlisočake: Pik Ordžonikidze (6380 m), Pik Pionerskaja Pravda (6550 m) in 40 let uzbeške sovjetske republike (6700 m). Na bazo so prišli z vsem pratežem s pomočjo helikopterja na ledenik Fedčenko na 3000 m. Tudi na tabor II jim je pratež znosil jekleni ptič.
V Ušbi, v severnem stebru, so člani »Avantgarde« pod vodstvom Monogarova preplezali smer z naslednjimi karakteristikami: Višina stene 1600 m, 87 ur, 8 bivakov v steni, od teh pet netopirskih v visečih mrežah, dolžina nepretrganih težav 770 m, 187 navadnih klinov, 45 svedrovcev in 30 lesenih zagozd.
ALPINISTIČNO SODELOVANJE med Čehi in Italijani se nekaj let sem uspešno razvija. Na italijanski strani skrbi za to CGSTC (Centro Giovanile per gli Scambi Turistici e Culturali), na češki pa centralni komitet za češkoslovaški šport. Za 16 dni bivanja v Visokih Tatrah mora italijanski mladinec položiti 60.000 lir in ima s tem tudi plačano vožnjo iz Benetk do Prage in nazaj.
