Tine Orel
DHAULAGIRI 1960 je še vedno aktualen. Sredi leta 1961 je österreichische Alpenzeitung objavila obširno poročilo o tem vzponu, napisal pa ga je član ÖAC — Kurt Diemberger. Zveneče ime je dovolj, Diembergerjevo pero pa toliko spretno, da je spis še vedno mikaven, čeprav si o Dhaulagiriju prebral že nekaj obširnih poročil (O Dhaulagiriju 1960 smo tudi mi obširno poročali). Diemberger začne šablonsko z zgodovino Dhaulagirija. Nov je podatek, da je poljska vlada že l. 1958 plačala polovico takse za Dhaulagiri in da je to tvegala, čeprav je vedela, da bodo l. 1959 poskusili Avstrijci z ing. Moravcem na čelu. Dr. Hajdukiewicz je bil torej v Eiselinovi ekspediciji kot uradni zastopnik Poljske oziroma njihovega »Kluba Wysokogorskiego«. Prav tako Skoczylas. Eiselinova ekspedicija je bila torej po sestavi zares nekaj svojevrstnega, pa tudi po načinu izvedbe, o čemer pa smo že dovolj pisali.
Namesto kisikovih aparatov so na Dunaju nabavili tablete vitamin B 12, ki so se izkazale na Gašerbrumu II (8035 m), Broad Peaku 8047 m, Gašerbrumu IV 7980 m.
K financam ekspedicije je precej prinesla akcija s pozdravnimi dopisnicami, za katere se je javilo 5000 interesentov. Ekspedicija je bila seveda draga, saj je imela tovora 5 ton.
Diembergerjev opis spremljata dve sliki, ki nam predstavo o težavah na Dhaulagiriju zelo izpopolnita. Jasno se očrtava 1000 m visoki »Eiger« v spodnjem delu severne strani Dhaulagirija, strmina NO grebena, »Hruška«, »Nebeška lestev« v NO, ledena stena levo od nje. Novost v opisu je tudi oznaka LI, LII-Tabor I, II. Diemberger zaključuje svoj spis: Čas se ni ustavil. Toda nobeden od nas ne bo pozabil sijaja »Bele gore« do smrti. Pa tudi tovarišev ne, s katerimi ga je usoda na tej gori povezala.
AVSTRIJSKA HIMALAISTIKA je nedvomno med prvimi, če ne prva. V primeri z vsemi drugimi državami mala državica Avstrija največ tvega za ekspedicije in za raziskovanje Himalaje, relativno gotovo daleč presega druge vodilne alpinistične narode. V junijski številki OAZ je izšla razprava »Panorame z Broad Peaka 8047 m«, na 30 straneh. Napisal jo je Eduard Sternbach iz Mareita. Avtor pravi, da ima Broad Peak izredno velik razgled in geografsko pomembno panoramo, da je nekak »Breithorn« za ledenik Baltoro v Karakorumu. 9. junija 1957 je bilo izredno lepo vreme. Kurt Diemberger pa je s svojo kamero posnel ves krog panorame, zadovoljivo za alpinista in izredno pripravno za znanstvenika. 600 m višji K2 je za tak posnetek manj primeren, kakor je to videti iz plena fotokamere z vrha K2. Fotografi male OAV ekspedicije si na Broad Peaku niso dali nobenega počitka in so avstrijski mladini prinesli lep dokaz, kaj zmore foto in film. Vsi njihovi posnetki so kamenčki v mozaiku, ki bo nekoč prikazoval Himalajo takšno, kakršna je. Zemljevidi so namreč še zelo pomanjkljivi, le malo je takih, kakršna je karta D. u. OAV s sektorja Nanga Parbat in Everest, ali takih, kakršno je izdal Marcel Kurz za Sikkim — Himalajo.
Sternbach navaja med deli, ob katerih je preizkušal svoje panorame, standarna dela G. O. Dyhrenfurtha »Baltoro«, »Zum dritten Pol« in »Der dritte Pol«, dalje Marcela Kurza karto Kara-koruma 1 : 750 000.
Razprava o panoramah z Broad Peaka je nastala ob barvnih posnetkih, ki so deloma izšli v knjigi Marcusa Schmucka »Broad Peak 8047 m«, in ima zato toliko poglavij, na kolikor posnetkov se njegova izvajanja naslanjajo. Marsikako kartografsko napako je možno popraviti ob analizi fotografij, vendar s tem ni rečeno, da naj prihodnje ekspedicije opuste kartografske meritve. Sternbach hoče le poudariti prav zaradi dognanj ob Diembergerjevih posnetkih, da so potrebne nove, temeljitejše meritve tudi tistih ledenikov, ki jih štejemo že za odkrite in dobro kartografirane. Sternbach je ugotovil občutne napake na karti Spoleto – Desio v nekaterih odsekih področja Baltoro. Prof. Desio je bil sicer l. 1954, ko je bil z ekspedicijo na K2, od italijanske znanstvene ekipe opozorjen na pomanjkljivosti te karte iz l. 1937, vendar doslej še ni izšla popravljena. Doslej eksistirajo tri karte tega področja, pa po svoji kvaliteti ne dosegajo kart drugih himalajskih področij.
Sternbach se tudi zavzema za enotno transkripcijo himalajskih imen in zagovarja angleško, ki da je najbolj utrjena in popularizirana. Če bodo karte ostale pri angleški transkripciji, bo najmanj zmešnjav. Pisalo naj bi se torej Himalaya z y, ne z j. O tem je že l. 1939 pisal Dyhrenfurth v knjigi »Baltoro«. Angleški pisavi Himalaje se menda tudi ne misli upirati Der Grosse Duden.
Sternbachu so pri tehtni razpravi pomagali naslednji vidni himalajisti: G. O. Dyhrenfurt, ing. Marcel Kurz, dr. H. Heuberger, asistent na innsbruškem geografskem inštitutu, spremljevalec dr. Tichyja na Čo-Oju, in ing. Fritz Ebster, znani himalajski kartograf in kartograf ÖAV. Avtor sam je opozoril nase l. 1958 s svojimi članki v revijah OAZ in v »Bergsteiger« o »skrivnostnem« šesttisočaku v Baltoru.
CHRONIQUE HIMALAYENNE je naslov standardnemu delu o Himalaji, ki ga je napisal Marcel Kurz in je izšlo v Zürichu l. 1959. V podnaslovu stoji: L’âge d’or 1940—1955, kar pomeni, da Kurz obravnava zlato dobo himalajizma od l. 1940—1955. Dr. Paul Kaltenegger govori o knjigi častnega člana ÖAK z največjim priznanjem, češ da je delo nastalo ob izčrpnem in popolnem gradivu in obsežnem znanju, ki ga izpopolnjuje Kurz še z lastnimi izkušnjami alpinista in himalajista, ki je poleg tega še dober historik, topograf in spreten pisatelj.
Kurz pa zahteva od bralca, da je razgledan v himalajski literaturi in včasih celo, da ima pri roki Alpine Journal, Himalayan Journal, Alpinisme in Berge der Welt. Periodo od l. 1940 do l. 1955 deli na štiri dobe, snov pa deli tudi po sektorjih od vzhoda na zahod. Kurz ne omejuje dobe z vzponom na ta ali oni osemtisočak, marveč mu je kriterij za omejitev dobe kartografsko raziskovanje ogromnega himalajskega sveta. Brez ozira na uspehe kontinentalnih himalajcev poudarja levji delež Angležev pri odkrivanju Himalaje. Prototip himalajskega raziskovalca je Kurzu Eric Shipton. Mnogo več mu pomeni kot Hillary. Kurz graja škotsko ekspedicijo 1952 pod vodstvom Toma Weiza, ki je šla na pot zaradi samega veselja nad gorništvom in ni vzela s seboj niti viši-nomera niti busole. Tudi dr. Tichyja oplazi, češ da raje vzame v roke molitveni mlinček kakor kompas. Tichyju prizna, da zna mikavno in duhovito pisati, da dobro fotografira, da pa mu manjka natančnost raziskovalca. Hvali predvsem njegovo »Haute Route« v Nepalu, njegovo prečenje Nepala od Kathmanduja do Pithoragarha. Močno sta mu pri srcu neuspeli ekspediciji dr. Jonasa na Saipal in ing. Ghiglioneja na Api.
Dragocene so priložene karte posebno zato, ker se sekcije Survey of India in mnoge druge iz vojaških razlogov več ne prodajajo. Knjigo je izdala švicarska Ustanova za raziskovanje gora (Fondation Suisse pour Explorations Alpines-FSE A).
TRETJI TEČAJ je naslov knjigi ki je izšla ne dolgo za »Himalajsko kroniko«. Napisal jo je Gunther Oskar Dyhrenfurth. V podnaslov knjigi je pripisal: Osemtisočaki in njihovi trabanti Ima 17 kart in 35 slik, izšla pa je l. 1960 v Münchenu in je na novo obdelano delo »Zum dritten Pol« (1952). Nova izdaja dopolnjuje prvo, ki je izšla na začetku dobe, v kateri se je v Himalaji mnogo zgodilo.
Dyhrenfurth je znan tibetolog. Zato predlaga precejšnje korekture v pisavi tibetskih lastnih imen, brez ozira na polstoletno tradicijo. Tako se mu zdi da je treba pisati Rongbu ne Rongbuk, kakor smo navajeni, dalje Tengboche, ne Thyangboche. S transkripcijo himalajskih lastnih imen je sploh težava. Dyhhrenfurth piše Cho-Oyu, Lobuche, Tso-la Tsolatse, Taboche, Disteghil, Kurz pa Choyu, Lobuja, Chola, Cholatse, Taweche, Distaghil. To seveda ni nič čudnega. Transkriptorji niso lingvisti, pa tudi ce bi bili, bi večkrat utegnili priti v zagato. Pomislimo samo, kako se glase razna naša krajevna imena v dialektu in govoru, postavimo Ljubno — Lagna.
Literaturo je avtor razdelil po gorskih skupinah, ne več po avtorjih. To po uporabi dela pomeni veliko olajšavo če pomislimo, kako je v zadnjem desetletju narasla himalaistična literatura.
DR. HERBERT TICHY je izdal pred kratkim na Dunaju novo knjigo »Menschemvege — Gotterberge«, v kateri je se enkrat pregledal svoja pota in ture po Aziji, se ponovno srečal z ljudmi iz Himalaje in Indije, s katerimi je potoval, živel in tudi trpel. Naj navedemo nekaj misli iz te knjige: Če se spomnim na šerpe, se spomnim na to, kako sem nekajkrat trepetal in drgetal za življenje. Spomnim se Adjibe, kako mi je sredi ledenega viharja v snežni luknji pripravljal vroč čaj; Gyalzena, ki si je dal vedno kaj opraviti, če ne drugega, je pritegoval šotor; Pasanga, ki je rad igral, če se je le dalo, velikega Sirdarja, kako je sedel na snegu in komandiral druge. Pasanga mi je priporočil Himalayan Club v Darjeelingu, bil je že takrat znan in zaželen serpa, sposoben za osemtisočak. Zakaj je šel z menoj, ne vem, verjetno je bilo naključje. Bila sva skupaj štiri mesece, z nama se tri druge šerpe, sijajna družba. Leto kasneje je tudi mene prijelo za osemtisočak. Naučil sem se živeti: malo konserv in malo luksusa, nič vloženih špargljev in nič piva. Čim manj moštva tem bolje — Sepp Jochler in Helmut Heuberger sta dovolj. Če smo uspeli sta bila onadva poleg Pasangovih tveganj vzrok za uspeh. Himalajski »papeži« so nam prerokovali slab konec, češ ekspedicija je prelahka. Pasang mi še danes piše, čeprav je nepismen, samo svoje ime zna načečkati. Piše o svojih ekspedicijah in koliko otrok že ima. Njegovi pisemski listi imajo glavo, ki pove, da je »najbolj izkušeni vodnik za led in sneg« in to tudi res je. Sem in tja pošlje tudi izrezek iz časopisa, ki je prinesel njegovo sliko z žarečim obrazom na kakem vrhu Čeprav gre proti petdesetim, je z indijsko ekspedicijo drugič stopil na teme Čo-Oju. Njegov slavohlepni in malo nečimrni sen, da bi dosegel Tenzinga. pa bo najbrž ostal neizpolnjen.
Evropa na Pasanga ni naredila posebnega vtisa. Ko smo z avtom prišli na Dunaj, je vprašal: »Kaj ne bo nobene tiskovne konference?« Ko so ga kasneje oblegali novinarji, je objektivom delil nasmehe, ki bi mu jih ne privoščila kaka filmska zvezda, odgovarjal pa je kakor diplomat. Tehnične čudeže je gledal brez pretiranega začudenja. Ko so v zraku s helikopterjem obstali zraven zvonika Štefanove stolnice, je vprašal: »Ali ne more hitreje leteti?« Najljubši so mi dnevi, ko sem sam potoval, in vrhovi, na katere sem sam stopil. Vendar to ne pomeni, da ne delim rad sreče s prijatelji. Zavedam se, da sreča hoče biti deljena. Toda tu na vrhovih nimam kaj deliti. Tu sem izpostavljen, neusmiljeno sam s seboj, s snegom, z nevarnostjo. Serpe pa ni bilo nikoli težko pregovoriti, da so ostali v šotoru na dan, ko sem si izbral vrh za cilj. Nobenega glasu razen kako mi bije srce in kako diham. Če sem se ustavil, je vladala okoli mene tišina, neskončna tišina, tišina indijskih mistikov. Bil sem sam med nebom in zemljo, nepopisen občutek. Edina zveza s svetom moja gaz, s svojimi napakami in ovinki, ki bi se jih lahko izognil. Iz te gazi sem se lahko mnogo naučil, bila
je kakor moralna pridiga, češ drugič bolje naredi. Kako tenka je včasih mt, s katero se še držimo življenja! Ko sem nato dosegel šotor, se je čakajoči in ponavadi speči prijatelj čudil, ko sem ga prisrčno pozdravil.
Tak je Tichy, himalajski posebnež, za nekatere enfant terrible v himalajski zgodovini.
GUIDO MONZINO je neutruden organizator ekspedicij. 26. decembra 1960 je z letalom odletel proti M. Kenya. Z njim so bili Piero Nava, Jean Bich in Pierino Pession, slednja dva vodnika iz Valtournanchea. Startali so iz Emi-Kussi (3500 m) v Tibestiju, toda zaradi politične situacije so spremenili smer. Bazno taborišče so postavili na višini 4900 m po napornem maršu v dežju. Prišli so na Nelion (5195 m) in prečili Punta Lenana (4970 m). Obkrožili so vso M. Kenyo in jo fotografirali, 14. januarja pa so se že vrnili v Milano. Torej lahka in hitra ekspedicija.
Guido Monzino se je že zapisal v zgodovino planeta s svojimi ekspedicijami, ki jih sam finansira. V neugnanosti skoraj da posnema pokojnega Ghiglioneja. Komaj se je vrnil iz Mt. Keme že ima načrt za Groenlandijo in sicer v severni del zahodne Groenlandije. Ekspedicija bo imela premično bazo, lastno ladjo, ki jih bo po obali spremljala in jim služila za preskrbo in oddih. Imela bo znanstveni značaj, šla pa bo seveda tudi za alpinističnimi cilji.
ANNAPURNA IV (7525 m) je bil cilj angleško-indijske ekspedicije, ki jo je vodil J. O. M. Roberts. Prvi je na Annapurno IV prišel l. 1955 Nemec Steinmetz.
494 RAZLIČNIH ŽIČNIC turističnega značaja ima Švica s 1. 1. 1961. Samo v zimi 1961 so odprli 71 novih smučarskih liftov in tri sedežnice.
SAREK se imenuje švedski nacionalni park v severni Laponski. Ima sedem vrhov med 2000 in 2500, 151 med 1900 in 2000 in 21 med 1800 in 1900 m. Te vrhove je preiskal geograf univerze v Upsali Axel Hamburg. 36 let je preživel vsa poletja v Sareku in izdal o Sareku standardna dela že l. 1910. V Sareku ni nobenih markiranih potov, ne koč ne bivakov. V Rapadalu, najlepši laponski dolini, so tri raziskovalne postaje, ki se specializirajo na atmosfero, favno in flaro. Turistov te postaje ne sprejemajo. Treba je vzeti šotor s seboj. Za turizem skrbi STF (Švedska turistična zveza), ki je izdala tudi v nemščini vodič Wanderwege im schwedischen Gebirge.
JAPONSKA ŽENSKA EKSPEDICIJA na Deo Tibba (6000 m) v Punjab-Himalay je bila uspešna. L. 1952 je bil na tem vrhu Južnoafrikanec Graaf z ženo Claro. L. 1956 je bila na tej gori druga ženska ekspedicija pod vodstvom Eileen Gregory. V Punjab-Himalajo je šla l. 1961 tudi ekspedicija sekcije Roma, lahkega značaja, z 800 kg tovora, za 35 dni. Raziskovala je greben Parbati.
PUCAHIRCA v perujskih Andih je privlačen cilj za vse andiniste. Celo Japonci so konec l. 1960 stopili čez Tihi ocean, kot alpinisti neutrudni na »vseh štirih oglih sveta«. Ekspedicijo je organizirala univerza Hitotsubaši, vodil je Tamotsu Nakamura. Za Pucahirca se zanima W. Bonatti s Carlom Frigierijem in Angležem Dickom Lofthousem iz Yorka. Amerikanci iz kluba Sierra, münchenski alpinisti in Angleži iz Oxforda mislijo na ta neukročeni šesttisočak.
ALBERTO M. DE AGOSTINI je leta 1960 umrl v Torinu. Bil je eden najbolj znanih raziskovalcev Ognjene zemlje. Rodil se je l. 1883, l. 1909 je postal član salezijanskega reda in je bil določen za misijonarsko duhovniško delo v južni Argentini. L. 1910 je odšel iz Italije in pol stoletja posvetil raziskovanju južno ameriškega kontinenta. L. 1913 je organiziral prvo ekspedicijo na Ognjeno zemljo, skrbno in natančno, z vodnikoma Abele in Agostino Pession. Nato je leto za letom hodil v to pusto pokrajino in raziskoval geologijo, geografijo, glaciologijo, etnografijo in klimo, kartografiral, poimenoval kraje, fjorde, gore z imeni italijanskih imenitnikov in zbiral dokumente. L. 1917 je zašel v Patagonske Ande in nato organiziral v te kraje še ekspedicije l. 1929, 1930—31, 1931—32, 1935—36, 1936—37—38. Napisal je l.1924 v italijanščini, nemščini in madžarščini knjigo »Moja pota po Ognjeni zemlji«, ki je l. 1929 izšla tudi v španščini, in je l. 1934 doživela že tretjo izdajo. Leta 1956-57 je z znanimi italijanskimi alpinisti prišel na vrh Monte Sarmiento in Monte Italia, o čemer smo obširno poročali.
L. 1941 je izdal v španščini knjigo »Andes Patagonicos«, ki je l. 1944 izšla drugič, l. 1949 pa v italijanščini. Napisal je mnogo turističnih vodičev o Ognjeni zemlji, knjigo »Trideset let na Ognjeni zemlji«, l. 1958 pa »Ledene sfinge«. Pred par leti se je vrnil v Torino, kjer je delal
do zadnjega diha. Dobil je visoka odlikovanja od držav Chile in Argentine De Agostinijevo ime se ne bo pozabilo.
DESIO, znani italijanski himalajist v zadnjih letih predvsem populariziran z ekspedicijo na K2, še ne misli odnehati. Prihodnje leto bo šel z znanstveno ekspedicijo na Hindukuš. Sekcija Lecco je organizirala ekspedicijo na Mt. Mc. Kinley (6191 m) z namenom, da utare kako smer v 3000 m visoki steni. Iz Lecca je Cassin in Cassin tudi vodi to ekspedicijo Z njim je šel tudi Carlo Mauri, ekspedicija je zaradi njega krenila na pot z zamudo.
ITALIJANSKO-ARGENTINSKA EKSPEDICIJA je 19. januarja 1961 odšla iz Buenos Airesa z letalom direktno proti Cerro Tore. Pobudnik ekspedicije je Cesare Maestri, namen ji je dobiti sled za Tonijem Eggrom, ki ga je vzel plaz pri vzponu na Cerro Tore l. 1959. V ekspediciji so Italijani, ki so bili tedaj z Maestrijem, finansirajo jo pa Italijani, ki žive v Buenos Airesu.
FRANCIS MARULLAZ je dokaj znan alpinist, po rodu Francoz, po delovanju pa Ženevčan. Lani decembra je umrl 60 let star. Ima več prvenstvenih smeri v masivu Mt. Blanca, severno steno Crocodila, vzhodno Pain de Sucre, greben Brouillard po vzhodni strani. Imel je pod seboj vse 4000 v Alpah in vse najtežje klasične vzpone v Vzhodnih in Zahodnih Alpah. L. 1936 je bil kot član GHM z ekspedicijo v Karakorumu, vodil jo je Henri de Segogne. Iz njegove družbe so izšli znani ženevski alpinisti Dittert Aubert, brata Asper in Raymond Lambert.
RIFUGIO SAPIENZA NA ETNI v višini 1900 m povečujejo tako, da bo imelo 110 postelj. Delo vodi sekcija C Al v Catanii. Staro zavetišče ni bilo več kos zahtevam, odkar so potegnili cesto in žičnico. Krajevna turistična organizacija je prispevala 50% stroškov, ki bodo znašali 43 000 000 lir.
BERGAMO, eden od sedežev sekcij v perujske Ande. Vodil jo je Bellendis, vodila se je pod firmo CAI. Prof. Chierego in novinar (!) Franco Rho sta pred ekspedicijo odletela v Limo, da sta ji utrla pot. Cilj je bil centralni Pucahirca kjer se je dve leti poprej mudil Raymond Lambert. Imeli so 2800 kg tovora ki je za ekspedicijo prispel po morju. Ker so imeli takrat v Peruju vladno krizo, so morali čakati, da je minila, kajti brez ministrovega podpisa niso mogli mimo carine. Vojaške in civilne oblasti so šle Italijanom močno na roko pri prevozu materiala iz Lime v Ande. Sodeč po poročilu vodje Bellendisa so Italijani uspešno štartali v andinizem. Ne bi bili Italijani, če ne bi nosili Italije tudi na cepinih, ki so jih zasajali v andski sneg. Za njimi so ostala italijanska poimenovanja doslej brezimnih vrhov. Tako je dobil svoj vrh papež — Nevado Giovanni XXIII (5790 m), dalje rodno mesto Bergamo — Nevado Bergamo (5810 m), dalje CAI —Colle CAI Nevado A. Locatelli, Nevado L. Pellicioli’ Bazo so imeli na višini 4700 m, poleg tega pa še dve višinski taborišči na 5300 in 5600 m, torej zelo solidna razporeditev. Imeli so čas in sredstva, sicer pa je imel na gosto višinska taborišča tudi Lambert, ki je razpolagal z več nosači. Pot od tabora do tabora so si utirali s klini in fiksno vrvjo. Strmina sneg mraz so bile težave, ki so jih močno ovirale. Podnevi vročina + 25° C, ponoči — 15 do —20° C!
NOVA DIAMIR-EKSPEDICIJA 1961 je odšla iz Munchena pod vodstvom dr. Herrligkofferja, ki se je spet pojavil. Marek, Messner, Kinshofer, Rost ter dva asa Siegfried Low in Jorg Lehne. Ekonom je dr. Delp. V Ande pa je odšla ekspedicija iz švabske dežele, vodi jo dr. R. Hechtel, cilj je Cordillera Blanca v Peruju.
200 ALPINISTOV iz SZ, od vseh strani, iz Georgije, Letonske, Estonske in Uzbekistana se pripravlja na skupni pohod na Pik Lenin (7134 m). Šli bodo po različnih poteh. Takega masovnega vzpona zgodovina še ni zabeležila Sovjetski alpinisti so prišli na Pik Lenin pred 26 leti doslej je vzpon ponovilo 124 sovjetskih in 17 kitajskih alpinistov.
ACONCAGUA je popularen vrh povezan tudi s slovenskim imenom Pozimi 1. 1961 so se na Aconcagui dalj časa zadrževali nemški alpinisti Hecker dr. Klein in Raditschnig. Pravijo, da so imeli alpinistične in znanstvene naloge.
VIKINGI pod naslovom Erica Rauda so v 10. st. n. e. ustanovili na zahodni obali Grenlandije dve koloniji. Preskrbovali sta se iz Skandinavije. V 13 st jih je zdecimirala kolera. Nato so preko Beringove ceste prišli Eskimi, mongoloidna rasa, sposobna za arktično življenje. V 16. st. so prišli Angleži. Skandinavci so bili ljubosumni in so začeli prodirati v notranjost, da bi poiskali nekdanje pašnike, na katerih so Vikingi razvili živinorejo. A niso imeli uspeha.
Za Skandinavci je nastopil Whymper, istočasno z njim dve ameriški ekspediciji dr. Kanea in dr. Hayesa.
Whymper se je po vzponu na Matterhorn začel zanimati za odročne pokrajine. Menil je, da mu bodo izkušnje iz Alp na Grenlandiji prišle prav. Imel pa je tudi »imperialne« angleške cilje. Bil je prepričan, da bo angleška admiraliteta organizirala ekspedicijo v arktične pokrajine in zasadila angleško zastavo na severnem tečaju. Nevarna se mu je zdela predvsem amerikanska konkurenca. Ko je l. 1867 prišel v Jacobshavn. je bila tu epidemija pljučnice, ki je pobrala četrtino prebivalstva (50 od 200). Nato so še psi dobili isto bolezen in Whymper ni dosegel nič posebnega. Naslednje leto je Whymper spet na vikinških poteh. Ugotovil je, da dotedanje angleške karte Grenlandije niso nič prida in še te so ponazarjale samo obalo. Whymper na drugi ekspediciji zato ni več silil v notranjost dežele in je hotel nekaj doprinesti h kartografiji obale. S seboj je imel kajak, ki pa se ni kaj prida izkazal. Vendar je Whymper narisal odlično karto za severni del zaliva Disko do širine 71° 30′, zbral 80 fosilov, od tega 32 novih.
Whymperjev delež pri raziskovanju Grenlandije ni majhen, velik je posebno v pobudah, ki jih je dal.
PUNA DE ATACAMA je bil cilj lanske ekspedicije. ki jo je lani vodil znani Hias Rebitsch. Ta je tretjič zaporedoma v dveh letih po več mesecev v Andih. Pravi, da raziskuje stara indijanska selišča. Njegovi »argentinski« tovariši so Vigl, Memmelschorf, Dixon.
44 VRHOV so dejali podse Nemci iz Amberga na Spitzbergih l. 1960. Vodil jih je M. Neubauer. Adi Schmid iz Münchna z navdušenjem pripoveduje o lepotah tega arktičnega alpinizma.
SEZNAM PRVENSTVENIH TUR ing. Piera Ghiglioneja zavzema devet polnih stolpcev revije Rivista Mensile. Kakor smo že poročali je plezal po vseh kontinentih in skoraj po vseh državah, tudi v Bolgarji in ČSR l. 1935, medtem ko ga pot v Jugoslavijo ni nikoli zanesla. Objavil je dvanajst knjig o svojih pohodih, med njimi tudi o smučanju in smuški tehniki. Poleg tega je od l. 1923 sodeloval pri Rivista Mensile in poročal o alpinizmu v največjih italijanskih dnevnikih.
GUIDO TONELLA je napisal tehten članek o modernih plezalnih pripomočkih, predvsem o klinih »ad espansione« v Rivisti Mensile 1961, 3-4. Članek je opremljen z risbami teh klinov, ki se nekdaj niso uporabljali in se pri nekaterih vzbudili odpor. Toda danes že spadajo med rekvizite vsakega plezalca, ki hoče biti »na tekočem«.
»STO ŽENSK NA MT. BLANCU« je bilo geslo časnikarja Campiottija v začetku leta 1961. Ker pa mu francoske oblasti in institucije v Chamonixu niso šle na roko, je organizacijo ture »Sto žensk na Mt. Blancu« odložil na l. 1962. Namesto tega se je lotil za l. 1961 ture »Sto otrok na Monte Rosi« v spremstvu 50 vodnic. S Francijo ni imel sreče. Septembra 1960 je šel z eno od »vodnic« Fausto Fossati na Mt. Blanc, pa ju je dež zadržal na novi koči des Grandes Mulets, z njima še predsednika vodniškega društva Camilla Toumiera. Ko so se vrnili v Chamonix, je tu deževalo še deset dni, medtem je bila razširjena seja raznih turističnih faktorjev, ki so Campiottijevo zamisel z navdušenjem sprejemali. Toda mesec dni nato je Lucien Devies, generalni predsednik CAF, sporočil Campiottiju, da CAF ne bo sodeloval s CAI, (s sekcijo Varallo) v tej zadevi, o gratis prenočišču za otroke na Grandes Mulets pa naj odloči sekcija Pariš — Chamonix sama. Ta je februarja 1961 pisala Campiottiju, da v sezoni koče ne more rezervirati za zaključeno družbo. Campiotti je potem predlagal, da bi ženske prenočevale v šotorih, ki bi jih gratis dobavila specialna milanska firma, toda na to ni dobil nobenega odgovora in je zamisel opustil. Otroško turo na Monte Roso je posvetil Gniffetiju. Odločil se je za turo, ko je l. 1960 vzel s seboj 12-letnega dečka in z njim z lahkoto prišel na Punta Gnifetti.
Sekcija Varallo ima svoj sedež pod Monte Roso in in je bila ustanovljena l. 1867, tretja od CAI. Oskrbuje kočo Gnifetti (3647 m) in še dve drugi koči blizu tam (Valsesia 3212 m in Resegotti 3624 m). Iz Campiottijeve ture »Sto otrok« k sreči ni bilo nič.
ŠEST ENOMOTORNIH LETAL ima avstrijska gorska reševalna služba, letališča zanje so v Celovcu, Salzburgu, Innsbrucku in Dunaju. V treh mesecih so letala prinesla iz gorske stiske 80 oseb v bolnišnico.
SEVERNO STENO EISKOGELE v skupini Grossolocknerja sta leta 1926 kot prva preplezala Willo Welzenbach in Karl Wien. L. 1961, ko so lepi dnevi marca meseca vsepovsod plezalce vabili v stene, sta to steno kot prvo pozimi preplezala Behringer in Huber. Stena je visoka 800 m. Vrsta smeri V in VI je bila prvič pozimi preplezana tudi v Wettersteinu in Karwendlu.
LAMMER, drzni samohodec in planinski pisec, je bil zoper vsako eksploatacijo gora. Pravi gornik, je pisal, sovraži vzpenjače, gorske železnice in hotele, vse, kar ruši surovo gorsko prirodo. Te navidezne izboljšave vedno bolj zmanjšujejo azil za tiste, ki beže od kulture. Nato citira tistega angleškega alpinista, ki je dejal, da bi bilo treba zbrati zvezo nihilistov, da bi porušil v Alpah vse, kar so zgradile človeške roke. Ta ekstremni odnos do prvobitnega gorskega sveta v zadnjem času analizira s stališča moderne psihološke znanosti dunajski filozof Karl Greitbauer.
Človek se v prvobitni prirodi zave samega sebe, »se eksistira«, brez posebnega namena, samo da lahko reče: »Tu sem človek, tu smem biti človek.« Vendar Greitbauer noče v alpinizem vcepljati eksistencializem, marveč bi rad kot alpinist pogledal na filozofijo in posebej na eksistencializem. Miselnost alpinistov, največkrat zelo nejasno izražena, mu je potrdilo eksistencializma. Vendar Greitbauer ne toži po časih, ko v Alpah še ni bilo tehničnih objektov. Z Maduschko se bota z razvojem, češ časa ni mogoče obrniti nazaj. Kdor to hoče, je na napačni poti. Vseuničujoči Hronos onemogoča oživljanje preteklosti. »Pravo« gorništvo, tisto pred 100 leti, je mrtvo, toda gorništvo kljub temu živi, ker nudi človeku priložnost za močna dejanja, ta pa pomenijo za osebnost neuničljivo vrednost, »doživetje, ki mu ni para« (Maduschka). Če bi oživeli »trije mušketirji«, bi stali pred nami trije norci, v svojem času pa so imeli svoj smisel. »Pravi« gornik je danes že antikviteta, mladi pa v gorništvu še vedno najdejo svoj smisel, kajti gorniško doživetje je tudi v novi obliki brez primere in to v pričo turistične industrije, ki se je Alp polastila. Ta industrija je dala človeku svoj pečat, ta pa se ob njej kar lepo znajde. Treba je le poiskati dovolj ljudi, ki bodo videli v realizaciji zaščite prirode svojo življenjsko nalogo, a to ne tako, da bi se borili zoper vsako kočico, ampak tako, da bodo prirodi ohranili njeno prvobitnost v favni in flori, a to ne samo za redke plezalce, za vse ljudi. Zahteva po zaščitenih gorskih predelih je kvintesenca vprašanja o prvobitnem svetu. Ni se treba bati, da bomo izgubili vrednote, ki nam toliko pomenijo. Prvobitnost je praktično za vse rodove ista, a prav tako je železen zakon, da se s stvarmi spreminjamo tudi mi, da stari mladih ne razumejo ali zelo težko razumejo. Alpe so odprte, polastila se jih je tehnika, odtod množičnost in – novi časi postavljajo pred nas nove naloge, nove zahteve. Stvari je treba gledati takšne, kakršne so.
