Tine Orel
KANGČENGYAO (6889 m) je vrh v masivu Kangčendzonge v verigi Dongkya. Že l. 1912 je bil na njem dr. A. M. Kellas. Ekspedicija, ki jo je vodil H. V. R. Jengar iz Kalkute, je prišla le do 6250 m. — Talung — Peak (7349 m) se še vedno brani, amerikanska ekspedicija pod R. Leejem mu lani spet ni mogla blizu. — V dolini Mingbo, južno od Ana Dablama, je del Hillaryjeve ekspedicije 1960/61 v višini 4970 m in 5900 m raziskoval aklimatizacijo človeka na himalajsko zimo. Imeli so v tej višini montažni hišici in to 6 fiziologov, 1 glaciolog in dva alpinista. Obiskoval jih je helikopter iz Katmanduja, ki je dosegel višino 6100 m. Blizu njih se je dvigal Puma Dablam, manjša izdaja Ama Dablama, ene od najizrazitejših gora v Himalaji. Oba vrha sta se Hillaryjevi ekspediciji podala, kakor smo že poročali. Vzpon na Ama Dablam primerjajo »direttissimam« v Alpah s to razliko, da so na Ama Dablamu iskali najlažjo možnost, v Alpah pa sestogradisti poiščejo najtežjo. Poročali smo že, da je Hillary zbolel in so ga morali pod zdravniškim vodstvom evakuirati. Pri vzponu brez kisikovih aparatov na Makalu je dobil pljučni infarkt Mulgrew v višini 8350 m. Bolnika je iz višine 4330 m rešil helikopter. Mulgrew je imel poleg infarkta take ozebline na nogah, da so mu amputirali obe nogi pod kolenom. Strašna katastrofa, ta Makalu za Angleže, posebno v primeri s Francozi, ki so, imenovali to goro »montagne heureuse« — srečno goro, vzpon nanjo so primerjali običajnemu vzponu na Mt. Blanc. Višina nad 8300 m je brez kisikovih aparatov nevarna tudi za dobro aklimatizirane. Aklimatizacijska ekspedicija je to spoznanje pač predrago plačala.
NAJVIŠJE LETALIŠČE je menda pri Mingbo, v vznožju Ama Dablama. Naredili so ga zaradi evakuacije tibetskih beguncev, ki so preko prelaza Nang pa La bežali v Khumbu. Da bi jih čimprej evakuirali, so angažirali švicarska letala Pilatus Porter in zanje na hitro v višini 4700 m priredili letališče. Vodja organizacije je bil dr. Toni Hägen, Švicar, o katerem smo že nekajkrat poročali. Tibet-ske begunce so v Nepalu zaposlili, v Khumdzungu so jim celo sezidali šolo in to pod Hillaryjevim nadzorstvom. Pomeni, da ta himalaizem ni daleč od politike. Da je tako, kaže tudi to, da se iz leta v leto množe indijske ekspedicije in da se spravlja nanje že Pakistan. Kaj naj rečemo h kitajski ali celo k ženski kitajski ekspediciji v višino 7595 m na vrh Kongur — tjube — tagha, ki sta ga po agenciji »Nova Kitajska« dosegli le dve Tibetanki? A propos: Legenda o devettisočaku na Kitajskem v masivu Anne-Mačin se je res izkazala za lug-ente. Odprava geološkega instituta v Pekingu pod vodstvom Pai-Cin-Hsiao je ugotovila, da ima ta bajni desettisočak komaj 7160 m višine, torej 1688 m manj kot Everest.
VELIKI SV. BERNARD nosi zdaj srednjeveško ime, ki dokazuje, da je človek že od nekdaj iskal prehode čez visoke gore. Obstoje dokazi, da so tudi razne rimske ceste držale preko Alp. naj-si-bo široke ali ozke, prometu so služile. Sedanje alpske ceste tudi niso take, da bi jih bila tehnika vesela: Nekaj dni snežnega viharja in že ni sledu o 7 m široki cesti, razmere so take, da jim tudi moderni snežni plugi ali bolje motorne snežne vevnice (chasse-neige) niso kos. Vedno bolj grunta j o, kako bi ceste preko visokih prelazov spravili v predore pod zemljo. Predor Mt. Blanc med Italijo in Francijo je prvi tak pojav velikanskega obsega. Medtem je Švica kar na tihem zastavila pri dveh zvezah med severom in jugom San Bernardino v Graubündenu in Vel. Sv. Bernard med Wallisom in Italijo (Aosta). Drugi predor bo letos že odprt, prvi je v začetnem štadiju.
Vel. Sv. Bernard je visok 2469 m. kot prelaz znan že v antiki. V 11. stol. pa je tu Sv. Bernard Mentonski ustanovil hospic. Do 17. stol. je bil prelaz splošno znan, od l. 1900 je spet prišel v modo, ker so čezenj zgradili cesto. Zaradi ostrih serpentin in slabega pregleda so jo šteli za nevarno. Zato sta kantona Waad in Wallis in mesto Laussanne forsirala predor v višini 1900 m. Za denarna sredstva ni bilo težko, saj gre za investicijo v cvetočo turistično industrijo. Predor je dolg 5855 m, visok je 4,50 m, cestišča je 7,50, širina sicer 9,30 m! Ima ventilatorski kanal in naftovod iz Genove v Wallis. Zrači se motorno, izrabljen zrak črpajo na severnem vhodu, na južnem pa ga potiskajo v predor. Sredi predora je 358 m visok dušnik prereza 17,5 m2. Med tem dušnikom in severnim vhodom je še 170 m visoka cev premera 4.5 m za dovajanje svežega zraka. Vzpon od severa 3 ‰ na 2935 m dolžine, od tu do izhoda na jugu 1,69 % spusta na 2920 m. Težave so bile velike. Samo ena galerija je dolga 9,7 km, odprta seveda, za varstvo pred plazovi, viadukt pri Etroubles je visok 86 m. Torej orjaška investicija, ki so jo terjala moderna prometna sredstva in seveda napredek turizma, s katerim je Švica zaživela v eno najbolje živečih dežel na svetu. Orjaške galerije so potrebne zato, da se bo avtomobilski promet odvijal tudi pozimi, to pa pomeni za Švico podaljšanje in krepitev zimske sezone, pomeni pridobitev tudi za Italijo, naftovod pa je najbrž vključen v zahodno gospodarsko integracijo.
Stara cesta bo tedaj služila le še tistim motoriziranim planincem, ki bodo hoteli na Sv. Bernard zaradi vzpona na gore, pristopne s tega znamenitega prelaza. Sv. Bernard bo torej postal tišji samotnejši.
MATTERHORN je res edinstvena gora, ne samo po svoji individualni, fantastični prikazni, temveč tudi po zgodbah okoli nje, pred 100 leti in danes. Naj zabeležimo nekaj novinarskih v februarju in januarju 1962 ob treh poskusih v severni steni: »Boj za Matterhorn je neokusen cirkus, ki ga vprizarjajo gospodje alpinisti iz čisto osebnih ozirov. Govore da plezajo iz čistega idealizma, da jih je gora začarala. Kdo naj jim še verjame! Že zaradi Eigerja je bilo dosti hude krvi. Nato so stali pred sodiščem, zdaj pa se ovešajo na kline v Matterhornu. Naj bi raje ostali doma, da ne spravijo v sramoto alpinizma.« Ta očitek je münchenski list naperil na Hiebelerja. Ponovimo — Von Al Imen — Etter; T. Hiebeler — Kinshofer — Krempke — Mazeaud; Adolf in Franz Huber — Sedlmayer. V časopisih stoji: »Drama na Matterhornu?« »Ušli iz belega pekla«. Hiebelerjeva izjava: »Bilo bi nespametno kljubovati slabemu vremenu, Avstrijci pa tudi niso imeli opreme, kakršno sem uporabljal jaz pri svojem poskusu.« In še ena: »Bili so za ta podvig premalo pripravljeni. Niso imeli niti vestonov niti tranzistorskega aparata niti barometra. Pod ponošene hlače so si ti trije Štajerci obuli plastične vreče… In imeli so komaj 85 franklijev za vožnjo in za bivanje…« Neue Zuricher Zeitung pa je isti dan (29. I. 1962) zapisala: »V soboto so zermattski vodniki demonstrirali zoper list »Blick«, ki je smešil dejanje treh Avstrijcev v Matterhornu. Vodniki so se zbi-ali na vaškem trgu in zažgali »Blick«. Ljudstvo pa se je rogalo Toniju Hiebelerju in Krempkeju, ki sta soglašala z »Blickom«. Društvo zermattskih vodnikov je izdalo proglas, v katerem obsoja ponižanje in žalitve treh Avstrijcev, ki so preplezali kljub borni opremi najtežji del stene. Društvo jim iz srca čestita.«
Priznajmo, žurnalpinizem ima že kar precejšnjo besedo. Morda že lahko trdimo: Marsikako veliko dejanje v gorah zadnja leta bi ne bilo izvišeno, če bi časopisi o tem molčali. Kaj pa planinstvo kot masovno gibanje? Paul Bauer, danes plezalski senior, nekoč pa med vrhovi alpinizma, ni mogel molčati na Hiebelerjevo pisanje o plastičnih vrečah in ponošenih hlačah. Spominja se časov po prvi svetovni vojni, ko so v ponošenih vojaških mondurah in škarpetih bile narejene še danes spoštovanja vredne ture. Za množico planincev res ne pridejo resno v poštev tisti, ki gredo v Eiger kot manekeni iz športne hiše, ki izberačijo najnovejšo opremo, da bi jo kot izposojeno »preizkusili«. Za planinstvo je važno, da so še idealisti, ki gredo v steno brez podpore sekcije ali AO, za svoj denar in za svoj užitek, ki ne jemljejo s seboj »zveznega moža« za časopise in mu naročajo, naj iz vsakega njihovega koraka naredi senzacijo. — Bauerjeve besede je treba dati v premislek tudi pri nas, seveda mutatis mutandis.
HOLLOCH se imenujejo podzemeljske jame v Muotatalu in Hintertalu pri Schwuzu v centralni Švici. Obisk je možen tudi pozimi — 70 km pod zemljo. Te jame sodijo med najveličastnejše prirodne znamenitosti v Evropi.
30 MILIJONOV GOSTOV je prepeljala skromna žičnica iz Schneeferner-hausa na Zugspitzegipfel v zadnjih 30 letih. Premaguje višinsko razliko 300 m.
NAJHUJŠI MRAZ je na Antarktiki na koti 3660 m, ki so jo odkrili sovjetski raziskovalci. Živo srebro je tu padlo na —90° C.
ZIMA 1960/61 je nekaterim ledenikom pridelala nekaj prirastka posebno v vrhnjem delu. Hidrološko leto 1960/61 se je začelo z zelo spremenljivim oktobrom in novembrom. Vetrovi so se križali, a posebno v novembru je prevladoval fen. Od začetka oktobra so bile gore nad 2000 m že zasnežene, v decembru je bila snežna odeja že debela, februarja pa je spet padlo ogromno snega, marca dvakrat, vendar je bilo vmes toliko toplo, da je sneg ostal samo v večjih višinah. Tudi v aprilu in maju je še močno snežilo, tako da se je ablacija snega v višinah začela šele sredi junija, julij je bil sorazmerno hladen, avgust nestanoviten, september pa povprečno najtoplejši, kar opazovalci doslej še niso zabeležili. Povpreček temperature je bil v mnogih krajih — opazovališčih večji kot od l. 1901—1940, tudi debelina snežne odeje je bila najdebelejša doslej.
900 000 ŽIVALSKIH VRST je na svetu, od tega 660 000 žuželk. Sem niso vštete izumrle živali, ki so jih ugotovili paleontologi. V Alpah pa živi danes komaj 70 sesalcev in 325 ptičev, insektov pa je, pravijo, več tisoč. In še en podatek: Leta 1958 in 1959 je bilo na našem planetu registriranih 65 061 potresov. Na Pireneje, Alpe, Karpate, Krim in Kavkaz odpade 14 večjih potresov. Nedvomno se marsikaka skala sproži in skotali v dolino zaradi teh pojavov, nam pa se zdi, da gre za golo naklučje ali za druge vzroke.
AVSTRIJSKA EKSPEDICIJA NA NOVI GVINEJI je večje podjetje, nekaka individualna Harrerjeva akcija, kakor smo poročali. V ekspediciji je tudi holandski alpinist Huizinga. Šteje 125 mož in 125 nosačev. Baza je v dolini Illagha. Oskrbujejo jih z letali, ki startajo iz raznih misijonskih postaj.
Nova Gvineja je za Groendlandijo največji otok na planetu, s površino 831 700 km2, iste kamenine kot Avstralija, iz mezozoika.
RIMSKI CESAR HADRIJAN je bil baje prvi alpinist. Povzpel se je na Etno, da bi z nje užival sončni vzhod. Bil je sploh nagnjen k potovanju, obiskal je vse rimske province, mikal ga je vsak hrib. Bil je tudi na Džebel Ahai. Po Hadrijanu do X. stoletja ne poročajo o nobenem vzponu. V tem stoletju pa je šel na Mont Genevre grof Turin, vendar ne zaradi gorske lepote, marveč zato, ker je mislil, da so na vrhu skriti zakladi rimskih cesarjev. Njegov vzpon je bila pravzaprav procesija: pred njim je šla s križem na čelu množica menihov in duhovnikov, ki so z liturgičnim petjem in blagoslovljeno vodo s poti odganjali hudiča. Na pol pota jih je zajela nevihta s tako silo, kakor da se je hudič z verige odtrgal, in vsa procesija jo je na vrat na nos pocedila v dolino. Humanist Dante pa je gledal na goro že z očmi esteta in celo športnika. »Pojdite v Alpe,« pravi, »tam boste našli moč, lepoto, zdravje in krepost.« V 15. stoletju pa je Alpe odkril veliki Leonardo da Vinci kot slikar, pa tudi kot turist in prijatelj narave.
Iz antičnih časov se poroča, da je grški filozof Empedokles našel smrt na Etni; baje je skočil v žrelo, da bi bil bliže bogovom. O Filipu III. Macedonskem poročajo, da je l. 181 st. e. stopil na 3000 m visoki vrh Emo.
100 LETNICA OAV pomeni tudi stoletnico organiziranega planinstva na evropski celini. OAV so ustanovili l. 1862 na Dunaju Edmund v. Mojsisovics, Paul Grohmann in Guido v. Sommaruga. L. 1869 se je združil z DAV. ki so ga tudi ustanovili Avstrijci. O proslavi 100-letnice bomo še poročali.
SAMOHODEC V EIGERJU bi bil res najredkejša prikazen. To je najbrž zvabilo 22 letnega Adolfa Mayra konec avgusta 1961 v Grindelwald in to direktno iz plezalnega tabora na Norveškem. Nikomur ni povedal, kaj namerava, le dva Švicarja, eden od teh je bil von Allmen. sta po naključju zvedela, kaj mu roji po glavi. Ob treh zjutraj je vstopil in v 12 urah že dosegel »likalnik« nad drugim snežiščem. Tu je bivakiral, ker se je bal, da bi s tretjega snežišča utegnilo v poznem popoldnevu padati zapadno kamenje. Ob devetih zvečer je z baterijo signaliziral Švicarjema, da je vse v redu. Naslednji dan je hitro opravil s tretjim snežiščem in s tem na »rampi« pustil za seboj najtežje partije stene. Kazalo je. da bo opoldne že zunaj in na Scheideggu so se že pripravljali, da ga bodo na vrhu slovesno sprejeli. Toda nekaj minut po osmi uri je Mayr zdrsnil in padel v globino. Kdo naj bi vedel, zakaj! Vsekakor je kot samohodec v Eigerju prišel najviše, dotlej so vsi obračali nekje pri Hinterstoisserjevi prečnici npr. Hans Worndl. Mayr je bil znan plezalec Začel je plezati s 17 leti v Totengebirge s Krenmayrom, nato pa v Zillertalskih in Otztalskih Alpah naredil več prvenstvenih zimskih tur. Sam je zmogel zahodno steno Totenkircla, Dulferjevo smer in južno steno Schusselkarspitze, sam je plezal greben Zmutt in Hornli, sam vzhodni greben Welisshorna in Rothorn m preko teh prišel na Zinalrothorn. L. 1961 je kot samohodec treniral v Wilder Kaiser in Karwendlu. deloma v družbi s Hiebelerjem in Pokorskim. V eni sami uri je sam preplezal Pallavicinijev ozebnik, sam zmogel severozahodno steno Wiesbachhorna in severno steno Eiskogla.
TRETJA SCHNEIDERJEVA EKSPEDICIJA v Nepal je odpotovala iz Avstrije v začetku aprila 1962. Podprla jo je nemška industrija, ÖAV in DAV, torej nekak himalajski anšlus. Ing. Schneider bo nadaljeval s kartografiranjem, ki ga je začel pred nekaj leti, uvedel pa bo v delo dva mlada geodeta iz Stuttgarta in Münchena. Ekspedicijo vodi dr. Hellmich iz Münchna. Potovali so z avionom, imeli so tri tone prateža. Ekspedicijo je podprl tudi baron Heinrich Thyssen, ime, ki je vsemu bližje kot himalaizmu. Pa vendar, zašlo je tudi sem, do Kathmanduja. V pripravi je že četrta avstrijska ekspedicija te vrste.
CESTA NA GERLOSS bo iz Krimmla potekala preko Krimmlerplatte na tirolsko mejo. Načrt zanjo je naredil ing. Wallack, tvorec glocknerske ceste. Stala bo 150 milijonov šilingov, dosegla višino 1629 m, prevozna bo vso zimo, največja strmina 9 %, decembra letos bo že odprta.
NEPAL je od jan. 1962 spet uvedel strožje ukrepe za ekspedicije. Nepalsko zunanje ministrstvo je objavilo: Vsaka ekspedicija mora imeti zveznega oficirja, ki ga imenuje nepalska vlada, oficirju je treba povrniti vse potne stroške in dati 320 nepalskih rupij dodatka k njegovi plači na mesec. Poleg tega mu pripada popolna oprema, tudi spalna vreča in popolna oskrba. Permit (dovoljenje) se vsak čas lahko ukine, četudi ekspedicija še ni končala z delom. Kratko poročilo mora ekspedicija predložiti takoj po zaključku dela, izčrpno poročilo pa v šestih mesecih po vrnitvi, vselej pred objavo. Ekspedicija mora predložiti načrt dela in se ga mora natanko držati. Za orožje, municijo in radijske zveze je treba imeti posebna dovoljenja. Ce je šerpa ali kuli ranjen, je ekspedicija doižna odšteti zavarovalnino: Za smrt zveznega oficirja 5000 rupij, za smrt nosača pa 2000. Vsako fotografijo, namenjeno za objavo je treba prej predložiti vladni cenzuri. Za Dhaulagiri, Everest, Lhotse, Makalu, Čo-Oju, Manaslu, Kangčendzengo, Annapurno je taksa 4800 rupij v dolarjih ali v funtih, za gore preko 25 000 čevljev visoke 3200 rupij, za gore nižje od teh pa 1600 rupij. Znanstvene ekspedicije s štirimi in več osebami morajo odšteti 1600, manjše ekspedicije pa 800 rupij. Polovico te vsote je treba položiti en mesec po sprejemu »permita«, ostalo polovico pa pri vstopu v deželo. Vsa obvestila mora ekspedicija pošiljati preko vlade. Ekspedicija mora imeti priporočilo vlade svoje dežele. Pri vstopu v deželo je treba natančno navesti, katero blago se bo potrošilo v Nepalu, katero pa bo ekspedicija vzela na povratku s seboj. Za prvo je treba plačati carino, za drugo pa položiti kavcijo.
Preden se vse to uredi, mine precej časa. Nepalska birokracija ni hitrih rok.
SEDEM EKSPEDICIJ 1962 ima na sporedu Nepal. Indijci imajo pred seboj najveličastnejši cilj Everest, Avstrijci Dhaulagiri, Francozi Jannu, Zahodni Nemci Pumo skupaj z Nepalci, Japonci pa so prijavili kar tri ekspedicije v Langtang, Jugal in Mukut Peak. To so večje ekspedicije, poleg njih še vrsta manjših. Eno takih vodi grofica Gravina, voditeljica ženske ekspedicije na Čo-Oju 1959, na Gandula Peak v zahodnem Nepalu.
ANGLEŽI V PAMIRU, to je v l. 1962 s političnega stališča najzanimivejša ekspedicija. SZ jim je dala 65 dni časa, da pridejo na Peak Stalin (7495 m), najvišji vrh v Pamiru. Dvanajstčlansko moštvo bo vodil Sir John Hunt in bo skušal priti na Peak Stalin po zahodnem grebenu, doslej še neprehojenem.
AIGUILLE POINCENOT je gora v skupini Fitz-Roy v Andih. Januarja 1962 so se povzpeli nanjo Angleži pod vodstvom Don Whillansa in Tonyja Kavanagha. Gora ima ime po Francozu Poincetonu, ki se je pri vzponu na Fitz Roy smrtno ponesrečil.
NEMŠKA EKSPEDICIJA DIAMIR 1962 je od 30. aprila 1962 na poti. Pripravil jo je Nemški institut za raziskovanje inozemstva (Der Deutsche Institut fur Auslandsforschung). Ekspedicija nadaljuje delo diamirske ekspedicije iz l. 1961 na severozahodnem pobočju Nanga Parbat in sicer alpinistično in raziskovalno. Glavni cilj je vzpon preko 3000 m visokega strmega pobočja Diamir. Ekspedicija l. 1961 je tu čez prodrla do višine 7150 m in že dokazala, da je Diamir premagljiv. Nemci so prišli v direktni smeri skoraj pod vrh. V višini od 5000 do 7000 m so plezali v strmem ledu in več odstavkov navpične skale, čeprav so iskali položnejše prehode. Ekspedicija 1962 se bo verjetno lahko še poslužila fiksnih vrvi pod taborom II, v višini 5000 pa so lani pustili manjše skladišče opreme. Oskrba aklimatizacijskega tabora v višini 6100 m je olajšana z ročno žičnico. Nad višino 7150 m težavnost ni več tako velika, tako da letošnja ekspedicija računa z uspehom. Vrh Nanga Parbata meri 8125 m.
Štirje člani ekspedicije 1962 so bili v Diamirju tudi lani. Ekspedicijo vodi 46 letni dr. Karl Maria Herrligkoffer, ki je letos že tretjič na Nanga Parbatu. L. 1954 je vodil tudi prvo ekspedicijo na Broad Peak (8047 m). Njegov namestnik in ekonom je Anderl iz Bad Tolza, 46 let star. Mlajša sta Kinshofer (27 let) in Siegfried Low (28 let). Prvi je znan iz zimskega vzpona preko severne stene Eigerja in poizkusa v severni strani Matterhorna, drugi je eden najvidnejših ekstremistov zadnjih let. Tudi ostali člani ekspedicije so mladi, 22 do 27 let, in spadajo med najboljši nemški alpinistični naraščaj. Sturm iz Munchna ima za seboj en šesttisočak v peruanskih Andih, Mannhardt je bil s Kinshoferjem v Eigerju, pa tudi Schmidbauer in Erdenkaufer sta znana. Ekspedicijo je izdatno podprla nemška industrija z materialom, denarna sredstva so zbrali privatniki, dve tretjini vseh sredstev pa udeleženci sami. Primanjkljaj 20 000 DM bodo krili s pozdravnimi dopisnicami, na katerih bo naslovnik prejel sliko Diamirja, podpise vseh udeležence, prstni odtis pakistanskega poštnega kurirja in žig ekspedicije. V 2400 km dolgi himalajski gorski verigi je še mnogo ciljev. Mnogo je dolin, ledenikov in vrhov, na katere še ni stopila človeška noga. Evropski narodi štejejo za nacionalno dolžnost, da odkrijejo Himalajo do kraja, pridružujejo se »mladi« azijski narodi. Nemški delež pri tem odkrivanju je izredno velik. Tudi ta ekspedicija je bila kronana z uspehom.
DŽEBEL TOUBKAL (4165 m) je glavni vrh v Visokem Atlasu v severni Afriki. W. Heybrock, samohodec, ki pozna Tatro, Pireneje, Kavkaz, perzijske, skandinavske in korziške gore, pripoveduje, kako se je povzpel preko Marakeša in Agadirja v njegovo območje. Izhodišče mu je bilo berbersko naselje Asni. Pravi, da so ga tu in v višje ležečih vaseh otroci spremljali s kamenjem, ker so ga imeli za Francoza. Od 2250 m dalje dobi pokrajina visokogorski značaj, v tej višini pa stoji znamenito muslimansko svetišče Sidi šamaruš. V višini 3200 m so francoski alpinisti zidali »Refuge Neltner«, v višini 3700 m je že sneg, prava zima, v kateri je Heybrock doživel neusmiljen bivak. Na vrhu Džebel Toubkala mu je termometer pokazal —46° C, snega je bilo do kolena.
Domačini ta vrh po božje časte. Prvi Evropejci so bili na njem 12. junija in sicer Berger, Dolbeau in Segonzac. Na povratku si je Heybrock zlomil nogo in stin dni sam v bolečinah, žeji in gladu čakal na rešitev, ki je le po naključju prišla. Rešila sta ga dva Berbera, ko je bil že skoraj sklenil z življenjem.
V HINDUKUŠ so bili l. 1961 priredili ekspedicijo Traunsteinci, med njimi nemški smučarski reprezentant Wagnerberger. 25 dni so rabili za pot do Kabula preko Avstrije, Jugoslavije. Turčije in Perzije. Iz Kabula so se peljali do Jurma m odtod prišli v centralni Hindukuš ki je se dokaj neraziskan. Pešačili so 160 km v Sahram in Deh Ambi ob reki Munjan v Darah-i-Deh Ambi pa so postavili bazo. ¿>e isti dan so po 8 urnem napornem vzponu po moreni na ledeniškem jeziku v visim 4750 m bivakirali, po dveh dneh pa dosegli vrh Kollae Pierjach (5620 m) vrh lezi v skupini Ahmed Baba-e-Deva-na. V tej skupini so se povzpeli še na stin pettisočake. Potem so se lotili skupine Koh-i-Marčeč in tu prišli na 6060 m visoki Sarguna. Najtežjo preiskušnjo pa so prebili na Koh-i-Kabuda (6100 m) ker so v grebenskem plezanju v višini 5500 m do 5800 m morali premagati več mest IV. stopnje, pri grebenskem sestopu pa so se morali čestokrat spuščati z vrvjo 57 ur je trajal vzpon in sestop. Ko so tako pospravili lepo število pet in šest-tisocakov, so po 200 km maršu spet dosegli Kabul in se z letalom vrnili domov Svoje avtomobile so pretopili v Afganistanu.
390 NOSAČEV so najeli Francozi za pohod proti Jannu (7710 m), v začetku marca so odšli iz vasi Darhan, proti koncu aprila prispeli v bazo, en mesec trenirali in se adaptirali. Vzpon se jim je posrečil.
V ČILU so orografi zabeležili velike spremembe višin po strašnem potresu od 21. maja do 22. junija. Potresni center je bil y cilenskih Andih med Calbucom in Quetrubillanom. Novo kartografiranje je pokazalo, da se je svet dvignil na daljavo 40 km, da pa se je drugod ponižal na daljavo 450 km. Nastale so nove konfiguracije, druga oblikovitost tal Največ škode je bilo v dolini Rio San Pedro kjer se je razlilo jezero Rinhu in poplavilo dolino 80 km daleč. Odprlo se je 9 novih vulkanov, ki so izmetali mase lave. Čile trpi zaradi potresov že stoletja: leta 1570, 1575, 1657, 1751, 1835, 1939. Posebno okoli mesta Concepcion je bilo v teh letih veliko škode, druga leta pa je bila prizadeta Valdivia. Lahko si je misliti, kaj je pretrpelo prebivalstvo leta 1960, ko so v enem mesecu zabeležili 21 hudih potresov.
88 ALPSKIH ŠTIRITISOČAKOV je odbral znani ženevski alpinist Robert Greloz. Zadnji, ki mu je stopil na teme, je bil Lauteraarhorn (4042 m). Gréloz je renomirano ime. Ima več prvenstvenih, l. 1931 severno steno Trioleta z André Rochem. Organiziral in vodil je več ekspedicij, v Mexico, Grenlandijo, v Ande. Vsekakor imenitna in sijajna alpinistična kariera!
390 NOSAČEV so najeli Francozi za pohod proti Jannu (7710 m). V začetku marca so odšli iz vasi Darhan, proti koncu aprila prispeli v bazo, en mesec trenirali in se adaptirali. Vzpon se jim je posrečil.
WALTER BONATTI je eden najizjemnejših plezalcev vseh časov, poleg tega pa zelo preprost in skromen. Na spomlad 1962 je priredil več predavanj v Švici — na povabilo seveda in je govoril predvsem o klasičnih vzponih čez Brenvo, torej o tistem, kar kot courmayeurski vodnik zelo dobro pozna. V našem »Razgledu« ga sicer spremljamo že več kot deset let, vendar navedimo še enkrat njegova najbolj znana dejanja v gorah:
L. 1951 vzhodna stena Grand Capucina (20. do 23. julija); l. 1954 K2 (8611 m). 1955 sam jugozahodni steber Petit Druja (17. do 22. avg.). Steber je po njem dobil ime. L. 1956 presmuča Alpe od jugoslovanske meje do Nizze; l. 1957 prvi vzpon na Pilier d’Angle du Mt. Blanc. 1958 pozimi Patagonija; poleti Gašerbrum IV (7980 m); l. 1959 prvi vzpon na Pilier Rouge du Broullaird v Mont Blancu. Prvenstvena v jugovzhodni steni Mt Maudit; l. 1960 prvi vzpon na Chandelle, vzhodno steno Tacula; l. 1961 prvenstvena zimska na Sentinelle Rouge na Mt. Blancu; prvi vzpon na Pic Rondoy Nord v Peruju.
Pravijo, da Bonati zadržuje v sebi najpopolnejšega tehnika, ki ne pozna ovir, in kontemplativca — razmišljajočega človeka, ki se odpove vzponu samo zato, da bi spoznal divjo lepoto gora vsakokrat z enako čustveno močjo Ta intimna povezanost z gorami mu je takorekoč potrebna za moralno in fizično ravnovesje. Je neverjetno odporen in spreten. Vse najtežje smeri v Alpah je zmogel sam. Bonatti ima samo v območju Brenve 16 prvenstvenih smeri. Pred kratkim je v francoščini izšla njegova knjiga »Le mie montagne« (v franc. A ma montagne) Zanimivo je, da se Bonatti ne loti zimskega vzpona v Grandes Jorasses. Tu so letošnjo zimo poleg mednarodne zveze v kateri je sodeloval tudi naš Aleš Kunaver, poskusili tudi trije Francozi, na čelu z renomiranim Puiseuxom.
