Po letih poskusov je bila severna stena Grandes Jorasses prvič preplezana. Podvig sta dosegla dva Bavarca, Rudolf Peters in Martin Maier, ki sta prehitela dve močni italijanski in švicarski navezi.
Rudolf Peters, kdo je bil?
Ime tega bavarskega alpinista, rojenega leta 1913 v Münchnu, ki je preživel številne velike alpske vzpone in nato drugo svetovno vojno, ni nikoli postalo tako znano kot ime Giusta Gervasuttija, Hansa Sollederja, Emilia Comicija, Andreasa Heckmairja, Pierra Allaina in drugih prvakov iz tridesetih let prejšnjega stoletja. To pozabo le delno upravičuje pomanjkanje drugih novih smeri na najpomembnejših stenah Alp v življenju tega izjemno nadarjenega alpinista. V njegovih dnevnikih vzponov se poleg Grandes Jorasses pojavljajo le prvi zimski vzponi v dveh apnenčastih stenah Alp: jugozahodno steno, Schüsselkarspitze in južno steno Dachsteina. Peters profesionalni gorski vodnik se je med drugo svetovno vojno izognil fronti (in verjetno smrti), zahvaljujoč svoji vlogi inštruktorja gorskih čet Reicha. Med svojimi vzponi se je v zgodovino zapisal s prvim vzponom na Croz Spur, enega od dveh ogromnih skalnih stebrov, prekritih s snegom in ledom na severni steni Grandes Jorasses. Ta stena od ledenika Leschaux do vrha ima višinski padec več kot tisoč metrov in je široka več kot dva kilometra.
V letih pred prvo svetovno vojno so si najboljši alpinisti tistega časa – med njimi Albert F. Mummery, Valentine J. Ryan, Franz Lochmatter, Geoffrey W. Young in Josef Knubel – želeli (p)ogledati severno steno Jorassesa od blizu, a si tega niso upali. V tridesetih letih prejšnjega stoletja pa so klini in dereze dosegli velik napredek. Tehnika, pogum in vizija najboljših alpinistov so se razvijali enakovredno.
Alpinizem, ki se spreminja
Nemogoče je razumeti naglice za osvajanjem najzahtevnejših alpskih sten, ne da bi upoštevali, kako se je alpinizem spremenil v teh desetletjih. Do konca 19. stoletja je bil alpinizem domena bogatih elit, ki so si lahko privoščile dolge in drage poletne odprave z vodniki v letih pred drugo svetovno vojno pa se je splošno razširil. Postal je množičen šport, oblika pobega, ki je bila – seveda z neizogibnimi žrtvami – na voljo celo študentom, pisarniškim delavcem in delavcem z modrimi ovratniki.
Iz Torina in Ženeve, Pariza in Dunaja, Lombardije in Bavarske se je na tisoče mladih obrnilo proti skalam Grigneja in Fontainebleauja, Wilder, Kaiserja in Salève, nato pa nadaljevalo pot do najvišjih masivov. Na avstrijskih apnenčastih, masivih in Dolomitih so se v teh letih razvijali temeljni pripomočki, kot so klini in vponke, ki plezalcem omogočajo relativni varen vzpon (vrvi so še vedno narejene iz konoplje!) tudi po najstrmejših stenah.
Prvič v zgodovini alpinizma so Britanci potisnjeni na stranski tir včasih se celo govori o gladiatorskih predstavah ter fašističnem in nacističnem fanatizmu – predvsem pri polkovniku Edwardu Struttu, uredniku alpinističnega glasila. To ni res. Italijanska in nemška diktatura sta se res pripravljali na ponovno krvavitev Evrope, toda mladi alpinisti (ponavadi) ne hodijo po gosjih korakih (razen v …?).
Med njimi so najboljši pri prepoznavanju in premagovanju najzahtevnejših izzivov eden za drugim iskali prvence v:
– Senčni in izmuzljivi severni steni Matterhorna.
– Previsnih stenah Velike Cine in zahodni steni Lavareda.
– Divji in nevarni severni steni Eigerja, ki se bo v zgodovino zapisala kot Mordwand, – morilska stena.
– In severni steni Jorassesa, kjer se zdi izboklina Punta Croz najmanj zahtevna pot do vrha.
Od leta 1928 se je veliki francoski vodnik Armand Charlet večkrat poskušal povzpeti na odbočje Pointe Walkerja, vendar vedno z malo prepričanja. Leta 1931 sta se dva Nemca, Hans Brehm in Leo Rittler, spopadla s strmim žlebom, ki ločuje dve razini, kjer sta leta 1964 Walter Bonatti in Michel Vaucher začrtala pot do Pointe Whymperja. Toda ob vznožju so našli trupla.
Leta 1933 sta Italijana Giusto Gervasutti – »Fortissimo« torinske alpinistične scene – in njegov prijatelj Piero Zanetti napadla z večjo odločnostjo. Leto kasneje se je zdelo, da je napočil pravi trenutek, a sneg in led sta večino poletja prekrivala steno.
Neuspešno obleganje leta 1934
30. julija 1934 in to se je zgodilo prvič v zgodovini Alp je bila na vzponu v Crozovem stebru vrsta. V vodstvu sta bila Nemca Rudolf Peters in Peter Haringer, ki sta steno napadla dan prej in sta bila na tretjini vzpona. Sledila sta Charlet in Fernand Bélin, oba vodnika iz Chamonixa, nato Italijana Renato Chabod in Giusto Gervasutti ter naveza treh Avstrijcev. V primerjavi z današnjimi vrstami na najbolj modnih smereh to ni bilo nič. Toda v tistih letih je bila za eno od zadnjih velikih težav Alp neverjetna gneča. Charlet, znan po eleganci svojih smeri na Aiguille Verte in hitrosti na visoki nadmorski višini, je bil prvi, ki je opustil poskus in se namesto tega spustil po vrvi z Bélinom. Njegov komentar o vzponu na severno steno Jorassesa: »To ni alpinizem, to je vojna,« ostaja znano dejstvo.
Gervasutti in Chabod dosežeta oba Bavarca na robu police, a nato odnehata. S tremi Avstrijci se spustijo po vrvi, po strmi in nevarni grapi s pogledom na skalnate vrhove Périad. Peters in Haringer počakata, da se vreme izboljša, nato pa nadaljujeta s plezanjem kljub že tako neugodnim razmeram. Besna nevihta ju je ustavila na polovici vzpona. Izčrpan Haringer se je med sestopom po vrvi popustil in se pri tem ubil. Peti dan je Peters, izčrpan in napet, končno dosegel ledenik. Nato se je vreme spet poslabšalo in nadaljnje poskuse je bilo treba preložiti na leto 1935.
Peters in Meier končno na vrhu
Poleg protagonistov iz leta 1934 so se na poskus vzpona v Severno steno pripravljali še Švicarji Robert Gréloz, Raymond Lambert in Loulou Boulaz ter več drugih nemških in italijanskih ekip. Toda spet je bil tisti, ki je zmogel Rudolf Peters skupaj s svojim novim plezalnim partnerjem Martinom Meierjem, med 28. in 29. junijem leta 1935. Tri dni pozneje so jima sledili Gervasutti, Chabod, Lambert in Loulou Boulaz.
Ta vzpon je imel velik vpliv na alpinistični svet in komentar Renata Chaboda je upravičen. »Ko človek preživi pet dni na tako mogočni steni, ki jo je nenadna nevihta prekrila s snegom, in opazuje, kako njegov tovariš pada dva dni sam v obupanem boju, nato pa si upa spet vrniti, mu moraš sneti kapo dol, saj si je resnično zaslužil biti prvi!«
Kot pri drugih skalnih stenah in vrhovih je rešitev problema zahtevala odkritje drugih, težjih, nepreplezanih smeri. Na Jorassesu je po osvojitvi vzpona Croz ostalo preplezati še višjo in težjo smer, ki poteka vzdolž leve strani stene proti Punti Walker. To smer je poleti 1938 zmogla visoko usposobljena naveza Riccarda Cassina, Luigija Esposita in Uga Tizzonija. Zgodovina alpinizma se nadaljuje, in enkrat pozneje poleg Crozovega stebra zaplezajo tudi Slovenci …
