Plezalni vodnik Glinščica – Val Rosandra (PDF – 95,1 MB)
Večraztežajne smeri – vie lunghe
Zbral in uredil: Tone Golnar
Avtorja: Simona Glavan in Tone Golnar
Angleški prevod: Tamara Kovač
Avtor predgovora: Jernej Šček
Avtorji skic: Borut Bogatez, Simona Glavan, Tone Golnar in Paolo Pezzolato
Avtorji fotografij: Simona Glavan, Tone Golnar, Paolo Pezzolato in Bogdan Rojs
Grafično oblikovanje/realizacija: Vito Tement
Prva izdaja – brezplačna publikacija
Slika na naslovnici: Jakob Česnik v smeri Spigolo verde v Počivenci – foto: Simona Glavan
Izdano v samozaložbi v PDF obliki
E-mail: tonegolnar6@gmail.com in simona.glavan@outlook.com
VSEBINA
Kazalo
SEVERNA STRAN DOLINE – AREA NORTE NORD DELLA VALLE
MUHOVA STENA – DODICI VIE
STENA – MONTE STENA
PEČINA POD STENO – GROTTA DELLE GALLERIE
PEČINA PRI RAKNIKU – GROTTA DEL TASSO
TABOR PRI DRAGI – TABOR DI DRAGA
JUŽNA STRAN DOLINE – AREA SUD DELLA VALLE
POČIVENCA – CRINALE
PLOŠČE – FORMAI
POČIVENCA – CRINALE
PREDGOVOR
Korak v visokogorje po tržaško
Da je Trst obmorsko mesto, ki gleda na gore, ni treba posebej razlagati. Dovolj je pogledati z enega od balkonov nad zalivom. S kraškega roba, ki gleda na morje, s Trebenskega vrha ali Banovskega hriba, s Svetega Primoža ali Drašce – naših domačih hribov. Še najraje po močnem poletnem nalivu ali v večernem zatonu, navsezgodaj pozimi ali poleti s pogledom na zahod, proti obzorju. Kjer zraste torta, po plasteh naravnih okolij od modre do modre. V Trstu gore rastejo iz morja. Pa tudi alpinistična zgodovina: v belem apnencu nad zalivom se pišejo temeljna poglavja sodobne svetovne in slovenske alpinistike, od čistega sodobnega skalaštva do alpinistične šole, izobraževanja in promocije – leta 1939 celo s plezalskim videotečajem.
Tu se nekaj pomembnega zgodi med obema vojnama, v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih, dolgo pozabljeno in zamolčano, zasenčeno z mitom okrog Emilia Comicija, ki okrog sebe magnetno privlači vsaj tri generacije mladih in obetavnih, nadobudnih “prostih” plezalcev. Nobenih gojzarjev, visokih pumparic in težkih nahrbtnikov; na nogah le gumijaste plezalke, z vetrom v laseh in upa polnimi očmi. Ta skupina različno govorečih in pojočih fantov ter deklet pleza vsaj trijezično: italijansko, slovensko in hrvaško. Nemščina je utihnila le nekaj let pred tem, novembra 1918 – Juliusa Kugyja so fašisti povsem zasenčili. No, tržaški medvojni skalaši bežijo pred nasilnim in sovražnim svetom, pred drzno in izključujočo, s fašizmom zasenčeno dolino, ki od vseh zahteva zamračitev duha, da bi odkrili svoj svet. Drugačen, lahkoten in sproščen, plezalsko svoboden, razbremenjen odvečnega balasta, v katerem je sobivanje, ideologijam navkljub, še zmeraj mogoče – mali čudež. Svet vertikale združuje tisto, kar je na ravnini ločeno.
Najbolj znan član te zlate izgubljene generacije je bil Jože Cesar, kasneje slikar in scenograf, ki v vlogi soplezalca varuje odprtje prvih Comicijevih velikopoteznih smeri v Julijcih. Za petami mu je rosno mladi bančni uradnik Franjo Marušič iz Rocola, nekoč slovenske vasi, danes mestne četrti, ki je bil Comiciju najbolj plezalsko dorasel. Po njegovih besedah: plezajte čim več z njim, saj gotovo postane sestogradista, plezalec šeste stopnje. Saj bi, če ga ne bi posebno fašistično sodišče kot zgodnjo žrtev antifašizma ustrelilo na Bazovski gmajni ob zori 6. septembra 1930.
To zgodbo premalo poznamo. Predolgo smo o njej bolj ali manj zavestno molčali, preprosto zato, da ne bi z njo dvigovali prahu okrog fašističnega idola Comicija. Da si ne bi umazali rok. Ni več izgovorov, da ne bi te tri generacije medvojnih tržaškoslovenskih plezalcev, ki jih opišem v spremni besedi “Comici in Slovenci” k življenjepisu Davida Smarta Angel Dolomitov (Sidarta 2022), končno vpisali v temeljno kazalo zgodovine slovenskega alpinizma. Še zmeraj čakam(o), da bi se Glinščica – Val Rosandra to zgodilo. Ta vodniček je naš mali prispevek v tem procesu normalizacije. Stvarni kamenček v mozaiku enotnega slovenskega plezalskega prostora, ki se je začel odpirati s Sidartinim vodnikom Plezališča brez meja – hvala bogu! Pa saj ne gre le za Slovence: to je velika evropska zgodba. Edinstven primer večkulturnega in večjezičnega sobivanja sredi črne Evrope dvajsetega stoletja.
Te stenice, ki rastejo iz streh strnjenih hiš kot dimniki, niso le plezališča brez meja, danes na sončno zimsko nedeljo polno obiskani plezalni sektorji, ne navadni plezalski vrtci, kot jih danes najdeš, tudi če jih ne iščeš, nenavadna telovadišča ali fitnes tekmovališča. V dolini Glinščice – reke namreč, od tod implicirani rodilnik – ne plezaš v navadnem plezališču: vsaka, tudi enoraztežajna smer je tu dejansko “klasična”. Plezalca, ki v plezalnih vodnikih išče le številke in ocene, ne da bi povohal po njeni stoletni skalaški zgodovini, tu presenetijo oddaljeni svedri, slabo in nerodno varovanje, v zameno pa logično “naravni” prehodi oziroma gibi. Na plastiko ter športno navite in nabite smeri navajeni bodo tu vzklikali, od sreče ali joka: nekaj je narobe. Tu se pleza drugače, bolj divje, strmo, nevarno. Tu smo sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja plezali prosto, sodobno. Če imate celinci Frančkove “štirice”, imamo zalivci Emilieve “petice”, prej 6+ kot 6-. Te male stene so naš prvi korak v vertikalo. Glinščica je malo tržaško visokogorje, visokogorje na 0 metrih nadmorske višine ali bolje 82, kolikor je višina najnižje ležeče alpske planinske koče, poimenovane po brdavsu Premudi. Glinščica ima vse značilnosti visokih gora: melišča, skalne skoke, nekajraztežajne smeri, kjer varuješ na ravni polici, vmes kdaj hodiš in lomastiš, kotaleče kamenje, namesto gamsov divje koze, ostro skalo, ki „prime” tudi brez magnezija, od Botača navzgor flišasti rolling stones, tu in tam jamo ali pečino, ki kaže vpadnico, naravno okno potek smeri, črni bor pa vstop ali izstop, trdno kompakten, četudi „zeleni” raz, skok čez steber ali preskok čez sabljo, spet drugič v razkoraku čez krušljiv kaminček, dvesto metrov grebena, previsi in plošče z razgledom na mesto in morje za njim. Saj pravim, pravi hribi v malem.
Ti hribi zahtevajo suveren stop in samostojen prijem, vplezanega plezalca, ki se zna izvleči iz vsaj stopnje višjih težav, kot sicer opisano v vodničku. In kot velja za prave hribe: raje ne leti! Kraški rob tu pokaže svoj najbolj divji obraz, ki pa ni mrzel niti odljuden, temveč primorsko topel, zaveten in prijazen kot človeški objem. V burjastem jutru kot Himalaja, v sončnem popoldnevu kot sredozemska plaža. Napoved in podaljšek plezalske sezone, zgodaj spomladi in pozno v jesen, polno plezalskih užitkov. Vabljeni v dolino, ki to ni: to je kanjon, naš Yosemite. Spoštljivo do skalaške preteklosti, z očmi, polnimi pustolovščine. Žuljavih rok in lahkih nog: v Glinščici ne plezamo, mi plešemo! Še zmeraj v senci Comicija in Slovencev, naših malih comicijev.
Jernej Šček
Zahvali avtorjev
Zahvaljujemo se vsem, ki so kakorkoli prispevali k nastanku tega vodnika. Hvaležna sem vsem, ki so z menoj preplezali smeri v dolini Glinščice med nastajanjem tega vodnička in mi pomagali zbrati dragoceno gradivo: Nataši Marčeta (AO Nova Gorica), Milošu Švaglju (AO Vipava), Tadeju Razingarju (AO Vipava) in Ljubu Hanslu (AO Kozjak). Dolina Glinščice je zame vedno posebno mesto, saj jo obiskujem z mislijo na Ireno, s katero sem tukaj preplezala svoje prve smeri, zato ta vodnik posvečam njej. Iskrena zahvala gre tudi Jerneju Bufonu in Sandyju Slavcu iz AO SPDT ter Paolu Pezzolatu (članu Società Alpina delle Giulie), ki mi je odprl vrata v skrite, mirne kotičke doline. AO Vipava mi je podaril neprecenljivo znanje o alpinizmu, kjer člane spodbujamo k vzajemnosti, sodelovanju, podpori, postopnosti in sprejemanju različnosti. Posebno zahvalo si zaslužita tudi Tamara Kovač, ki je prispevala angleške prevode, ter Jernej Šček, ki je s strastjo oblikoval predgovor vodnička. Vsak obisk info točke v rezervatu je bil prijeten, zahvaljujoč Mojci Briščik, ki mi je velikodušno pomagala pri zbiranju informacij in mi priporočila literaturo. Na koncu pa iz srca hvala Tonetu Golnarju, ki me je povabil k temu čudovitemu projektu, me vztrajno podpiral in motiviral. Brez njega tega vodnička ne bi bilo.
Simona Glavan
Zahvaljujem se soavtorici Simoni Glavan, ki je neutrudno preplezala večino smeri v Glinščici, da smo lahko izboljšali opise in skice. Njeno delo je bilo izjemno pomembno tudi z vidika povezovanja z lokalnimi plezalci in zamejskimi Slovenci. Tako je to knjižno delo pridobilo še dodatno vrednost. Posebna zahvala gre dolgoletnemu prijatelju Vitu Tementu, ki je uredil in oblikoval večino mojih knjig, dolgoletnemu soplezalcu Bogdanu Rojsu za slike sten in skupno odkrivanje območja. Profesorju Jerneju Ščeku za čudovito uvodno besedo, gospodu Jerneju Bufonu, članu AO SPDT, za vsebinski in jezikovni pregled, Romani Daugul za jezikovni pregled dela besedila, Luki Božiču za ornitološki uvid v območje, s podatki pa sta veliko prispevali tudi Elena Bandi in Tamara Kovač. Brez Paola Pezzolata pa bi bili prikrajšani za kar nekaj opisov in podatkov. On je tudi odgovoren, da je plezanje v mnogih smereh v dolini Glinščice bolj varno in prijetno.
Tone Golnar
