prezgodaj prekinjen vzpon
Tržaška alpinistka, ki je v nekaj letih preplezala najzahtevnejše smeri Dolomitov in Julijskih Alp, ter s svojo energijo, romantično vztrajnostjo in ljubeznijo do narave pustila trajen pečat.
Otroštvo in prvi koraki v vertikali
Tiziana Weiss se je rodila 2. februarja 1952 v Trstu, mestu z (nekdaj) bogato alpinistično tradicijo. Njeni starši so bili dejavni člani sekcije XXX Ottobre italijanskega CAI, zato je že zgodaj stopila v stik z gorami. Pri dvanajstih letih jo je med izletom prevzela podoba plezalcev z vrvmi in pasovi – trenutek, ki je zaznamoval njeno življenje.
Trenirala je v naravni telovadnici Napoleonica, eni prvih v Italiji, kjer so uporabljali magnezijev prah, ter na skalah v dolini Glinščice – Val Rosandra. Srečanje z Enzom Cozzolinom, pionirjem plezanja nad VI. stopnjo, je ustvarilo močno navezo – tako v gorah kot v življenju.
Poletje 1972 – prelomno obdobje
V poletju 1972 je kot vodilna plezalka preplezala vrsto najpomembnejših smeri v Dolomitih: Dimaijevo Punta Fiames, Campanile di Val Montanaia, Spigolo del Velo na Cima della Madonna, Tridentino in Primo Spigolo na Tofani di Rozes, Pisoni na Cima Scotoni, Diedro Quinz na Pianoro dei Tocci in Campanile Dülfer na Cadini di Misurina. A istega dne je njen partner Enzo Cozzolino tragično padel na Torre di Babele. Tiziana je bila pretresena, a jo je bolečina gnala k še večji predanosti. V navezi z alpinisti, kot so Gino Buscaini, Silvia Metzeltin, Peter Habeler, Giampiero Motti, Franco Piana in Alessandro Gogna, je nadaljevala ambiciozne projekte.
Ljubezen do Brente
Od leta 1973 je pogosto plezala v Dolomitih Brenta, kjer je ponovila klasike in opravila prve ponovitve: Via delle Guide, Via dei Francesi na Crozzon di Brenta, Fox-Stenico in Concordio na Cima d’Ambiez, Via Graffer na Campanile Basso, East Pillar of Tosa, Aste na Pratofiorito.
Opravila je prvo ponovitev Via Alimonta na Torre di Brenta in drugo ponovitev Via degli Astronauti na Torre Prati. Leta 1975 je kot znak prijateljstva z Brunom Detassisom pomagala kot natakarica v zavetišču Brentei.
Njene plezalne poti so bile polne tveganj: zlom vretenca ob pomoči sopotnici na Campanile Basso, zlom medenice ob nenadnem odkrušku oprimka. A vedno se je vračala. S Pierom Mozzijem je ustvarila močno navezo, skupaj sta se podala tudi na odpravo na Annapurno III, ki pa se je končala tragično ob smrti Luigina Henryja.
Vzhodni Dolomiti in Julijske Alpe
Po diplomi iz naravoslovja je poučevala na šoli Fonda Savio v Trstu. Ob tem je ponovno odkrivala gore bližje domu: Spigolo dell’Agner, Buhlovo smer na Cimi Canali, Via delle Guide v severni steni Sass d’Ortiga (prva ponovitev), Castiglioni-Detassis na Sass Maor (prvi zimski vzpon).
V Julijskih Alpah je ponovila smer Deye-Peters na Materi gamsa in Spigolo Comici na Jalovcu. Za svoje dosežke je leta 1975 prejela Panathlon Sport and Study Award.
Osebnost in emancipacija
Za Tiziano alpinizem ni bil zgolj šport, temveč način spoznavanja sveta in sebe. Bila je romantična, a hkrati vztrajna in sposobna, kar ji je omogočilo uspeh v svetu, ki je bil tedaj pretežno moški.
Zavzemala se je za emancipacijo žensk: leta 1977 je s prijateljem Riccardom De Eccherjem sodelovala na prvi Marcialongi, odprti za oba spola. Svobodno je vozila Vespo, pisala članke, organizirala večere in konference, kjer je s skrbno pripravljenimi govori in diapozitivi navduševala občinstvo.
Tragičen konec
23. julija 1978 je med plezanjem smeri Frish-Corradini na Pala del Rifugio v Pale di San Martino doživela nesrečo. Kljub takojšnjemu reševanju je tri dni vztrajala v bolnišnici v Veroni, a 26. julija 1978 umrla pri komaj 26 letih.
Posvečena ji je smer na gori Tinisa in razgledna točka, del zelo romantične “žajbljeve poti” na tržaškem Krasu, ki poteka med Nabrežino in Svetim Križem. Njena odločnost in ljubezen do narave sta navdihnila učence, da so svojo srednjo šolo poimenovali po njej.
Glavni vzponi
1973 – Prvi zimski vzpon v Tridentini na Tofani di Rozes
1973 – Dimai na Punta Fiames
1973 – Severni raz Agnerja
1975 – Prvi zimski vzpon na Castiglioni-Detassis na Sass Maorju
1975 – Prva ponovitev smeri Guide na Sass d’Ortiga
1975 – Prva ponovitev smeri Alimonta na Torre di Brenta
1975 – Druga ponovitev smeri Astronauti na Torre Prati
1975 – Prva ženska ponovitev skoka Tissi na Torre Trieste (z Riccardom De Eccherjem), Deye-Peters na Gamsovi materi v Julijskih Alpah, Spigolo Comicijev raz na Jalovcu.
Sklep
Tiziana Weiss je bila ena najobetavnejših italijanskih alpinistk svoje generacije. Njena zgodba je zgodba o energiji, ljubezni, emancipaciji in pogumu, ki jo je prekinila prezgodnja smrt. A spomin nanjo živi v smereh in poteh, šolah ter ljudeh, ki jih je navdihnila.
