Luca Mazzoleni: štirideset let med skalami, ljudmi in tišino
Na Gran Sassu, v osrčju italijanskega Apeninskega gorovja, stoji koča – zavetišče Carlo Franchetti. Na nadmorski višini 2433 metrov ga že skoraj štirideset let upravlja Luca Mazzoleni, eden tistih redkih ljudi, ki so gore izbrali za dom, ne le za poklic.
Njegova gorska zgodba se začne leta 1982, ko je kot osemnajstletnik prevzel vodenje koče Duca degli Abruzzi, takrat zapuščene stavbe brez vode, elektrike ali kuhinje. »Verjetno so mi jo zaupali, ker niso imeli veliko izgubiti,« se danes pošali. A iz improvizacije je nastala predanost: z dekletom sta nosila kanistre z vodo, plinske jeklenke, pohištvo in hrano – vse na ramenih, brez helikopterjev, brez udobja.
Koča je postopoma postala referenčna točka za pohodnike, a Mazzoleni se je leta 1987 preselil v Franchetti, kjer je ostal do danes. »Ko pomislim, da sem tukaj že tako dolgo, se počutim starega,« pravi z nasmehom, »a hkrati srečnega, da še vedno skrbim za ta čudovit kraj.«
Gore nekoč in danes
V osemdesetih letih je bilo v gorah manj ljudi, a tudi manj opreme. »Tudi takrat so prihajali neprevidni pohodniki – v vseh vrstah obuval,« se spominja. Danes je obiskovalcev več, predvsem zaradi družbenih omrežij, kar pomeni tudi več reševalnih intervencij. »Včasih nas pokličejo in vprašajo, ali imamo garažo,« pravi z rahlo ironijo.
Kljub prenovi in sodobni opremi ostaja Franchetti zavetišče z dušo: 24 postelj, nekaj miz, preprosta hrana: juhe, polenta, enolončnice. »Hitre jedi, ki spominjajo na gore,« pravi Mazzoleni. Prostorska omejenost je prednost: »Ne moremo sprejeti stotin ljudi, kar nas ščiti pred preplavljenostjo.«
Poslanstvo, ne služba
Mazzoleni ne govori o karieri, temveč o življenju z gorami. Njegova zgodba je zgodba vztrajnosti, improvizacije in ljubezni do višavja. V času, ko se zavetišča spreminjajo v restavracije in hoteli, ostaja Franchetti prostor, kjer se tišina, skromnost in pristnost še vedno slišijo.
»Ko gledam v prihodnost, se vidim še vedno tukaj,« pravi. In morda je prav to največji dar, ki ga lahko da goram: prisotnost, ki ne išče priznanja, temveč pripadnost.
Predgovor Stefana Ardita k knjigi Chi apre serra – Luca Mazzoleni
Pisati o Luci Mazzoleniju pomeni pisati o gorskem življenju, ki presega funkcijo oskrbnika. Njegova zgodba, zdaj zbrana v knjigi Chi apre serra, je več kot spomini – je pričevanje o predanosti, vztrajnosti in človečnosti, ki se je v štirih desetletjih ukoreninila med skalami Gran Sassa.
Kot poudarja Stefano Ardito v predgovoru, je pisanje za prijatelja, kot je Luca, »veselje in čast«. In res: Mazzoleni ni le upravitelj koče, temveč oseba, ki je gorski prostor spremenila v skupnost. Njegov prihod v zavetišče Duca degli Abruzzi leta 1982 je bil revolucija – ne zaradi udobja, temveč zaradi prisotnosti. Pred tem si moral pozimi iskati ključ pri CAI, se boriti z zamrznjeno ključavnico in se zateči pod strop, s katerega je kapljal led. Z Lucinim prihodom so se pojavili topla juha, pogovor in možnost spanja brez potapljaške obleke.
Ko je kasneje prevzel zavetišče Franchetti, je nadaljeval z istim duhom: skromno, a odločno, z ljubeznijo do psov, ljudi in gora. Njegova zgodba ni idealizirana – v knjigi razkrije dvome, izgube, bolezni, potrese, pa tudi ljubezenske zgodbe, prijateljstva in prostovoljno delo v reševalni ekipi. Kot piše Ardito, je to »potovanje v zgodovino in življenje čudovite osebe«, ki ne skriva bolečine, temveč jo pretvori v razumevanje.
