Pionirka med gorskimi vodniki – »Bala sem se višine in višin«
Foto: Facebook
Michaela »Michi« Egarter je prva gorska vodnica Južne Tirolske, ki je s svojo odločnostjo, toplino in ljubeznijo do domačih Dolomitov postala vzornica v poklicu, ki je bil dolgo rezerviran za moške. Njena pot od medicinske sestre do profesionalne vodnice je zgodba o pogumu, skrbi za druge in tihem preoblikovanju tradicije.
Rojena in vzgojena v Villabassi, v srcu Južne Tirolske, Michaela Egarter ni odraščala v alpinistični družini. Njeni starši, otroci kmetov, so jo naučili spoštovanja do narave, trdega dela in preprostega življenja. Prve stike z gorami je imela prek družinskih sprehodov, nabiranja gob in jagod, ter smučanja, ki ji ga je oče predstavil že pri dveh letih – z lesenimi smučmi, dolgimi 50 cm.
Kljub temu je bila dolgo časa prestrašena pred višino, kar se zdi skoraj neverjetno glede na njeno današnjo poklicno pot. Prelomnica je bila srečanje z Alpenvereinom pri 19 letih, ko jo je k goram pritegnil prvi fant. Kasneje je delala kot medicinska sestra v alpski reševalni ekipi, nato pa še deset let v gorskem reševanju in dve leti kot reševalka s helikopterjem.
Ko je njen oče utrpel možgansko krvavitev, je Michaela vzela dveletni dopust, da bi pomagala mami. V tem času se je znova povezala z gorami in se po pogovoru s kolegom iz reševalne ekipe odločila za usposabljanje za gorsko vodnico. Po uspešno opravljenih izpitih je leta 2015 postala prva ženska, ki je diplomirala na visoki šoli za gorske vodnike v Bolzanu.
Danes je članica upravnega odbora šole, vodi poletne in zimske ture, tečaje plezanja, turne smuke, ledno plezanje in ženske programe michaela-egarter.com. Njeno delo je prežeto z osebno toplino, spoštovanjem do narave in zavestjo o pomenu priprave in varnosti.
Filozofija in življenje
Michaela ne išče sanjskih vrhov. Zase pravi: »Vsaka gora je nekaj posebnega, če jo doživimo s pravimi ljudmi in v pravem trenutku.« Ne čuti potrebe po mednarodnih odpravah – Alpe so ji dovolj, Dolomiti so njen svet, njen dom. Ima vrt poln zelišč in zelenjave, skrbi za mamo, in se ne želi seliti. Njena sreča je domača, tiha in trdno zasidrana v pokrajini, ki jo pozna do zadnjega grebena.
Kot vodnica je vzornica mladim, tudi moškim, ki v njej vidijo kompetentno kolegico, ne le žensko v moškem poklicu. Njena zgodba je dokaz, da se poklicna pot lahko začne iz naključja, a se razvije v poslanstvo, če jo vodi ljubezen do ljudi in narave.
Michaela Egarter je več kot gorska vodnica. Je tirolska pripovedovalka, varuhinja domače pokrajine, ženska, ki je premagala strah pred višino, da bi drugim pomagala najti svojo pot – v gorah in v življenju.
