Fritz Stammberger (1940 – 1975)

Skrivnostno izginotje alpinističnega supermana – übermensch-a po Nietzscheju

Friedrich Fritz Ludwig Stammberger se je rodil 22. junija 1940 v Münchnu, Nemčija. Bil je nemški alpinist, ekstremni smučar, raziskovalec, tiskar, filmski ustvarjalec in aktivist, ki je od leta 1963 živel v Aspnu v Koloradu. Največ bi (nam) o njem lahko povedal priznani slovenski alpinist Matija Maležič (tudi slovenski Messner ga v tujih člankih poimenujejo), s katerim sta bila skupaj na odpravah (glej zapise v alpinističnih novicah), a ni prav verjetno, da bi kdo sedaj, če ni do sedaj, kaj več zvedel, … Povezave gredo še k enemu »slovenskemu priimku,« Američan – Mike Marolt, ki mu je Fritz vzornik pri a. smučanju.

Stammberger je zaslovel kot pionir smučarskega alpinizma. Leta 1964 je brez dodatnega kisika pristopil na osemtisočak Čo Oju (8201 m) in nato smučal z višine 7300 metrov – kar je bila takrat najvišja smučarska spustna točka na svetu. Vse skupaj je takrat povzročilo dvome in polemike tudi zaradi reševanja in smrti. A Fritzov pogum, drža in telesna moč ter karizma (ki ostane za umrlimi na višku) so ga naredili za legendo med ameriškimi alpinisti, čeprav je bil večini neznan.

PV/Razgled po svetu 7/1965 – Tine Orel: Fritz Stammberger, o katerem smo že poročali, in to ne najbolj ugodno. Vsekakor pa je med zvezdami, ki vzhajajo in se utrinjajo vedno gosteje, na vedno širšem nebu svetovnega planinstva, zanimiv pojav. Po poklicu grafik, je 17 let star, odšel v Švico z dvema strastema: za plavanje in planinstvo. 18 let star je stal na Atlasu 19 let starega zamika Pariz. Protislovja sveta in neprirodni odnosi, ki jih spoznava, ga ženejo v svet. V vsaki deželi bi rad stal na najvišji vzpetini. L. 1961 stoji na 5100 m visokem Araratu, mesec kasneje na 5600 m visokem Demavendu v Iranu. Nato gre v Nepal, poskuša priti na Annapurno II, sreča v džungli črnega panterja pride do višine 6200 m, pot mu zapro prehude ovire, sestopa po severni strani, poteče mu vizum, po času in prostoru, tako da se mora osebno opravičiti pri nepalskem kralju. Nato šest mesecev poučuje nemščino v Ravalpindiju. S prihranki se poda na 7700 m visoki Tirič-Mir in sam doseže 7200 m visoki severni steber, tu bivakira, rani ga plaz, nato sestopa, naleti na ameriško ekspedicijo, ki sprva vidi v njem jetija… Nato gre v Burmo, Tajland, Kambodžo in Vietnam. Sam potuje po uporniški severni Burmi, sam se prebije od Pnompenha do Saigona. Od tu ga žene v Hongkong in na Japonsko. Na Siga Heights v japonskih Al-pah dela kot smuški učitelj l. 1963 stoji pozimi na Fudžijami, z japonskim plezalcem Siguru Vatanabe pa prepleza vzhodno steno Kačimajari. Nato ga zamika severna stena Mt. Mc Kinley. Toda v ZDA je »soliranje« prepovedano. Zato se zadovolji z manjšimi turami v Rocky Montains in Sierri Nevadi. Jeseni l. 1963 ga povabijo na prvo smučarsko ekspedicijo na Čo-Oju (8153), o čemer smo že poročali. 5800 m, visoko na kitajski meji postavijo bazo na sedla Nangpa-La. S šerpo Aila pride na 6500 m visoki Napše Himal s Huberjem na 6750 m visoki Peak, Zlatnik. In zdaj Stammbergerjeva verzija tragedije na Čo-Oju: Huber in Thurmayr sta klonila na višini 7500 m. Stammberger in Fudorje sta prišla sama na vrh Čo-Oju, toda do nameravanega smuka z vrha ni prišlo, deloma zaradi terena (skale), deloma zaradi tega, ker se Stammbergerju »ni dalo«. Smučal pa je z višine 7200 m, kar je gotovo smučarski višinski rekord in s tem je bil cilj ekspedicije izpolnjen. »Slavohlepje Hubra in Thurmayrja je krivo, da nista sestopila. Čakala sta v taboru na višini 7200 m toliko časa, da ni bil možen ne vzpon ne sestop.» Huber pošlje Stammbergerja po pomoč. Ko se Stammberger z reševalno kolono vrne, je Huber mrtev, Thurmayr pa umre pri reševanju. Ta verzija ne vidi nobenega od problemov, ki jih je planinska javnost ob Stammbergerjevi vrnitvi že načela. Stammberger se je namesto v Avstralijo in Novo Zelandijo podal s Čo Oju v Nemčijo, tu pa objavil svoje načrte za l. 1965: ZDA in Andi. Zdaj je star 24 let, imenujejo ga smučarski vagabund, na štirih kontinentih je doslej obiskal 20 držav.

Izginotje v gorah
Oktobra 1975 je Stammberger izginil med raziskovanjem na Tirič Miru, najvišji vrh Hindukuša v Pakistanu. Kljub iskalnim odpravami, ki so sledile, njegovega telesa nikoli niso našli. Leta 1977 so kanadski alpinisti poročali o odkritju golega trupla v ledu, a so se morali zaradi nevihte umakniti, preden so označili lokacijo.
Njegova žena Janice Pennington – ameriška manekenka in televizijska voditeljica – je več let iskala odgovore. V svoji knjigi Husband Lover Spy je zapisala (celo), da naj bi Fritz sodeloval s Cio in se pridružil mudžahedinom v Afganistanu, kjer naj bi umrl (šele) v zgodnjih 80-ih letih.

Vizionar in kontrastna osebnost
Stammberger ni bil le alpinist – bil je filozof v gorah. V članku Searching for Superman ga avtor Jeff Long opiše kot »übermensch-a po Nietzscheju«, ki je verjel, da ima vsak človek moč preseči samega sebe. Bil je elitni plezalec, a ne elitist. Želel je, da se „čreda iz doline« povzpne z njim.
Njegov slog je bil edinstven: »Teutonski modni slog« z živimi barvami, mišičasto postavo in hollywoodskim videzom. Bil je magnet za ljudi, a tudi samotar. Njegovo življenje je bilo polno kontrastov – med pogumom in norostjo, med idealizmom in skrivnostjo.

Zapuščina
Čeprav je izginil pred petdesetimi leti, Fritz Stammberger ostaja simbol neukročene svobode, vizije in skrivnosti. Njegova zgodba je preplet alpinizma, ljubezni, vohunskih teorij in človeške volje. Njegovo življenje je navdih za vse, ki verjamejo, da se resnična moč skriva v pogumu, da stopimo iz množice in sledimo svojim sanjam – tudi če nas te vodijo v neznano. Na družabnih omrežjih se s pomočjo umetne inteligence že pojavljajo poskusi oživitve simbola, ki naj bi jih zaenkrat delili s pomočjo (še) človeških komentarjev. Zagotovo bodo odprti arhivi služb državnih varnosti vsaj malo pripomogle, če že (recimo kar na pamet: Mateja, Maja, Tina, Peter, Miha, …) nihče ne vpraša sopotnikov, dokler je še čas, ki kmalu ne bo več čas (v računalniku v katerega so vdrli ni bilo nič?), …