Maša Siso(j)eva Djupina (Маша Сысоевa Дюпина) in njene misli o tem in onem – ter o gorah – Qui ne risque rien n’a rien
Ko Maša, ki v navezi z Natalijo Černovo vse bolj dodaja vzpone (tudi) v alpinistične novice, spregovori in piše o sebi, pove, da je navaden človek. Ker se ji je življenje v zadnjem obdobju spremenilo in dopolnilo z dodatni priimkom, seveda alpinizem ni čisto vse, a še vedno se nič ne razlikuje od večine ljudi in ima popolnoma trivialne življenjske cilje ter vrednote: ljubi svojega otroka, moža, rada zasluži denar, je samozadostna, pametna in nič neskromno zapiše še, da je lepa.
Zgodilo se je, da hkrati obožuje tudi gore. Natančneje čuti se odvisnega od plezanja v smereh. Vendar ne ve odgovora na vprašanje, “zakaj?”.
Predvideva, da je ta ljubezen povezana z dejstvom, da so gore surov, kompleksen element, ki ponudi prikrajšanje, premagovanje in konflikte. Tu so še nenehni dvomi, iskanje prave rešitve z veliko neznanimi komponentami.
Verjetno se zaradi svojega značaja rad postavlja v a prióri zanimive okoliščine. Verjetno je to tisti del druga plat težje narave ali način za uresničitev skritih osebnih ambicij.
Seveda razume, da so gore veliko tveganje. Zaveda se, da bo tveganje v prihodnosti morda preseglo njeno fizično in duševno sposobnost preživetja. Tega se popolnoma zaveda. Ampak kdo ne tvega? Nič manjšega tveganja ni pri vožnji brez varnostnega pasu, kajenju ali celo v razmerju.
Vendar si večina ljudi zaradi tveganja ne odreka številnih užitkov.
Maša je prepričana, da je tveganje človeška narava. Qui ne risque rien n’a rien (brez tveganja ni pridobitve). Načeloma pa le v gorah pa dobiček ni povezan z materialnimi dobrinami (seveda če odštejemo določene …).
Dokler jo proces plezanja na goro navdušuje z nerazložljivim in nedosegljivim vznemirjenjem, si ne more odreči pravice, da gre v gore znova in znova in se poda v vedno drugo novo in tudi tehnično zahtevno smer.
Seveda jo je v steni strah. In še več, včasih se vpraša, “za kaj, za vraga vse to trpljenje?”
Ampak zvečer v šotoru se zaloti, da misli, “kako super je!”. In kako bi to rada ponovila!
In to protislovje je bistvo in pravi razlog. In tukaj je to – to!
Prijateljem poveš, kako si tri dni visel v steni, oni pa si mrščijo čelo. Ah, bog jih blagoslovi. Ne razumejo. Vsi sprašujejo: “Kako pa greš tam na stranišče?”
Kot da ne bi mogli najti pomembnejših vprašanj. Kakšno stranišče, tovariši, če ste nazadnje ob petih zjutraj pojedli 50-gramsko vrečko hranila in nato dvanajst ur neutrudno plezali. Kakšno stranišče neki?
Vse, kar morate storiti, je najti prostor za šotor in se uspeti prebiti do police, kjer lahko ostanete do jutra.
Foto: Instagram in YT
Če pa govorimo o najboljšem, potem je najbolj neverjetna stvar, ki jo pritegne pri večdnevnih stenskih smereh prenočitve – bivaki v stenah. Iskreno. Ne stena, ne plezanje, ne teren. Ampak romantika, prenočitev v steni. Ne najde druge besede kot “romanca”. V njenem življenju sicer še ni bilo preveč prespanih noči v stenah, ampak vsaka od njih je ločena in podaja edinstven občutek. Ima celo najljubše: v visečih mrežah na Kaziju, na zimski steni Pikov Boksa in Bajčečekeja na vrhu Asana pod osupljivim zvezdnatim nebom. Za vsako od njih je pripravljen ponoviti nekaj smeri. Bilo je tudi težko. Da, bilo je tudi mrzlo. Da, kot da bi bila ena skorja kruha za tri. Vsa oblačila so bila premočena in zobje so škripali, toda po moči in čustvenosti vtisov se niti najbolj bedna nočitev v steni za Mašo ne bo nikoli mogla primerjati z nobenim hotelom v Zürichu ali Milanu, kjer je morala prenočiti. Nekaj je na tem. Ne ve, zakaj, ampak le malo dogodkov v življenju je povzročilo takšno veselje! Različni spomini z novih krajev postopoma zbledijo. Ampak te nore nočitve ne vedno bodo z Mašo.
Osebni Instagram list
Maša (sedaj) živi v Ljubljani. Ne mara vojne.
МС (mojster športa) po alpinizmu, prvakinja Rusije 2021, prejemnica nagrad v različnih stopnjah. Obožuje gore in vse, kar je povezano s plezanjem na gorah in v stenah (alpinizem, športno plezanje, led, miks, drajtulling). Njena gorska ljubezen se je začela leta 2014, ko je prvič prišla na Kavkaz. V zadnjih letih je povprečno po 90 dni na leto na odpravah in plezanjih. Alpinizem in plezanje je zanjo postal način življenja, drugi poklic. V Sloveniji bi želela oblikovati skupnost tak(šn)ih entuziastov plezanja in alpinizma, kot je sama. Če ste se vedno želeli naučiti plezanja v plezalnicah in plezališčih, no, iskali trenerja ali preprosto podjetje, lahko plezate skupaj. Pridite na trening v BolderScena! …
