Tema bivakov je kompleksna in se zdi, da zdaj presega tako posamezne sfere alpinizma in arhitekture. Vplivniki, naročniki in izvajalci so zadevo dvignili na tako popularno raven, da je potrebno najti nove izzive. Če vzamemo za primer slavni bivak na “oklu” Malih Podov, je jasno, da ima bivak bistveno več klikov kot pa celotna tamkajšnja gorska skupina. Zadeva je seveda nesorazmerna, a v gorskem svetu tudi večinoma tradicionalni Italijani so po nasvetu Mattea rekli: “slabši pa (že) ne bomo” in so steklene površine povečali, dodali še “neviđene” elemente z novim sporočilom … gremo dalje!
Najnovejši primer (torej) prihaja iz (oblikovalsko znane) Italije, kjer bodo za olimpijske igre Milano–Cortina 2026 predstavili ultramoderni bivak, ki ga je zasnoval torinski studio Carlo Ratti Associati v sodelovanju s Salone del Mobile.
Struktura, ki bo najprej razstavljena v Milanu kot urbani paviljon v čast alpski kulturi, je zasnovana z uporabo 3D-skeniranja skalnih formacij, vključuje fotovoltaični sistem, shranjevanje energije, kondenzacijo zraka za pitno vodo in diskretno svetlobno signalizacijo. Po predstavitvi naj bi jo s helikopterjem prepeljali na nedoločeno lokacijo v Alpah, ki jo še usklajujejo z Italijanskim alpskim klubom.
Projekt je že postal ikoničen na družbenih omrežjih, kjer podobe steklenih površin, ki odsevajo gorske vrhove, krožijo med portali za arhitekturo, oblikovanje in »lifestyle«. Bivak, ki še ni postavljen, je že muzejski predmet, simbol alpske kulture in objekt poželenja. A ob tem se poraja vprašanje: ali vsa ta vidljivost res podpira gore — ali pa jih le izrablja?
Podobna struktura, ki naj bi bila postavljena na Antelau v Dolomitih, je bila zaradi nasprotovanja lokalne skupnosti opuščena. Župan Calalza di Cadore, Luca Fanton, je opozoril, da bi lahko bivak postal magnet za neizkušene obiskovalce, kar bi ogrozilo tako njih kot gorske reševalce. Izpostavil je tudi nevarnost pretirane izpostavljenosti v kontekstu olimpijskih iger in družbenih omrežij.
V času, ko bivaki postajajo cilj in ne sredstvo, kulisa in ne zavetje, se zdi nujno znova premisliti, kaj bivak sploh je. Ali gre še vedno za funkcionalno strukturo v službi gornika, ali pa za objekt kulturne reprezentacije, ki se seli iz gora v galerije, s stene v muzeje? Prav zanimivo bi bilo zvedeti, če kdo prespi tudi tam?
