Josip Vandot je v svojih zgodbah oživil gorski svet pod Vršičem
Primorski dnevnik, 20. julij 1968
V ponedeljek dne 7. julija letos je krenila z avtobusom filmska ekipa slovenskih igralcev in filmskih delavcev iz Ljubljane po jutranjem svežem ozračju na Gorenjsko. Cilj so jim bili Kranjska gora, Vršič in ledenik pod Prisojnikom, kjer so že ta dan začeli snemati nov slovenski mladinski film po motiviki mladinskega pisatelja Josipa Vandota. Letošnji film bo že tretji opus po Vandotovih tekstih.
Vandotove zgodbe iz gorenjskih planšarskih krajev spremljam že več kakor pol stoletja. Priljubile so se mi že kot otroku, ko sem prebiral Vandotove zgodbe v takrat močno razširjenem pa tudi priljubljenem mladinskem mesečniku »Zvonček«. V mojih mladih letih je bila naša mladinska literatura dokaj borna. Redek je bil tudi slovenski revialni tisk. Danes imamo razen Cicibana, Pionirja, Pionirskega lista še vrsto drugih dobrih mladinskih revij. Podjetna založba Mladinska knjiga je v tem svetel vzornik in je vredna za svojo založniško dejavnost vsega priznanja in pohvale, med njimi Zvonček, ki ga je skrbno vodil pesnik in pisatelj, učitelj Engelbert Gangl. Ta je objavljal tudi Vandotove zgodbe iz gorenjskih planin. Ko je objavljal Josip Vandot svoje zgodbe o Kekcu, Pehti, Kosobrinu, Rožletu, Bedancu in drugih svojih junakih, smo jih brali s trepetajočim srcem in smo komaj čakali na nadaljevanje.
Mojster pisatelj Jože Vandot je pri nas precej pozabljen. Mladini pa ni tuj. Saj je Mladinska knjiga ponatisnila že nekaj njegovih zgodb. Obiskovalci kino predstav pa so gledali na filmskih platnih že dve uprizoritvi Vandotovega Kekca. Ta, ki ga pripravljajo to poletje, je že tretji film iz življenja Vandotovih skrivnostnih osebnosti iz okolice Kranjske gore in obeh dolin Pišnice, ki se zadirata v Julijsko pogorje na jugu Kranjske gore, Vandotovega rojstnega kraja.
Če se želi današnji bralec Josipa Vandota poučiti o podrobnostih iz njegovega življenja in dela, mu bo na razpolago le malo podatkov. Kdor bo segel — za primero — po Janeževi »Zgodovini slovenske književnosti«, ki je v drugi izdaji izšla pred leti — leta 1957 — pri mariborski založbi Obzorja, bo našel Vandota le mimogrede omenjenega, v poglavju o slovenskih mladinskih pripovednikih. O Vandotu objavlja ta priročnik le dve vrsti z naslednjim besedilom: »Josip Vandot: Kekec na hudi poti, Kekec na volčji sledi, Kekec nad samotnim breznom, Kecljeva osveta in še: Potovanje naše Jelice«. Pa prav nič več, niti osnovnih biografskih podatkov.
Podajam nekaj podatkov o pisatelju Vandotu, ker sem ga med obema vojnama spoznal osebno in sva se spoprijateljila. Večkrat me je obiskal v Litiji, menda tudi zato, ker je imel na ta kraj lepe spomine. Litija je bila eno njegovih prvih službenih mest. Tu je služboval kot železniški prometnik še pred prvo svetovno vojno. Sam pa sem Kranjsko goro poznal z izletov in tur v gorenjske hribe, kamor sem začel zahajati takoj po končanem učiteljišču po prvi svetovni vojni. Zato sva z Vandotom, ki me je v duhu vodil po Kranjski gori in mi je pripovedoval spomine iz svojih mladih let in o krajih, koder so se dogajale njegove mične zgodbe, postala dobra prijatelja.
Josip Vandot je prihajal v Litijo med obema vojnama s prijateljem pesnikom Petruškem. To je bilo literarno ime popularnega kamniškega rojaka Radivoja Peterlina. Petruška je imel tudi organizatorsko žilico in je izdajal lastno literarno revijo »Odmevi«. Denarja ni imel, pa so mu šli na roko pri upravi takratne Učiteljske tiskarne v Ljubljani. Petruška je izdajal svoje »Odmeve« četrtletno. Ko je nova številka izšla, sl je nabasal v nahrbtnik nekaj izvodov. Drugi del tovora pa je vzel pod roko njegov prijatelj Josip Vandot. Tako sta dva literata krošnjarila z »Odmevi« po slovenskem podeželju. V vseh večjih krajih je imel urednik »Odmevov« Petruška svoj krog prijateljev in znancev; Josip Vandot, ki so mu zgodbe v »Zvončku« utrle pot med mlade in stare bralce, pa prav tako. Kadar sta prišla z novim zvezkom »Odmevov« v Litijo, smo ju prijatelji lepega branja prisrčno sprejeli in vsakdo je rad odkupil novi zvezek in tako podprl podjetnega Petruško, da se mu je polnil mošnjiček in je pozneje, ko se je vrnil v Ljubljano, izročil v Učiteljski tiskarni, ki je tiste čase radevolje podpirala podjetne slovenske samozaložnike, svoj izkupiček, in tako zmanjšal dolg za novo številko revije.
Tako prijetno srečanje z obema bohemoma smo imeli po izidu vsake številke »Odmevov« v Litiji. Oba moža sta bila svojevrstna že po zunanjosti. Petruška je bil bolj nizke postave, tolstega telesa in rdečeličnega obraza. Bil je škrbast in je včasih malce zapiskal skozi zobne votline. Bil je zmeraj dobrodušnega razpoloženja. Josip Vandot je bil visokorasel, slok, ni bil gostobeseden. Kadar pa se je razvnel, mu je tekla beseda, kakor bi bral svoje mične gorenjske pravljice.
Vandot, avtor pravljičnih zgodb iz gorenjskih hribov, je bil tipičen Gorenjec in ljubitelj gorskih predelov in pašnikov. Bil je nekaj časa celo za pastirja živine, ki so jo gnali na planinske pašnike nad Kranjsko goro, njegovim rojstnim krajem. Jože Vandot je znal živahno pripovedovati o svojih mladih letih v tedaj še skromni in turistično nepoznani Kranjski gori. Danes je tu živahno organiziran in popularen turistični kraj z žičnicami in mnogimi obiskovalci v vseh letnih časih.
Vandot se je rodil v Kranjski gori dne 15. januarja 1884, umrl pa je kot žrtev druge svetovne vojne. V začetku okupacije Maribora, kjer je Vandot tedaj živel, je okupator izselil njega in družino na Hrvaško. Umrl je dne 11. julija 1944 v Trnjanski Kuti na Hrvaškem, kjer ga je zadela bomba… Ko sem bil zadnjič v Vandotovem rojstnem kraju, sem poiskal njegovo rojstno hišo. Prijazni domačini, ki jih povprašaš za hišo številka 56 — »pri Turnu«, t: jo bodo ljubeznivo pokazali. V počastitev pisateljevega spomina so pred leti odkrili na njegovi rojstni hiši spominsko ploščo. Borovci so ponosni na svojega slavnega rojaka pisatelja, duhovnega očeta doma in po svetu znanega Kekca.
Pred spominsko ploščo sem se domislil pripovedovanj prijatelja Vandota, ki mi je v pomenkih med obema vojnama risal svojo mladost: »Moj oče Franc je bil kmečki sin, ki se je odločil za trgovski stan in se je šel učit v Trst. Pri morju pa ni strpel, vleklo ga je domov in je bil raje progovni delavec. Pozneje je postal železničar in je napredoval celo za postajnega načelnika. V naši družini nas je bilo kar cel ducat otrok, pol na pol: šest fantov in šest deklet. Jaz sem bil deseti otrok, zato je menda v meni popotna kri, kakor pri nekdanjih »desetnikih« se je pošalil Jože.« Svojo življenjsko zgodbo je zaključil: »Mene je vleklo v zdravstvo, pa sem postal železničar, zgodbe iz mladosti pa so me napravile za pisatelja. Pisati sem začel že kot dijak, najprej sem pisal pesmi in sem sprva podpisoval svoje pesmi in zgodbe z izmišljenim imenom Silvin.«
Letošnji film o Bedancu (Bedančeva koča — Bedančeva past) bo že tretji film iz serije o Kekcu. Scenarij za ta novi slovenski film je napisal pisatelj Ivan Ribič, film pa režira Jože Gale, ki je režiral tudi prejšnji dve zgodbi o Kekcu. Novi film bo v barvah. Upajo, da bo skončan že čez nekaj tednov. Vandotove zgodbe so doslej izšle že v raznih revijah, pa tudi v samostojnih knjigah. Nekateri gledališki ljudje so jih priredili tudi za oder in so jih izvajali v v Ljubljani pa tudi na drugih slovenskih odrih. V rokah imam podatke in tiskane prospekte o uprizoritvi Vandotovega Kekca in Mojce tudi v nemškem jeziku. V nemščino je prevedel gledališko zgodbo »Kekec in Mojca« gledališki režiser Milan Stante, po rodu iz Celja, zdaj v službi pri upravi Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Njegovo dramatizacijo »Kekec und Mojca« so uprizorili v nemščini večkrat v Dortmundu v Nemčiji. Tako je stopil Kekec tudi prek meja v tujino.
Jože Župančič
