Glas, 26. september 1970
Pogorju Hindikuš, ki se severno od Kabula razteza proti severovzhodu Afganistana, bi po naše rekli Hindujska smrt. V skrajnem severovzhodnem delu se to pogorje precej približa znanemu gorskemu masivu Tirichmir, visok okrog 7700 metrov, najvišji vrh afganistanskega Hindukuša pa je okrog 7500 metrov visok Noschak. Točne višine teh dveh vrhov namreč niso znane.
V Hindukuš se je letos podala druga jugoslovanska alpinistična odprava, v kateri so bili Lojze Šteblaj (vodja) dr. Tomaž Ažman (zdravnik v odpravi) in Stane Belak-Šrauf, Boris Krivic, Danilo Cedilnik ter Mitja Košir (vsi štirje so sestavljali glavni napad). 8. septembra ob 5. uri popoldne so se vrnili v Ljubljano zadovoljni z ekspedicijo. Osvojili so tri vrhove: Nadir-shah (7125 metrov), Naser-chosrau-cuko (6588) in Kishmi Khan (7177 m). To je bila po letu 1968 druga jugoslonska alpinistična odprava, ki je v izredno kratkem času osvojila tri velikane v Hindukušu.
Dr. Tomaž Ažman (rojen 1940) in Mitja Košir (1947) sta Jeseničana – Tomaž je 1964. leta diplomiral na medicinski fakulteti. Je poslanec in se prav sedaj specializira za splošnega zdravnika – kirurga. Mitja pa je ključavničar v jeseniški železarni. Obadva sta znana alpinista. Tomaž pleza že od 1957. leta, Mitja pa od 1962.
»Planinsko društvo Kranj le letos nameravalo organizirati alpinistično odpravo v Karakorum. Ko so marca izvedeli, da niso dobili dovoljena, je planinsko društvo Ljubljana Matica prijavilo Planinski zvezi Slovenije odpravo v Hindukuš. Rok za priprave je bil zelo kratek. Za takšno ekspedicijo namreč trajajo normalne priprave najmanj pol leta, mi pa smo imeli na voljo le tri mesece,« sta minulo soboto pripovedovala udeleženca dr. Tomaž Ažman in Mitja Košir. Pogovarjali smo se v Tomaževem stanovanju na Cesti revolucije 15 na Jesenicah.
Sproti sta urejala in pripovedovala vtise, kajti za sistematično obdelavo je bilo še prekmalu. »Čez nekaj dni pričakujeva slikovno gradivo potem pa se bomo vsi skupaj lotili kronološkega pregleda z zanimivostmi za predavanja po različnih krajih Slovenije.«
Pokrovitelja II. jugoslovanske alpinistične odprave sta bila LEK in Komunalna banka Ljubljana. Šest alpinistov je 1. julija ob 5. uri zjutraj krenilo iz Ljubljane s kombijem IMV Novo mesto in osebnim avtomobilom renault 4 L Litostroj na 70-dnevno pot.
»Izbrali smo najkrajšo in zato tudi malo slabšo pot prek Bolgarije, Turčije, Irana v Afganistan. 12. julija smo bili v Kabulu, glavnem mestu Afganistana. V primeri s Teheranom (kjer so nas lepo odslovili) so nas tod zelo lepo sprejeli v naši ambasadi. V zasebni rezidenci našega ambasadorja smo morali 4 dni čakati na dovoljenje notranjega ministrstva. Dovoljenje smo potrebovali, ker smo bili namenjeni v tisti del Hindukuša, ki že meji s Sovjetsko zvezo.«
Naša prva ekspedicija pred dvema letoma je prav tako morala čakati več dni na podpis in pečat. »Sploh so administrativne poti v tem delu sveta velikokrat prav tako dolge kot prometne ali pa še daljše. V Feizabadu, kamor smo prišli po stari karavanski poti na severu Afganistana iz Kunduza 20. julija, smo morali zato, ker je bilo guvernerju, ki je ležal v senci, vroče, čakati ves dan na njegov pečat in podpis, da smo lahko nadaljevali pot do zadnje vasi Kazi-deh v dolini Wakhan. Po dolini teče Amu Darja, ki je hkrati meja Afganistana s Sovjetsko zvezo.«
»Ste se med potjo srečevali tudi z domačini?«
»Večkrat. Posebno naš doktor je imel precej dela. — Afganistan je dežela z velikimi socialnimi razlikami. V mestu srečaš najmodernejši mercedes in lahko kupiš najboljši angleški in francoski viski. Zunaj mest pa skoraj ni cest. V odmaknjenih krajih in pokrajinah skoraj ni zdravnikov. Tod vladajo naravni zakoni, revščina, bolezni in mamila. Možje tod ne delalajo, ampak so poglavarji družine. Merilo za premožnost gospodarja je število žena. Te tudi delajo na polju in opravljajo druga težja dela, medtem ko poglavarji posedajo pred hišami iz blata, pokritimi z vejami. Bili smo presenečeni, ko smo izvedeli, da je blizu Kabula ob jezeru Karga ena največjih zbirališč hipijev z vsega sveta. Tod lahko dobite kilogram hašiša za 10 dolarjev. Že na afganistanski meji je naš doktor pomagal bolj razcapanemu kot oblečenemu policaju oziroma čuvaju meje. Med potjo smo morali več čas paziti, da ne bi dobili kakšno epidemično bolezen. V Faizabadu so na primer pred našimi očmi nekoga zaklali. Hoteli smo mu pomagati, vendar smo se raje hitro umaknili … Poleg naravnih zakonov namreč urejajo tukaj medsebojne odnose še vedno običaji, vrači in tako naprej. Najboljše zdravilo proti bolezni je v teh krajih največkrat smrt in najboljši zaslužek je pogosto močna žena in tolikšna letina, da se družina lahko prehrani.«
S kavo smo poplaknili vznemirljivo in skoraj neverjetno pripoved. Mitja Košir, ki se je natanko spominjal slehernega dne (Tomaž pa je njegovo pripoved preverjal v dnevniku), pa je nadaljeval:
»V vasi Kazi-deh smo se začeli pogajati za nosače. Dobili smo jih 30. Vsakemu smo plačali 400 afganov na dan (1 afgan je 15 starih dinarjev) in med potjo po srečno končanem štrajku nosačev 22. julija zvečer prispeli v 4300 metrov visoko bazo. Odločili smo se, da bomo najprej naskočili 7125 metrov visok Nadir-shah. 24. julija smo že postavili I. taborišče na višini 5100 metrov in 31. julija ob 10.30 sta bila Belak in Krivic na vrhu tega velikana. Naslednji dan pa sta prišla na vrh še Cedilnik in Šteblaj. Po tem vzponu smo tri dni počivali in delali načrt za naslednji naskok.«
Plezali so v dvojicah od taborišča do taborišča. Mitja je podrobno opisal pot posamezne dvojice, vendar bi nastala prevelika zmeda, če bi hoteli podrobno opisati, kako so se postopoma vzpenjali. Po osvojitvi Nadir-shaha so se najprej povzpeli na vrh Naser-chosrau-cuke (6588), kjer so si ogledali vzpon na 7177 metrov visok Kishmikhan. Naser-chosrau-cuku sta Belak in Košir osvojila 5. avgusta ob 8. uri. Takrat so tudi ugotovili, da bi bil naskok prek tega orjaka na Kishmi-khan ugoden. 8. avgusta so se začeli vzpenjati po prvenstveni smeri in 12. avgusta ob 12.30 sta bila Krivic in Cedilnik na vrhu, naslednji dan ob 12. uri pa še Belak in Košir. Medtem pa sta dr. Ažman in Šteblaj 14. avgusta prišla na vrh Naser-ćhosraucuke.
»Po teh vzponih smo bili že precej utrujeni in bali smo se slabega vremena. Zato smo 19. avgusta v bazi na višini 4300 metrov sklenili, da bomo z vzponi končali in že naslednji dan smo se odpravili proti Kabulu. 8. septembra ob 17. uri ponoldne pa se je v Ljubljani končala 70-dnevna pot naše odprave v Hindukuš.«
Zakaj pravzaprav plezata?« sem ju poprašal.
»Dobro se počutim, če lahko nevarno živim. Ko pridem mimo vseh nevarnosti na vrh orjaka, me spreleti prijeten občutek in svojevrstno zado ščenje, da sem še živ,« je povedal Mitja. Tomaž pa ga je opomnil, naj nikar preveč ne filozofira. »In kdaj je bilo najbolj nevarno?«
»29. novembra 1965. leta sva bila z Belakom s skupino ljubljanskih pripravnikov v bivaku 4 nad Stenarjem. Nenadoma se je sprožil plaz in naju odnesel 500 metrov globoko. Na tisti najdaljši »neplezalni turi« sem imel čas, da sem razmišljal o tem, kako je končal v Himalaji moj vzornik Herman Buhl iz Insbrucka. Bil je velik amaterski plezalec.«
Dr. Ažman Tomaž pa se raje spominja lepih trenutkov: »Pred leti sva z Milanom Valantom plezala Zajedo v Šitah. Takrat mi je šlo še zelo dobro. Dobro sva plezala. To je bil eden od mojih največjih uspehov.« (Mitja pa je dopolnil, da sta bila takrat Ažman in Valant prva, ki sta Zajedo uspela preplezati brez bivakiranja).
»Slovenci se radi primerjamo, kolikokrat je bil že kdo na Triglavu. Kolikokrat sta bila že vidva na vrhu?«
»Danes priti na Triglav pravzaprav ni nobena »kunšt« in napor. Misliva namreč tisto pot, ki pomeni izlet za mnoge hribolazec. Teh »vzponov« ne štejeva. Plezala pa sva že na Triglav okrog 50- krat.«
Naše kramljanje je trajalo že debelo poldrugo uro. In ker je Mitja postajal že malo nestrpen (nameraval se je čimprej odpraviti v hribe), Tomaž pa se je spomnil na študij za končni izpit in na precej zajetno poslansko gradivo, sem ju poprašal pred obveznim fotografiranjem na višini petega nadstropja, kaj nameravata v prihodnje. Dr. Ažman je nekaj spominjal družino in rekel, da se bo počasi moral odpovedati daljšim turam, še naprej pa bo ostal gorski reševalec.
»Moj cilj je: reševanje, reševanje in še enkrat reševanje.«
»Kam bom plezal in kaj imam v načrtu, vam ne bom povedal. Napovedi so nevarne. Mimogrede te kdo prehiti. Lahko pa rečem, da je 1972. leta predvidena jugoslovanska odprava v Himalajo. Bilo bi prav zanimivo …,« je nekam zamišljen končal Mitja Košir.
A. Žalar
