Intervju
Revija Val Energije, pomlad/poletje 2025 (PDF)
Gregor Šegel je letos januarja prejel priznanje Planinske zveze Slovenije za najboljšega lednega plezalca Slovenije 2024, v marcu 2025 pa ponovno zmagal na državnem prvenstvu v tekmovalnem lednem plezanju. Kljub mladosti se je 25-letni Gregor v preteklosti že ukvarjal s tekom in ultramaratoni, plezanjem in alpinizmom. UNP je nepogrešljiv sopotnik na njegovih zahtevnih alpinističnih vzponih in pri drugih športnih aktivnostih, saj je zdrav in topel obrok za fizično in psihično vzdržljivost še kako pomemben.
Kdaj in kje si se prvič srečal z lednim plezanjem in kaj te je pritegnilo, da se zdaj tekmovalno ukvarjaš z njim?
Ledno plezanje po zaledenelih slapovih je izjemno scenična aktivnost, ki s svojo lepoto zlahka pritegne pogled opazovalca. Slike, ki so se pojavljale na naslovnicah revij, so me vedno pritegnile, nikoli pa si nisem predstavljal, da se bom s tem športom ukvarjal tudi sam, saj je bila aktivnost vedno opisana kot tvegana. S pravim lednim plezanjem sem se prvič srečal takoj po vpisu v alpinistično šolo. Pravzaprav sem se prav zaradi lednega plezanja tja sploh vpisal. Postopoma sem spoznaval potrebne veščine, začenši z urejanjem varovanja, ki je v tem športu ključno. Z dobrim poznavanjem ledu, opreme in sodobnih lednih vijakov je lahko tveganje zares minimalno. Kmalu sem se udeležil mednarodnega lednoplezalskega tabora v Franciji, na katerem sem ugotovil, da imam tudi zelo dober občutek za gibanje v ledu. V tekmovalni krog sem vstopil precej pozneje, saj pridobivanje izkušenj zahteva veliko časa, sloga lednega plezanja in tekmovalnega lednega plezanja pa se precej razlikujeta.
Gregor Šegel je s partnerico Rebeko ustvaril spletno stran Alpski stil, kjer so na voljo izdelki na temo alpinizma in hribov ter mini Aljaževi stolpi, ki jih izdelujejo tudi po naročilu z gravuro logotipa podjetja, ki je vključen tudi v embalažo. Stolpe izdelujejo v sodelovanju z osebami z motnjami v duševnem razvoju iz Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem, kamor gre tudi del kupnine vsakega prodanega stolpa.
Kako poteka tekmovanje v lednem plezanju? Dejansko se ne tekmuje na ledu, kajne? Kakšna oprema se uporablja pri tem?
Tekme so sprva potekale le po ledu, kmalu pa led ni več zagotavljal zadostne težavnosti, saj ne tvori previsov. Na sodobnih tekmah led obdaja le del stene, težavnejši del pa je navadno v bolj tehničnem in previsnem delu stene, kjer se cepini zatikajo v oprimke, dereze pa zabijajo v leseno podlago, ki imitira led. To organizatorjem tekmovanj omogoča tudi razporeditev tekem skozi celotno tekmovalno sezono. V sedanjih temperaturnih razmerah je včasih led težko zagotoviti tudi v najhladnejših mesecih. Obvezna oprema so cepini za ledno plezanje, dereze, čelada in rokavice. Tekmovalni cepini se med tekmovalci precej razlikujejo. Določene so le maksimalne velikosti, kot so višina, širina in globina, ki jih ne smejo preseči. Poleg cepinov so obvezne še dereze z zelo ostro sprednjo konico, pod obvezni del opreme pa spadajo še čelada za zagotavljanje varnosti in tanke rokavice, ki omogočajo dober oprijem.
Kako potekajo fizične priprave – katere mišice je najpomembneje krepiti?
Fizične priprave na novo sezono se začnejo meseca maja v fitnesu ali telovadnici. Sprva se krepi celotno telo, nato pa se vaje vedno bolj osredotočajo na specifične mišične skupine in moč. Največ treninga v tem obdobju namenimo moči oprijema, hrbtu in mišicam rok. Vzporedno se v trening vključuje vedno več plezanja s cepini. Z bližanjem tekmovanj se trening preseli izključno na stene za tekmovalno ledno plezanje. V Sloveniji je poleg moje domače stene za tekmovalce na voljo le še stena v Domžalah, ki pa je za to disciplino urejena od oktobra do konca marca. Infrastruktura v Sloveniji močno zaostaja za konkurenčnimi državami. Pomembno je, da pri treningu ne zanemarimo ostalih mišičnih skupin, saj to pripelje do neželenih vnetij. Del treninga so tudi redno raztezanje, masaža in kondicijske priprave.
Glede na toplo vreme in podnebne spremembe plezanja v naravnem ledu verjetno ni veliko?
V Sloveniji se led še vedno tvori, a v krajših intervalih, zato je treba dobre ledne razmere loviti. Slap zaledeni, nato pa čez teden dni izgine. V kombinaciji z intenzivno tekmovalno sezono je to včasih zahtevno in se je treba odločiti med plezanjem po zaledenelih slapovih ali tekmovanji. V višje ležečih ali severnejših krajih, kot je na primer Norveška, so ledne razmere boljše in led ostane tudi do marca, zato se tekmovalci po koncu tekmovalne sezone radi odpravimo tja.
Kako pomembno je imeti topel obrok na višini in kako vpliva na tvojo fizično pripravljenost pri vzponu?
Pri večdnevnih vzponih je topel obrok zjutraj in zvečer velikega pomena, saj izboljša počutje, okrepi motivacijo ter napolni energijske zaloge. Drži pregovor, da prazna vreča ne stoji pokonci.
Lani si bil v Himalaji, leto prej v Patagoniji – tako kot ledno plezanje je tudi alpinistično plezanje povezano z višino. Slednje sicer precej bolj. Kakšen je občutek biti nekaj tisoč metrov nad tlemi in gledati v prepad? Te je kdaj strah?
Strah je koristen, saj brez njega delamo slabe odločitve. Je varovalka, ki ti pove, kdaj moraš na nekaj paziti. Višine se ne bojim, bojim pa se slabega varovanja, sploh če ga je treba urediti sam in skala tega ne dopušča. V steni so razgledi osupljivi, sploh v Patagoniji ali Himalaji, kjer si obdan z ledeniki. Ob slabem vremenu je zgodba drugačna.
Se priprava hrane na plinskem kuhalniku na višini razlikuje od kuhanja v dolini? Na katere izzive si naletel?
Na višini uporabljamo drugačen tip kuhalnika, ki ima boljši izkoristek pri zgorevanju in manj toplotnih izgub. Navadno so taki gorilniki namenjeni izključno segrevanju tekočine. Na višinah nad 5.000 metrov je za gorenje pomembna izbira mešanice plina. Prav tako je pomembna podlaga za bombico, da ta ne leži v snegu. Včasih je zaradi neenakomerne podlage ali prostorske stiske treba gorilnik držati v rokah. V šotoru je dobrodošlo, da ima gorilnik obešalo, s katerim ga lahko obesimo na notranji del strehe šotora. Zanimivost je, da zaradi nižjega tlaka na 6.000 višinskih metrih voda zavre pri 81 °C .
Imaš kakšen “recept” ali obrok, ki si ga vedno pripraviš v baznem taboru ali med plezalnimi podvigi?
Sem strasten ljubitelj dobre kave. V bazni tabor me spremlja kafetjera Bialetti. V steno navadno vzamem liofilizirano kavo, ki je dobre kakovosti. Glede hrane imam najraje liofilizirano hrano proizvajalca Lyofood iz Poljske. Menim, da se kakovost lahko primerja s hrano, skuhano doma. Priprava takšnega obroka je zelo preprosta, saj potrebujemo le dodatek vrele vode in nekaj minut čakanja, da se obrok hidrira. Tudi spekter okusov je zelo širok, saj ponujajo vse od glavnih obrokov do sadja in sladic, ki po hidraciji dobijo zelo dobro strukturo. Pred odhodom na odpravo je nujno preizkusiti vso hrano, ki jo vzameš v steno, da se dodobra prepričaš, kaj ti ustreza v kombinaciji s fizično aktivnostjo.
Na katero izmed priznanj ali uspehov, ki si jih dosegel, si najbolj ponosen?
Priznanja so lep zunanji pokazatelj dobrega dela, in ko katero od njih prejmeš, je občutek dober. Največje zadovoljstvo pa ne pride iz zunanjih vzgibov, temveč notranjih – tam, kjer sam pri sebi veš, da si nekaj naredil odlično, tudi če o tem ne ve nihče drug. Morda mi je največje priznanje, ko po koncu odprave ali alpinističnega tabora pridem z okrepljenimi ali celo novimi prijateljskimi vezmi.
