V nedeljo 26. junija 1966 sta se v severni steni Štajerske Rinke, v smeri Modic-Režek, smrtno ponesrečilo kamniška alpinista Drago Geršak in Cene Grčar.
Pol leta je preteklo, kar smo vaju pokopali. Spomin na to se mi še vedno zdi bolj moreče sanje kot resnica. Se vedno, kadar se v četrtek zvečer odpro vrata naše pisarne, se nehote ozrem, če ni kateri od vaju. Preveč prazno je, odkar vaju ni, do bi lahko pozabil. Morda še bolj zato. ker sem vaju vedno videl le živa. Takrat nisem šel na Okrešelj; prijateljev, ki so jih ubile gore, ne bi mogel gledati. Podzavestno vaju še vedno pričakujem. Kdaj bova nadaljevala razglabljanje o smislu življenja, o ljubezni, o alpinizmu, Drago? Se spominjaš, ko smo gazili proti 2mav-čarjem, pa je bil sneg preglobok, noč pretemna, ml pa preveč nagnjeni k filozofiranju, da bi se nam ljubilo navzgor v meglo? In ti, Cene? Kdaj bomo spet na sprejemu pripravnikov razjezili bistriško Slavko, ki hoče opolnoči že zapreti, pa je tako razpoloženje. da nas šele sivo jutro lahko prežene Izza miz? Sprejem je že bil in spet se je »šefinja« morala jeziti na nas, čeprav ne preveč. In ti? Zastonj čakam, fanta. Kdor pade iz stene, se ne more vrniti. Poslušal sem tiste, ki so videli vajine zadnje sekunde, tiste, ki so vaju pobrali izpod stene, prebral sem članke, ki so z vajino krvjo dvigali naklado časopisom. Slišal sem drobne prepirčke o načelih, ki zblede ob nečem tako velikem, kot je smrt, pa so se nekaterim zdela mnogo pomembnejša od dveh življenj — seveda tujih. Podrobnosti: odkrušen oprimek, blok, ki se je utrgal, goljufiv klin . . .
Zakaj? Vprašanja brez odgovora. Alpinizem ni matematika, ni šah. Zakaj zabijamo kline v lahki steni, drugič pa jih preziramo v težki? Zakaj je človek zdaj pretirano previden, drugič pa ga navdušenje nosi kot na krilih? Zastonj vprašanja. Še vidva najbrž ne bi mogla natančno odgovoriti. Tak je alpinizem, taki smo ljudje – alpinisti. Pamet mi pravi, da vaju ne bo več, čeprav vaju vidim oba pred očmi, kot bi se pravkar ločili nekje pod gorami. Spet plezamo kot prej. Tudi jaz, čeprav sem takrat zasovražil gore. Naj se odpovem temu, kar imam rad, temu, zaradi česar jih je že veliko umrlo, tudi vidva? Izdal bi sebe, vaju, gore. Kje bi potem iskal lepoto in resnico?
Posloviti se moramo, fanta. Hvala vam za lepe ure, ki smo jih skupaj preživeli v gorah. V naši druščini sta delala tako, da sta za zgled. To je veliko za vajina mlada leta. In če naj bo smrt tudi opomin, ni bilo vse zastonj. Mnogo smrti je, ki so še mnogo bolj nesmiselne. Vem, da bi se upiralo vajini skromnosti, pa vseeno: »Slava takim, ki umro trde, moške smrti, slava vama, ki sta umrla v gorah, za katere sta živela!«
Tone Škarja
