Jože Vršnik: Ko potujem po gorah, srečujem stare, ljube znance. Vsakega se razveselim, če pa se tudi on mene, ne vem. A vsak mi pripoveduje svoje zgodbe, jaz ga poslušam. In staro prijateljstvo se utrjuje, vezi postajajo močnejše. Tu stoji ob stezi smreka. Ker se je ravno vlil dež, me povabi pod svoje košate veje. Medtem ko se krepčam z dobrotami iz nahrbtnika, mi smreka pripoveduje, koliko je trpela v svoji mladosti. Teža snega jo je upognila in treba je bilo napeti vse sile, da se debelce ni zlomilo. Spomladi se je spet dvignila, a popolnoma izravnati se ni mogla; zato ima še zdaj prve tri metre krivo deblo. Komaj je do jeseni nekoliko ujela ravnotežje, že je bil sneg spet tu, in muka prejšnje zime se je začela znova. Ko se je njeno deblo okrepilo že toliko, da je sneg ni mogel več upogibati, sta jo pričela bičati burja in vihar. Debele kaplje so ji pritekle po deblu ob spominu, kaj vse sta počenjala z njo. Ko je bila že velika in močna, se je v steni nad njo utrgala skala in ji odbila vrh. Od takrat nakvišku ne more več, a njene veje so postale goste in bujne in marsikomu je že postregla s streho ali senco. Malo naprej viharnik, suh macesen. Krev-ljasti ostanki vej štrlijo od njega kakor polomljeni udi od telesa. Koščen starec, obsojen, da pade, a še je v njem trmasta volja, da kljubuje zobu časa.
Nato spet macesen, ki mu je strela odbila vrh in razkrojila deblo. Kdo drug na njegovem mestu bi obupal, on je napravil tri nove vrhe, ki rastejo naprej in strelo naravnost izzivajo. Kolikorkrat pridem mimo, mi pripoveduje svoje doživljaje, a jaz moram naprej. Pridem do macesna, ki je nekdaj rastel lepo pokonci. V hudi zimi ga je dosegel snežni plaz in ga podrl čez steno. Kakor z eno samo roko, se je obdržal z eno korenino. Deblo mu visi čez steno navzdol, vrh odlomljen. Suh?
Kaj še! V vrsti drug za drugim, po celem deblu, so začeli rasti na kvišku novi vršički, dvajset po številu. Na vseh vršičkih rastejo storžki in v njih seme. Kakor da se macesen zaveda, da v tem položaju ne bo vzdržal dolgo, zato pa naj bo potomcev na tisoče.
Na strmi trati grm pritlikavega skalnega bora. Čez kratko poletje ga mrcvari veter, v dolgi zimi in še v pozni pomladi drsijo čezenj snežni plazovi. Nepreračunljive teže snežnih plazov ga ne morejo izruvati iz korenin, tako se je zasidral v skalne špranje. V najbolj obupnem položaju ne obupa. Vzdrži in živi.
Kakšne čudovite in kar nemogoče doživljaje imajo ti moji dobri znanci. O vseh mi pričajo na svoj način. Vsi pa kažejo silno voljo do življenja. Živeti sam ali če to ni več mogoče, vsaj v potomstvu.
In vendar so ti moji znanci tako skromna bitja. Zadovoljni z majhnim prostorom kjerkoli že in peščico borne zemlje. In če te peščice zemlje ni, se zavrta v živo skalo, kjer raste počasi, stoji pa toliko bolj čvrsto. Ali ni grd človek, ki s sekiro napade in uniči tako drevo?
Ob stezi stoji košata, mogočna smreka, močnega debla, bujnih vej, zarasla skoraj do tal. Ko počivam v njeni senci, mi pripoveduje svojo zgodbo: Moja detinska leta so bila zelo revna. Ozelenela sem res na lepi trati, a prihajale so koze, domače in divje, in so mi odgrizovale veje in vršiček. Koliko bolečin sem trpela, koliko solz pretočila! To se je ponavljalo leto za letom. Naprej, nakvišku, sem želela, a mogla nisem nikamor. Komaj sem vršiček pognala za kak centimeter, že je bila tu koza in ga priščipnila. Preklinjala sem te nesrečne koze bolj kakor bradati gozdar sam. No, on je preklinjal samo domače, jaz oboje. Moje debelce je ostalo kratko in tršato, a krepko, moje veje bujne in ukoreninila sem se močneje ko druge. Končno sem kljub vsemu priščipavanju odrastla toliko, da koza mojega vršička ni več dosegla. Od takrat je šlo naprej kar lepo. Moje veje so se zgostile, moje korenine so postale krepke in prijele tako daleč naokrog in na globoko, da zdržim vse viharje, vežem zemljo in moj zarod raste daleč naokrog. Tako mi je bila moja nesreča v mladosti le v korist. Zato pa zdaj toliko bolj voljno nakrmim pozimi lačno divjo kozo in jo vzamem, pod svojo prostorno streho.
