Mirko Dermelj

Planinski vestnik 2019/02

Mirko Dermelj (1914–2018)

Popoldne 8. oktobra 2018 je v starostnem domu v švicarskem Churu za vedno zaspal dipl. inž. Mirko Dermelj, ki so ga vse življenje klicali Mire. Usoda mu ni dovolila, da bi dočakal 104. rojstni dan, v pričakovanju katerega je naredil kolaž z upodobitvijo te visoke letnice. Sorodniki in številni znanci ter prijatelji smo ga 27. oktobra pospremili na njegovi zadnji poti. Ob glasbeni spremljavi dveh njegovih sivolasih laborantov smo si ponovno priklicali v spomin njegovega živahnega duha, optimizem, hudomušnost, smisel za samoironijo, skromnost, dobrosrčnost in pripravljenost pomagati.

Po poklicu je bil kemik, a bil je tudi gornik, športni organizator, drsalec, ustanovitelj hokejskega moštva na Jesenicah, gorski reševalec, pobudnik za ustanovitev GRS in njen prvi načelnik, planinski kronist, teniški igralec … Rodil se je v Ljubljani 2. decembra 1914 kot drugi sin višnjegorskega nadučitelja in navdušenega planinca Mirka Dermelja, pozneje zaslužnega dolgoletnega ravnatelja ljubljanske gluhonemnice. Leta 1933 je Mire maturiral na poljanski gimnaziji, leta 1938 pa na ljubljanski univerzi diplomiral iz kemije. Po strokovnem izpopolnjevanju v Nemčiji in odsluženju vojaškega roka se je 1. januarja 1941 tik pred začetkom druge svetovne vojne v Jugoslaviji zaposlil kot vodja laboratorija za preiskavo materialov v jeseniški železarni. Tu in na poznejših delovnih mestih je s predanostjo vzgojil številne kemijske laborante. Leta 1951 je postal znanstveni sodelavec na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, da bi vodil skupino, katere naloga je bila proizvodnja metalurškega koksa iz domačih surovin. Ker njihovo delo zaradi visoke vsebnosti žvepla v domačih premogih ni privedlo do želenih rezultatov, so ga leta 1957 poslali na Tehniško visoko šolo v Zürichu, da bi tam izvedli dodatne poskuse, od katerih so si obetali uspeh. Leta 1960 je z družino ostal v Švici. Leto pozneje se je zaposlil v velikem železarniškem obratu Von Roll v bližini Solothurna, kjer je ostal do upokojitve.
Potem ko si je zlomil stegnenico še na drugi nogi, je počasi postal navezan na invalidski voziček. Ker ni mogel več živeti sam, se je leta 2007 preselil v starostni dom v Churu v neposredni bližini svoje hčere Miriam Stoppa in njene družine. Ta je požrtvovalno skrbela zanj, ga pogosto vozila na obiske v domovino in pridno zapisovala njegovo pripovedovanje o svojem življenju. V domu se je Mire do tik pred smrtjo aktivno udejstvoval pri ročnem delu, slikanju in ustvarjanju skulptur iz odpadnega materiala. Pred nekaj leti je s svojo fizioterapevtko celo izdelal program za trim stezo za oskrbovance.
Gore je vzljubil že kot otrok. Skalnati vršaci so ga do končno očarali, ko je poletne počitnice 1927–1929 s starši, starejšim bratom in družino materine sestre, moje babice, v zelo primitivnih razmerah preživljal pri kmetu Uršiču – spali so na senu – čigar domačija je stala proti koncu doline Kamniške Bistrice. Otroci so se urili v plezanju po skalnih balvanih na domačem travniku, pod vodstvom očeta Mirka pa delali krajše in daljše hribovske izlete in se sčasoma povzpeli na vse bližnje vrhove. Pozneje sta nekaj let družini preživljali poletne počitnice na Bledu. Mire si je z denarjem, ki ga je zaslužil s pobiranjem žog na teniškem igrišču, kupil kolo, s katerim se je pogosto zapeljal z Bleda pod vznožje Karavank, da se je od tam lahko podal v hrib, najraje na Begunjščico, Stol ali Golico. Mimogrede se je naučil igrati tenis in postal odličen teniški igralec in pozneje tudi inštruktor.
Mire se je športno udejstvoval tudi med šolskim letom. Z bratom Alijem sta bila člana Športnega kluba Ilirija, ki ni imel le telovadne in nogometne, temveč tudi drsalno, smučarsko in druge sekcije. V klubu se je že v osnovni šoli, ki je takrat trajala štiri leta, na zaledenelem ljubljanskem teniškem igrišču naučil drsati. Večkratni jugoslovanski prvak v drsanju in znameniti konstruktor planiških skakalnic Stanko Bloudek je leta 1928 uvedel igranje hokeja na ledu, ki se ga je naučil igrati tudi Mire. Leto pozneje je dobil prve smuči. Na klubskem smučarskem tečaju, ki ga je vodil očetov kolega Rudolf Badjura, eden od začetnikov modernega slovenskega alpinizma, se je na klancu pod Cekinovim gradom naučil smučati in postal izvrsten smučar. Ker takrat ni bilo ne žičnic ne steptanih smučišč, je to smučanje spominjalo na turni smuk.
S petnajstimi leti je na turi pod vodstvom profesorja telovadbe Kambiča prvikrat stal na vrhu Triglava. Od takrat naprej se je vse pogosteje vzpenjal na vrhove v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah ter Karavankah. Do izhodišč se je pripeljal s kolesom in/ali vlakom, običajno sam, le redko v družbi drugih.
Šele na Jesenicah, kjer je z novim letom 1941 nastopil prvo službo, je začel tudi resno plezati. Ker sta bili ta in naslednja zima izredno mrzli, so vladali odlični pogoji za drsanje na majhnem zaledenelem teniškem igrišču pod Mežaklo – danes je tu Športni park Podmežakla. Mire se je kot dober drsalec v prostem času z veseljem pridružil delavcem, tehnikom in laborantom iz železarne na ledu. Z njemu prirojeno prijaznostjo in navdušenjem je druge drsalce, s katerimi se je spoprijateljil, hitro pridobil za igranje hokeja. Sestavil je moštvo in še pred izbruhom vojne in nemško okupacijo ustvaril začetek hokeja na Jesenicah. Leta 1948 je moštvo uradno postalo hokejski klub v okviru športnega društva Jožeta Gregorčiča, ki je deloval do leta 2012. Potem ko je Mire v Ljubljani opravil izpit za sodnika, se je manj udejstvoval kot aktiven igralec in pogosteje kot sodnik.
Nekaj dni pred napadom sil osi na Jugoslavijo so bili Mire in drugi kemiki mobilizirani v vojsko in poslani v Kruševac, da v smodnišnici v Vojnem tehniškem zavodu Obilićevo okrepijo ekipo za razvoj razstreliv. Na poti tja je 6. aprila 1941 doživel nemško bombardiranje Beograda s stotinami bombnikov. Jugoslavija se je sesula, smodnišnice ni bilo več. Miru se je uspelo vrniti v Ljubljano in nato na Jesenice, kjer je do konca vojne delal kot šef analiznega laboratorija v železarni. Ker je bila ta pomembna za nemško vojaško industrijo, so imeli zaposleni vrsto privilegijev: izdali so jim nakaznice za več hrane in obleke, lahko so se tudi prosteje gibali kot drugi ljudje. Mire je dobil dovolilnico, s katero je lahko obiskoval domače v Ljubljani, ker je bila do septembra 1943 v Šentvidu meja med Nemci in Italijani. Neverjetno se zdi, da je lahko dvakrat obiskal prijatelja, kemika Borisa Krajnca, ki je bil interniran v koncentracijskem taborišču Dachau. Vratarju je rekel, da bi ga rad videl, nakar je ta odšel in se vrnil s Kranjcem, ki so mu dovolili, da gresta skupaj v mesto in tam prenočita.
Skromni in družabni Mire je bil v železarni priljubljen tako pri svojih kolegih kot pri železarjih. Hitro si je med njimi pridobil gorniške tovariše. Skoraj vsak konec tedna ga je skupina dvajset do trideset gornikov, ki so bili predvsem iz vrst železarjev in skalašev, jemala s seboj v gore in plezalne stene. V lepem vremenu so bili v Julijcih in, če je deževalo, so hodili v Karavanke ter mimogrede partizanom nosili hrano. 9. avgusta 1942 je v navezi s Karlom Koreninijem prvič plezal v severni steni Triglava po Nemški smeri. Tej plezariji so sledile številne druge. Z jeseniškimi skalaši, med njimi Joža in Jaka Čop, Maks Dimnik, Stane Koblar, Andrej More, Janez Krušic, Maks Medja, Dušan Vodeb, Uroš Župančič in drugi, je sčasoma preplezal vse stene in stebre v Julijcih, razen Čopovega stebra in Sfinge. Skupaj z drugimi je preplezal tri prvenstvene smeri: 2. julija 1946 Jugovzhodni greben v Spodnjem Rokavu s Krušicem, 30. junija 1946 Centralno smer v severni steni Široke peči z izstopno varianto z Medjo in Župančičem in 27. junija 1948 Grapo utrujenega stolpa v Planji z Medjo, Vodebom in Župančičem. Iz gorniških znanstev so se razvila prijateljstva, ki so držala vse življenje. Z nekaterimi si je Mire redno dopisoval.
Težko pričakovani konec vojne in z njim konec okupacije sta Mire in Karel Korenini proslavila z vzponom po Slovenski smeri na vrh Triglava. Na Aljaževem stolpu sta 20. maja 1945 postavila 3–4 metre dolg drog, ki sta ga na vrvi privlekla iz doline in na njem razvila slovensko zastavo.
Žal zanj svobode tudi tedaj še ni bilo. Konec leta ga je nova ljudska oblast aretirala kar na ulici. Nekaj tednov so ga neprestano zasliševali, na srečo brez fizičnega mučenja, nato izpustili brez navedbe razloga tako za aretacijo kot za izpust. Vrnil se je v službo v železarni. Leta 1948 se je oženil in njegovo življenje se je odločno spremenilo. Leta 1952 se je zakoncema rodil sin Marko, leta 1954 še hči Miriam.
Alpinizmu je nujno sledilo gorsko reševanje. Na reševalnih vajah, ki so jih med vojno organizirali Nemci, so se slovenski reševalci naučili uporabljati gramingerjev sedež za spuščanje ponesrečenca skupaj z reševalcem iz stene. Mire se je udeležil in organiziral veliko reševalnih akcij, od katerih izstopata dve. Najbolj pretresljiva nesreča se je avgusta 1942 zgodila v Rigljici: dva plezalca sta se ubila, tretji je težko ranjen preživel. Pri spuščanju trupel in ranjenca skozi ozko grapo je podor starega snega pokopal dva reševalca. Bila sta takoj mrtva. Izredno težavno reševanje je Mire ovekovečil s svojim fotoaparatom.
Prav neverjetna nesreča z dobrim koncem se je zgodila 26. aprila 1946. Pri smučanju na Triglavskem ledeniku je Tone Pogačnik v megli zapeljal čez rob Severne stene, kar bi pomenilo gotovo smrt, toda pristal je na zasneženi polici in po čudežu ostal nepoškodovan. Drugi rojstni dan je Pogačnik praznoval vsako leto, na praznovanje 60-letnice rešitve leta 2006 je prišel tudi edini preživeli reševalec, 91-letni Mire, ki se je kljub težavam pri hoji, posledice zloma stegnenice, z vlakom pripeljal iz Solothurna v Švici.
Leta 1945 je Mire sam ali z Urošem Župančičem dal pobudo za ustanovitev GRS, ki je imela svojo centralo na Jesenicah, in bil njen prvi načelnik.
Leta 1946 je organiziral in vodil prvi reševalni tečaj v Krnici. Še po nastopu novega službenega mesta v Ljubljani leta 1951 je ostal aktiven gorski reševalec. Bil je tudi športni kronist. Vse življenje je vodil dnevnik, v katerem je zapisal vse gorske, plezalne, smučarske in kolesarske ture, datume, čase in udeležence. Njegovi podatki, posebno izpred leta 1958, so izredno pomembni za zgodovino PZS in GRS, kajti arhiv obeh je tega leta pogorel. Njegov dnevnik bo prej ali slej našel pot v arhiv.
Potem ko je leta 1960 z družino za stalno ostal v Švici, ni nikoli prekinil stikov z domovino. Po dvanajstih letih čakanja na švicarsko državljanstvo, v katerih ni zapustil Švice razen zaradi službene poti, je začel spet pogosteje prihajati v Slovenijo. Kot v preteklih letih so ga še naprej stiki s sorodniki in prijatelji, časopisi, radiem in televizijo držali na tekočem o alpinističnih, smučarskih in hokejskih dogodkih v Sloveniji. Če je bilo treba, jim je tudi pomagal. Med drugim je izvrstnemu mlademu plezalcu Jožu Omanu iz Gozda – Martuljka priskrbel službo v svoji železarni in mu tako omogočil, da je v prostem času osvajal švicarske stene. V Švici je predvsem igral tenis in treniral igralce, a delal je tudi hribovske ture, pozimi pa smučal v družbi družine in prijateljev iz Slovenije. Aktiven športnik je ostal, vse dokler si ni v 85. letu starosti pri padcu zlomil stegnenice.
Vsi, ki smo ga poznali, smo ga imeli radi in ga visoko cenili. Bil je velik domoljub, nesebičen in zanesljiv sopotnik v gorah, požrtvovalen pomočnik v sili … Bil je odličen zgled in vzornik in želeti je, da ostane kot tak tudi v spominu poznejšim generacijam.

Tatjana Peterlin Neumaier