Meje nemogočega 9.

Kratek pregled svetovnega alpinizma

Davor Zupančič

Primorski dnevnik, 13. julij 1989

Na vzhodu se je že svitalo in mračne misli so me začele zapuščati, medtem ko je volja v meni korak za korakom rasla. Težav nisva srečala, skoraj zdelana steza se je dvigala pred nami in tu pa tam zavila okrog strmih skal. Hoja brez težav me navadno dolgočasi, in tako sem se spet prepustil mislim o preteklosti. Začetni skok je skoraj navpičen, skala je slaba, Whymper in tovariši so se morali v svojih okovanih čevljih močno potruditi, da so prišli čezenj. In kako so se verjetno razveselili, ko so našli ta lažji, položnejši predel. Prva polovica poti je skoraj prosta, brez težav, le tu pa tam lažja plezarija po dobro razčlenjeni skali. Tam pa, približno tam, kjer stoji danes bivak kot orlovo gnezdo sredi grebena, se začenjajo težave. Dekle, ki se je do tedaj pogumno vzpenjala, se je tu dobesedno zrušila. 600 metrov vzpona jo je uničilo. Predlagal sem ji, naj se zateče v bivak in me tam počaka, sam pa bom skušal priti do vrha.
Krasen dan, sonce je žarelo s čistega neba in osvetljevalo alpske velikane, ki sem jih videl vse naokrog. Na nočne in jutranje slutnje se še spomnil nisem, dve uri užitka v plezanju, in že sem stal na vrhu Matterhorna, 4478 metrov visoko.

VVhymperjeva oprema za naskok Matterhorna

Kaj pa Whymper? Tudi on je stopal po isti smeri, dotikal se je iste skale, ki je večkrat pokrita z ledom, in tudi on je s celotno skupino 14. julija 1865 dosegel vrh. Težave, ki se mi niso zdele nič posebnega, skoraj banalne, pa so morale dokaj zaustavljati Britance. Niso imeli puhovke in ultramodernih termičnih hlač, tudi plastičnih čevljev ne, in vendar so te težave premagali. Z njihovo opremo bi jaz komaj prišel na Nanos. Toda sledimo Whymperjevemu opisu plezanja v vršnem delu Matterhorna.
»Ob desetih smo dosegli zadnji skok grebena, prav tistega, ki se zdi iz Zermatta nepremostljiv. Navpičnost nas je tu prisilila, da smo zapustili greben in se vzpenjali po severni strani. Ko smo zmogli ta del gore, edinega zares zahtevnega v celem vzponu, smo ob 10.30 stopili na vrh in svet je stal pod našimi nogami. Kje pa so naši tekmeci, sem pomislil in pogledal preko sten na italijansko stran. Videl sem jih še precej nizko na grebenu in čutil sem zmagoslavje. Vendar bi bil vesel, če bi vsaj vodja tiste odprave Jean Carrel stal tukaj z nami, saj so zanj naši klici zmagoslavja hud udarec. Sen njegovega življenja smo uničili s svojim vzponom. Izmed vseh, ki so naskakovali Matterhorn, je bil on prav tisti, ki si je vrh najbolj zaslužil. Prvi je verjel v možnost vzpona in hotel ga je speljati nad svojo rodno dolino na italijanski strani.«
Ob pol treh so se začeli Whymper in tovariši spuščati. Uro kasneje, ko so še bili v težjem predelu, se je pripetila nesreča. Hadow je izgubil ravnotežje in strmoglavil na vodnika Groza, oba sta z neizmerno hitrostjo zdrsnila v prepad in potegnila za sabo še dva udeleženca naprave. Whymper in ostali so se močno oprli v skalo in skušali zadržati vrv, toda ta se je s sunkom pretrgala in štirje osvajalci Matterhorna so tako izgubili življenje. Jean Antoine Carrel ni dosegel vrha tistega dne, vrnil se je poražen v dolino. Toda samo tri dni kasneje, spremljal ga je Bich, je premagal zahtevnejši italijanski greben in z uspehom kronal svoje dolgoletne sanje. Tako imenovani Levji greben, dobro viden iz Cervinie, je gotovo najprimernejši spomenik za tistega izrednega gorskega vodnika.
Gorski podvigi, ki smo jih obravnavali, in sicer vzponi na Mont Blanc, Monte Roso in Matterhorn, spadajo v začetno obdobje zgodovine alpinizma. V vseh navedenih primerih, tudi o tem smo že govorili, ni šlo za tehnično zahtevno plezanje; pravzaprav bi gorniško dejavnost tistih let raje označil za navadno planinarjenje. Akrobatsko plezanje po skali se namreč ni začelo na alpskih velikanih, temveč v nam bližnjih apnenčastih Alpah. Le-te, znane pod skupnim imenom Vzhodne Alpe, se delijo v tri velike skupine: v Severne apneniške ali Tirolske Alpe, v Dolomite in Julijce. Z alpinističnega vidika so brez dvoma najzanimivejši Dolomiti, ki s svojimi previsnimi stenami dan za dnem pritegujejo veliko število plezalcev s celotnega sveta.

Meje nemogočega 10.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja