Meje nemogočega 23.

Kratek pregled svetovnega alpinizma

Davor Zupančič

Primorski dnevnik, 30. julij 1989

Še o Titi Piazu: uvod v polemiko
Klin ali ne klin?
Za trenutek se povrnemo k Titi Plazu, da uvedemo bralce v polemiko, ki je nastala pred dolgimi leti in bi jo imenovali: Klin ali ne klin? Polemika spada prav na to mesto, saj govorimo o alpinističnem materialu, ki se vse bolj razvija, z njim pa tudi etični pristop do gora. Ko se je torej Tita Piaz predstavil belgijskemu kralju Albertu 1, znanemu ljubitelju Dolomitov, je kratkomalo dejal: »Tita Piaz – socialist,« in sami lahko ugotovite, kaj je to pomenilo v tistih časih. Ko je nekoč spremljal na Winklerjev stolp nekega duhovnika in sta na vrhu govorita o Bogu, je alpinist nenadoma izjavil: »Če tukaj obstaja Bog, je ta Piaz.«
Ker ga je duhovnik zavrnil in obtožil blasfemije, je jezno nadaljeval: »Dobro, torej naj vas kar Bog pospremi nazaj v dolino.«
Rekel je tako in se sam odpravil dol, po nekaj metrih pa se je skril za skalo. Ubogi duhovnik je dolgo časa klical na pomoč in že obupaval nad svojo usodo, ko se je Tita Piaz prikazal izza skale. Če so te zgodbice resnične ali ne, sploh ni pomembno, dejstvo je, da je bil Tita Piaz sposoben tega in še marsičesa.

Severna stena Pelma s Selve di Cadore z na levi nad snežiščem vrisano smerjo, ki sta jo preplezala Rossi in Simon že leta 1924 in je verjetno prva šesta stopnja, ki so jo sploh kdaj preplezali v Dolomitih

Če je Piaz zmogel peto stopnjo le na krajših smereh, je takoj za njim Angelo Dibona dokazal, da mojstrsko obvlada to stopnjo. Najpomembnejši uspeh tega gorskega vodnika iz Cortine je 800 metrov dolga smer na Croz dell’Altissimo, ki je ocenjena s 5+. Dibona ni plezal samo v Dolomitih, temveč z enakimi uspehi tudi v Zahodnih Alpah in v naših Julijcih, kjer je zapustil svojo sled s smerjo v severni steni Špika.
Že starejšega Dibono je nekdo vprašal, koliko klinov je največ uporabil. »Približno petnajst«, se je glasil odgovor. In ko je radovednež hotel vedeti, v kateri smeri mu je stavni Angelo začudeno odvrnil: »Ne v eni smeri, ampak v svojem življenju.«
Ta stavek sem izrabil kot uvod v polemiko “klin ali ne klin”, ki se je začeta pri Piazu in Diboni in se še vedno nadaljuje. Vzpenjanje po dolomitskih stenah daje plezalcu stalen občutek nevarnosti, sama vrv mu na izpostavljenih stojiščih kaj preveč ne koristi, tako so si nekateri zamislili uporabo vmesnega klina, ki ga zabijemo v razpoko stene in na katerega pripnemo vrv z namenom, da zmanjšamo lok morebitnega padca.

Meje nemogočega 24.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja