Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 15. julij 1989
Toda Emil Zsigmondy se ni omejil le na Vzhodne Alpe, svoje alpinistično obzorje je razširil na zahodno stran gorskega loka. Med vzponom na goro Meije se je leta 1885 smrtno ponesrečil.
Smrt dunajskega plezalca je globoko pretresla ves alpinistični svet z izjemo že omenjenih angleških lordov, ki so nesrečo izrabili kot dokaz, da je plezanje brez gorskega vodnika povsem nesmiselno.
Kasnejši dolomitski podvigi pomenijo že prelomnico v zgodovini alpinizma – gre za nov način plezanja in za premagovanje večjih težav – zato jih bomo obravnavali kasneje.
Kugyjeva doba v Julijskih Alpah
Pregled nadaljujemo s Kugyjevo dobo v Julijskih Alpah. Julius Kugy, pesnik gora, se je rodil, kot piše Doug Scott, Avstrijec leta 1858 v Trstu, kjer je tudi umrl kot Italijan leta 1944. V zadnjih letih devetnajstega stoletja in v prvih letih dvajsetega stoletja je zmogel na stotine vzponov v Vzhodnih in Zahodnih Julijcih, tako da je težko ugotoviti, kateri izmed njih je najpomembnejši. Naj omenimo le direktno smer na Montaž, ki ga je Kugy smatral za najlepšo goro v skupini, na Jalovec, Jof Fuart ali Viš, Razor, Škrlatico in prvi zimski vzpon na Triglav.
Juliusa Kugyja je v knjigi Oris zgodovine planinstva Tone Strojin tako opisal:
»V gore ga je pritegnil botanični interes za cvetlico Scabioso Trento. Namesto nje je odkril Julijske Alpe in s svojim umetniško zastavljenim peresom predstavil njihove lepote in ljudi vsemu svetu. Čeprav nemško vzgojen je bil strpen do Slovencev. Sistematično je prehodil in preplezal vse Julijske Alpe in popisal svoja doživetja v nemških revijah in knjigah. Na mnoge vrhove je pristopil prvi prav po zaslugah domačinov-trentarskih lovcev. Pri vzponih si je izbiral domačine in iz njih napravil izvrstne gorske vodnike. Njim in lepoti slovenskih gora je posvetil mnogo toplih besed in je še danes zaradi številnih ponatisov svojih knjig najbolj znani propagandir Julijskih Alp.«
Strojina sem citiral, ker bi drugače ne znal s tako idiličnimi besedami opisati Kugyjeva delovanja. Nekoliko sem namreč skeptičen glede odnosa, ki ga je imel do gora, in še bolj glede prispevka, ki naj bi ga dal razvoju slovenskega in sploh skrajno vzhodnoalpskega alpinističnega sveta. Ali ni čudno, da je v prvih letih našega stoletja, ko so v Dolomitih gospodarili izjemni plezalci in teorije glede etike alpinizma – o tem bomo še govorili – pri nas še vedno veljalo za izredno herojsko dejanje, da se kdo z domačini vodniki kratkomalo sprehaja po gorah? Res je, da je Kugy zmogel skoraj peto stopnjo na smeri v Montažu, toda res je tudi, da je bilo to samo izjemno mesto v sicer dokaj nezahtevni smeri.
