Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 14. julij 1989
Živo tudi v Dolomitih
Sedaj bomo obravnavali alpinizem v Zahodnih Alpah v celoti in prve korake te v našem času tako popularne discipline, ki jo imenujemo plezanje po suhi skali. V glavnem bomo kronološko opisali najvažnejše podvige v Dolomitih do leta 1890, medtem ko bomo pri Julijcih, kjer je dejavnost znatno manjša, dobo podaljšali vse do leta 1910.
Dolomiti, verjetno najbolj znana gorska skupina na svetu, so vzbudili Pozornost že v prvi polovici devetnajstega stoletja. Do prvega omembe vrednega vzpona pa je prišlo leta 1857, ko je Monte Pelmo pri Cortini d Ampezzo osvojil angleški plezalec John Ball, navdušen gornik in izvrsten pisec prvega dolomitskega vodnika. Pri tem prvem vzponu ga je spremljal neki lovec-domačin. Tri leta kasneje je vedno Ball v spremstvu dveh tovarišev zmogel Marmelado di Rocca. V istem času je v Dolomitih deloval tudi Dunajčan Paul Grohmann, ki je morda najvidnejša alpinistična osebnost tiste dobe. Med njegovimi številnimi vzponi, naj omenimo Sorapiss, Srednjo Tofano in Tofano di Rozes, Antelao, Sassolungo, Cristallo in znamenite Tre Cime di Lavaredo, je bil vzpon preko južne stene Cime Grande, še danes ocenjene z drugo stopnjo, za takratne razmere presenetljiv. Naj dodamo, da sta Grohmann in vodnik Salcher zmogla steno v samih štirih urah, kar bi bil tudi v današnji dobi odličen čas.
V zadnjih dvajsetih letih devetnajstega stoletja je zanimanje za gore in z njim seveda število alpinistov močno narastlo. Razlog za ta naval na gore je, kot piše Douglas Milner v knjigi The Dolomites, predvsem v dejstvu, da so planinske organizacije Italije, Avstrije in Nemčije začele graditi prve planinske koče, kar je precej poenostavilo marsikateri pristop. Drugi razlog, ki ga navaja Douglas Milner in ki po moji osebni interpretaciji krepko presega prvega, pa je njegovo pojmovanje alpinizma takratne generacije nemško govorečih plezalcev. Slednji so se iz ekonomske in tudi etične motivacije odpovedali gorskim vodnikom in začeli tako imenovano dobo “brez vodnika”. Na drugi strani je bilo za angleške lorde, ki so si kot hobby izbrali gorništvo, plezanje brez vodnika nepojmljivo, kar je imelo za posledico, da so se domačini-gorjani v čedalje večji meri posvečali poklicu gorskega vodnika.
Eden prvih predstavnikov filozofije samostojnega alpinizma je bil Herman von Barth. Njegova dejavnost se je odvijala predvsem v Tirolskih Alpah, kjer je zmogel celo vrsto prvih pristopov, navadno kar sam.
Po Barthovem zgledu in pod njegovim nadzorstvom so se v plezalni tehniki izurili znani avstrijski in nemški alpinisti. Med njimi izstopa Emil Zsigmondy. Z bratom Ottom je zmogel celo vrsto zahtevnih vzponov v Dolomitih in Bavarskih Alpah ter s tem dokazal, da je plezanje brez vodnika vse prej kot nemogoče. Leta 1879 sta brata Zsigmondy preplezala Feldkopf v Zillertalskih Alpah in s tem postavila nov težavnostni rekord.
