Janez Pikon: Mogočno in visoko pregrado med Bohinjem in Primorsko tvori razgledni vrh, ki v gorski kulisi od pogorja Ratitovec do Bogatina nizajo številni vrhovi, ki komaj zaznavno izstopajo čez enakomerna slemena …
Primorska stran je bolj strma kot bohinjska, kjer gozdovi segajo visoko v pobočja, med katerimi se skrivajo številne planine. Na planini Osredki me je pozdravila močna rosa, ki je osvežila jutranjo pot. Višje, proti grebenu Vratca pod Četrtjo, je bila trava še bolj visoka in se je kar obešala na stezo.
Ko dosežem sedlo, nadaljujem severno po grebenu, kjer vrhove še nežno objema meglica. Prvi v vrsti je robati Jež (1785 m) nad sedlom Vratca. Z njega se spustim na stezo in nato že pod vznožjem vrha Četrt (1850 m) znova zavijem navzgor do njegovega temena. Nižje leži globel Žalostnica, v kateri se še drži manjša snežna zaplata, nad njo pa se že kaže Nos, prvi znanilec bližnjega Konjskega vrha.
Do njega vodi strma, deloma varovana pot, kamor se po grebenu vzpnem na razmeroma poraščeno zahodno pobočje. Sam vrh (1882 m) je travnat in mehko zaobljen, z lepimi razgledi na vse strani. Proti vzhodu se vleče greben Nos, proti zahodu Rob, nižje pa se lepo razprostira Dolga planja oziroma Lepa Ventija, ki jo zaradi poraščenosti marsikateri pohodnik spregleda. Od tu naprej grebena ne zapuščam več, saj hoja čez vrhove postaja prava planinska promenada, kjer vsak korak ponuja nove razglede.
Sproščeno dosežem obsežen Poljanski vrh (1904 m), kjer me pozdravijo gosti travniki, prepolni planinskega cvetja. Pred menoj pa že stojita Veliki in Mali Raskovec, nekoliko nižje proti severu pa se razteza planina Poljana. Na koncu grebena me čaka še cilj poti in vzpon na Matajurski vrh (1936 m). Na njegovem travnatem vrhu stoji velik obmejni kamen, nekoliko nižje ob poti pa še manjši, skoraj neopazen. Tukaj sem nekje na pol poti med Črno prstjo in Smučarskim centrom Vogel.
Daljši počitek si privoščim kar na vrhu. Sedim, gledam in opazujem množice planincev na uhojeni poti, eni prihajajo, drugi odhajajo, vsi pa se držijo steze pod vrhom, zanimivo, skoraj nihče se ne povzpne višje. A meni je jasno, zakaj sem tu, razgled, tišina in občutek, da si pravzaprav stopil čisto malo višje iz vsakdanjika in prav tu na Matajurskem vrhu sem se spomnil, če bi ljudje vedno hodili samo po uhojenih stezah, so posebni razgledi skoraj neopazni, pač ne vemo zanje, zato nekateri radi zavijemo malo više, vsaj do kamnitega obmejnega kamna na gorskem travniku.
