O Marku Prezlju, ki danes prestopa v novo desetletje, je morda vse povedal (kar) sam, a verjetno bi se našlo še kaj, če bi hoteli dodatno osvetliti osebnost, ki je s svojim pristopom k alpinizmu zaznamovala zadnja štiri desetletja. Naštevanje odprav in dosežkov se lahko izognemo tudi tako, da dodamo omembe, ki so zajete v »tag«. Njegove misli so dosegljive v »spletnem gnezdu«. Kar imamo še nekje spravljeno, so pogovori s Tomažem Humarjem, kjer je Marko nekajkrat omenjen – a kdaj bo to prišlo na vrsto?
Začnimo raje tam, kjer se je marsikaj začelo: večina kamniških tečajnikov je doživela prvi dotik s skalo v pozabljenem plezalnem vrtcu na Bergantovi gori, ali – da bo lažje razumljivo – na strmih pobočjih Starega gradu. Tečajniki s(m)o tam dobili osnove, ki jih je Marko kmalu začel nadgrajevati s prostim plezanjem čez nekoč tehnične previse. Če boste brali alpinistične novice, boste zasledili, da se je kamniško jeklo kalilo v Titanu, oziroma v Rzeniku in njegovi jeklarni. Nekaj prav fascinantnih gor in dol po tej steni, ki se bo morda res povsem podrla, je bilo ob ostalem dovolj za vstop v višji in še višji svet.
»Alpinizem je zame način življenja. Ni tekmovanje, ni predstava. Je odnos do narave, do ljudi in do samega sebe.« (Vir:markoprezelj.com)
O Marku je, kar se alpinizma tiče, vse jasno. Zato morda lahko včasih pokukamo v dejavnosti, ki so tesno prepletene s samim pojavom alpinizma. Gorsko reševanje je bilo nekoč – v nasprotju z danes – (bolj ali manj) samovarovalna dejavnost alpinistov. V sistem so (morali) biti tako ali drugače vpeti vsi vrhunski alpinist, in tako je bil tudi Marko. Ker je bil večinoma časa odsoten, je bil toliko bolj poklican v za… situacijah. Verjetno si je tudi sam dobro zapomnil nočni zimski pohod (z Janezom, Silvom in Radom) iz Logarske, čez Okrešelj in pod (usodepolni) Lijak Brane, kjer je zakopan v sneg obležal gorski reševalec. Najbrž pa še bolj, ko je splezal po vrvi v gondolo in zapenjal obtičane potnike na najvišjem možnem kraju, da so jih reševalci spodaj spuščali v gozd nad Kraljevim hribom.
Skratka – v življenju se veliko zgodi. Nekateri umrejo mladi. Dobri alpinisti pa (da ne bo spet napisano umrejo stari) živijo in plezajo naprej. Le sreča, prava zvezda jih morata spremljati.
Vse najboljše, Marko – in še obilo lepega naprej!
Boris Štupar
