Iz oči v oči s Simonejem Morom
Bergamski alpinist Simone Moro se po šestih neuspelih poskusih znova odpravlja na Manaslu, osmo najvišjo goro sveta. Tokrat bo poskusil v strogem alpskem slogu, brez rotacij, brez fiksnih vrvi, brez dodatne podpore. Njegov edini spremljevalec bo mladi Nima Rinji Sherpa. Cilj? Ne pretirano tvegati – in morda končno skleniti dolgoletno zanko.
»Ne, ni pravilno, da temu rečemo obsesija. Po naravi moram skleniti zanko – in to narediti po svoje!«
je Moro dejal na tiskovni konferenci v sedežu Garmin Italia, tik pred odhodom.
Sedem poskusov, a še vedno zaupanje Manaslu je zanj že dolgo zimski izziv. Petkrat ga je ustavilo vreme, enkrat bolezen.
»Ravno takrat so bile razmere idealne – in ni naključje, da so moji sopotniki dosegli vrh,«
se spominja Moro.
Presenečenje pred odpravo se je pojavilo v zadnjem trenutku za Mora in tudi za Oswalda Rodriga Pereira, alpinista, fotografa, ki je odločil, da se zaradi nedogovora z nepalsko agencijo, ki naj bi ga zaposlila, odpove udeležbo na zimski odpravi Manaslu.
Kaj pomeni alpski slog?
»Začetek v baznem taboru s šotorom v nahrbtniku, brez vnaprej določenih vmesnih taborov. Brez šerp, brez fiksnih vrvi. Tudi sam sem v preteklosti plezal s temi pripomočki, a sem se spremenil. To je zdaj moja vizija. Če mi uspe na Manaslu v tem slogu, bom dosegel še en premierni vzpon – vsaj slogovno.«
Zima se začne 21. decembra. Moro vztraja pri astronomski definiciji zime.
»Meteorološka zima je priročna zvijača. V prvih tednih decembra je vreme statistično ugodnejše. A jaz bom bazni tabor dosegel šele po 21. decembru – aklimatizacijo bom opravil drugje.«
Manaslu se spreminja?
»Podnebne spremembe so močno vplivale na goro. Manj ledu pomeni več padajočega kamenja. Ledenik ob vznožju je poln razpok, mnoge bodo prekrite s sezonskim snegom. Miren bom šele v taboru 2.«
Tehnologija? Da, a z mero!
»Tehnologija vas ne pripelje na vrh, a vam lahko reši življenje. Zlasti v belem mraku. Pomaga tistim, ki mi sledijo od doma, in tistim, ki bi morda morali izvesti reševanje. A izkušnje na terenu ostajajo nepogrešljive. Po 121 odpravah v Nepal sem se nekaj naučil.«
Kaj je starodavnega v vašem pristopu?
»Potrpežljivost. Znati počakati na pravi trenutek je umetnost, ki sem jo ponovno odkril. Danes se mnogim mudi – zaradi sponzorjev, pričakovanj, ega. Tokrat imam le enosmerno vozovnico. Nosim tudi rdeče zastavice za označevanje razpok. In hrana? Tortelini, jušne kocke, parmezan – ne živim od astronavtskih obrokov.«
Kaj pričakujete?
»Vse in nič. Če bo mogoče, bi rad končno dosegel vrh. Če ne, nič hudega. Če pa bodo razmere popolne, ne izključujem vzpona na Vzhodni vrh Manasluja – čudovit, vabljiv, a pozimi še nepristopljen. Kdo ve?«
Copilot
