Ko hribi postanejo oder za vse – in za nič

Eden tistih posnetkov, ki te najprej nasmejijo, potem pa v tebi sprožijo tisto tiho, a vztrajno vprašanje: kaj pravzaprav ljudje počnejo na hribih? – Ob videu s Kasprowy Wiercha …

Na posnetku je zimska planinska cesta, polna ljudi. Nekateri se sprehajajo, drugi drvijo s sanmi in »podritniki«, tretji z lopatami mečejo sneg s pobočja nazaj na pot. »Kaos«, ki ga Marcin Kijowski Przewodnik Tatrzański opisuje kot Bangladeš, ni le zabavna anekdota. Je simptom.

Hribi so postali prostor, kjer se srečujejo različne kulture, različna pričakovanja in različne predstave o tem, kaj je »prav«. In ko se vse to zgosti na enem mestu, dobimo prizor, ki je hkrati komičen in tragičen.

1. Hribi kot zabavišče
Na posnetku je jasno: za mnoge obiskovalce so hribi predvsem zimski park, prostor za sankanje, igro, druženje. Nič narobe s tem — dokler ne pozabimo, da je to hkrati tudi hribovski teren, z vsemi tveganji, ki jih prinaša.
Ko ljudje z lopatami mečejo sneg na pot, to ni več igra. To je poseg v teren, ki lahko vpliva na varnost drugih. A oni tega ne vidijo — ker hribe dojemajo kot prostor brez posledic.

2. Hribi kot prostor brez pravil
Marcinov humor (»zasipajo podlage v poljski družbi«, »odmetavajo sneg kot kazen za grde besede«) je način, kako pokazati na absurd: na hribih se danes dogaja vse, ker nihče več ne ve, kaj je dovoljeno in kaj ne.

Ali je dovoljeno sankanje na planinski cesti?
Ali je dovoljeno odmetavati sneg s pobočja?
Ali je dovoljeno izvajati tečaje tam, kjer je to prepovedano?
Vse to so vprašanja, ki bi jih morali reševati sistemsko, a jih v praksi rešuje improvizacija.

3. Hribi kot prostor neznanja
Marcinov opomnik o lavinskih tečajih je (zelo) na mestu. V hribih danes srečamo: ljudi brez osnovnega znanja, ljudi, ki mislijo, da je hrib »varno igrišče«, ljudi, ki ne ločijo med planinsko potjo in sankališčem, ljudi, ki ne razumejo, da lahko njihovo dejanje vpliva na druge.

To ni kritika obiskovalcev, temveč kritika sistema, ki je hribe odprl množicam, ne da bi hkrati odprl vrata izobraževanju (a ob tem je seveda vprašanje, če v pohodniških organizacijah sploh imamo primerne izobraževalce?).

4. Hribi kot ogledalo družbe
Morda je najbolj natančna Marcinova šala tista o »zasipanju družbenih delitev«. Hribi so vedno bili prostor, kjer se človek sreča s samim seboj (,če ne živiš v hribovskem okolju?). Danes pa so prostor, kjer se srečamo drug z drugim — in to pogosto brez razumevanja, brez skupnih pravil, brez skupne kulture.
Posnetek s Kasprowy Wiercha ni le kaotičen prizor. Je ogledalo sodobnega turizma: vse več ljudi, vse manj znanja, vse več pričakovanj, vse manj odgovornosti.

5. Kaj nam ta video v resnici pove?
Da se hribi spreminjajo. Da niso več rezervat za planince in alpiniste. Da so postali prostor, kjer se srečujejo različni svetovi — in kjer se pogosto ne razumejo.
In da je čas, da se vprašamo: Kako bomo ohranili varnost? Kako bomo ohranili spoštovanje? Kako bomo ohranili hribovsko kulturo?

Sneg je padel in prihaja spet čas, ko bo avtobus na preval pripeljal avtobus, poln šolarjev, ki se bodo prevalili po bližnjem hribu. Skoraj zverinsko kričanje razvajene mestne otročadi, ki ga gozd ne more več zadušiti, ker ga je podrl vihar, se bo spet razlegalo daleč na štajersko in kranjsko stran. Učiteljic, vzgojiteljic kričanje ne (z)moti, saj si imajo preveč za povedat med seboj. Spremljevalec v rdeči vetrovki in nekim čudnim znakom na prsih, ki mu ne pritiče, pa zabodeno gleda v neko piko in bo (spet) nemo (in samo) čakal, da mine čas, … Najprej se nasmejiš, potem pa slike v tebi sprožijo tisto tiho, a vztrajno vprašanje: kam pravzaprav gremo? Vedno za nosom!

BŠ