O vlomih, kaznih in komercializaciji »novega« gorskega prostora
Gorski svet je bil z nastopom »turistike« dolgo razumljen kot prostor, kjer človek vsaj za nekaj ur odloži skrbi vsakdana. Kjer se zrak razredči, misli zbistrijo, in kjer se zdi, da je svet še vedno urejen po nekih tišjih, bolj človeških zakonih. A zadnja leta se tudi v gorah vse pogosteje srečujemo z realnostjo, ki je bila nekoč rezervirana za mesta: vlomi, kraje (tudi legalne), kazni, komercializacija in občutek, da se idila počasi umika pred logiko »moderne dobe«.
Vlom, ki uniči več kot tatvina
Primer, ki ga navržejo algoritmi iz italijanske Scarenne je samo eden izmed mnogih. Plezalka Giulia Groppi je po dnevu, preživetem na čudoviti pečini, našla svoj avto razdejan: razbita vrata, premetana notranjost, uničeni sedeži, izginila (je) torba z dokumenti, očali, ščitnikom za …, fotoaparatom in oblačili. Skupna škoda: okoli 2000 evrov. A največja izguba niso bili evri — temveč občutek varnosti, ki ga je imela v naravi.
Takšni primeri se dogajajo tudi pri nas. Plezališča, izhodišča za ture, parkirišča ob gozdnih cestah — vse pogosteje postajajo tarča tatov, ki vedo, da bodo planinci in plezalci več ur odsotni. Škoda po vlomu je pogosto večja od vrednosti ukradenega, a občutek nemoči je največji mȃnjək.
Na drugi strani: kazni za parkiranje tam, kjer »ne bi smeli«
Paradoks sodobnega gorskega sveta je, da lahko planinec, ki parkira na robu makadamske ceste, dobi kazen, ki je nižja od škode, ki bi jo utrpel ob vlomu. Policist ali lovski ali gozdarski inšpektor (iz kadrovsko tako zelo podhranjenih institucij) napiše globo, ker je avto nekaj (centi)metrov izven označenega prostora — medtem ko tatovi delujejo brez nadzora.
Planinci se tako znajdejo v nenavadnem položaju: če parkiraš »pravilno«, tvegaš vlom; če parkiraš »nepravilno«, tvegaš kazen. V obeh primerih si ti tisti, ki plača.
Tretja zgodba: komercializacija parkirišč
In potem je tu še tretja plast: komercializacija dostopa. V nekaterih gorskih krajih — vse bolj pogosto v majhnih »velikih vaseh« — se parkirišča odpirajo kot po tekočem traku. Plačljiva, ograjena, nadzorovana. Včasih pod okriljem lokalne skupnosti, včasih pod okriljem posameznikov, ki so hkrati alpinisti, reševalci, župani, gospodarstveniki, turistični delavci, itd.
Načeloma je urejeno parkirišče dobrodošlo. A ko se zdi, da je vsak dostop do narave postal poslovni model, se človek vpraša: ali je to še skupni prostor ali pa postaja infrastruktura, ki jo je treba plačati, da sploh lahko stopiš na pot?
Je idile konec?
Vprašanje, ki si ga ne zastavlja vse več ljudi, ni romantično, temveč zelo praktično: Ali se bomo morali tudi v gorah navaditi na brezvladje, kriminal, komercializacijo in popolno nespoštovanje, ki so zajeli preostali svet?
Morda je odgovor manj dramatičen, a nič manj resen. Gorski svet z infrastrukturo ni več izoliran od družbenih procesov. Tudi tu se srečujejo interesi, denar, nadzor, pomanjkanje nadzora, kriminal in birokracija. Tudi tu se kažejo razpoke sodobne družbe.
A hkrati gorski svet ostaja prostor, kjer lahko skupnost še vedno nekaj spremeni.
Plezalci, planinci, lokalne skupnosti in reševalci so pogosto med najbolj povezanimi skupnostmi.
Prav ta povezanost je lahko protiutež brezvladju.
Ne gre za moraliziranje, temveč za realnost. Parkirišča ob izhodiščih bi morala biti varna, ne le plačljiva, policija in lokalne skupnosti bi morale obravnavati vlome kot resen problem, planinci bi morali biti pozorni, a ne prestrašeni. Institucije, ki se napajajo tudi z državnim denarjem, bi morale zagotavljati, da bi gorski prostor moral ostati dostopen, ne pa izključno komercializiran. Na začetku vsake planinske poti (ob javni cesti) mora pač biti neko parkirišče (skladno z razumnimi potrebami) oziroma postajališče javnega prometa, to pa je zadeva, ki je ne upoštevajo skrbniki (in propagatorji), kljub temu da ne dobivajo od države le drobiža.
Idila morda ni več samoumevna. A to še ne pomeni, da je izgubljena.
Gore so vedno bile prostor, kjer se človek uči odgovornosti — do sebe, do drugih in do prostora, ki ga uporablja. Morda je prav zdaj čas, preden res začnemo pisati in govoriti o »prostituiranju tega prostora«, da to odgovornost razširimo tudi na vprašanja, ki jih prej nismo povezovali z gorami: varnost, skupnost, pravičnost in dostopnost.
PN
