Kilian Jornet, eden najvplivnejših, najvzdržljivejših in najpreprostejših gorskih tekačev vseh časov, je na svoji spletni strani objavil razmislek, ki je v »trail« skupnosti sprožil val odzivov. Njegovo sporočilo je jasno: gorski tek se spreminja — in ne nujno na bolje. Olimpijske sanje niso nujno dobra izbira …
Prvi in (edini) pravi gorski tekači so bili hribovski otroci, ki so po uvedbah obveznega šolanja dnevno premagovali izziv hoje in v (primerih zamud) teka do (zelo) oddaljenih avtobusov ali šolskih vrat. Po uvedbi prevozov, ki so jih omogočile cestne povezave, »telovadbarji« niso več imeli kadra, ki bi ga »netreniranega, a vsakodnevno utrjenega« pošiljali zmagovat na tekmovanja v krosih in drugih tekih. Začela se je organizirana vadba gorskih tekov, hribovski otroci so pri tem bolj kot ne le izjeme, … In prav tako kot ti primeri, se sedaj tudi gorski tek spreminja.
V dvajsetih letih se je »trail running« iz lokalne, skupnostne dejavnosti razvil v globalni šport z množičnimi dogodki, profesionalnimi ekipami, sponzorstvi in medijsko pozornostjo. A po Jornetovem mnenju ta rast prinaša tudi nevarnost elitizacije, podobno kot se je zgodilo v triatlonu.
Od gornika do potrošnika
Nekoč je bil trail prostor gornikov, lokalnih tekačev, ljudi z gorami v krvi. Danes pa se profil udeleženca spreminja: starejši tekači z večjo kupno močjo, ki so pripravljeni plačati za celotno izkušnjo — od vstopnine do hotelske nastanitve, od opreme do mednarodnih potovanj.
Jornet opozarja, da se vstopni prag dviguje:
– ikonične ultramaratonske tekme zahtevajo 300–500 € vstopnine,
– obvezna oprema zlahka preseže 500 €,
– potovanja, nastanitve, točke za kvalifikacijo … vse to postaja cenovno primerljivo s triatlonom.
Majhne tekme pod pritiskom
Ta dinamika ne prizadene le velikih dogodkov. Po Jornetovem mnenju se ustvarja inercija velikih tekem, ki duši lokalne prireditve, organizirane s strani klubov in društev.
Zavarovanja, dovoljenja, standardi — vse to postaja breme, ki ga manjši organizatorji težko nosijo.
Če bo torej (kdaj) gorski tek vključen v olimpijske igre, ne bo 7 različnih tekmovanj v gorskem teku (lahko bi si zamislili tek navkreber/VK, klasični gorski tek, kratki tek, dolgi tek, ultra trail, kratki tek s nebom, kombinacije …), temveč eno samo. Ker so pravila druga stvar, ki jo MOK najbolj ceni takoj za dolarjem, bi bil format tega tekmovanja precej fiksen in da bi bilo tekmovanje dovolj za televizijo in gledalce, vizija “olimpijske poti” daje prednost večkrožnemu teku in ne krožni dirki od točke do točke, kot smo jih vajeni. To omogoča cone z veliko gostoto gledalcev in pokritost z droni, ki sta potrebna za globalno televizijo.
Paradoks raznolikosti
Na vrhu je trail bolj raznolik kot kdajkoli: afriški in azijski tekači zmagujejo na evropskih tekmah, konkurenca je globalna.
A rekreativni tekač ostaja socioekonomsko homogen. Mlad tekač, ki želi sodelovati, mora: potovati, zbirati točke, se kvalificirati, in za vse to plačati.
Dostopnost, ki je bila nekoč temelj traila, postaja vse bolj pogojena z denarjem.
Svetla točka: ženske
Kljub kritiki Jornet izpostavi tudi pozitiven premik:
– leta 1997 je bilo med udeleženci le 13 % žensk,
– danes je ta delež 46 % — skoraj polovica.
To je po njegovem mnenju največji inkluzivni napredek, ki kaže, da se šport odpira, vsaj na ravni spola.
Izginjanje tehničnih tekem
Ena najbolj občutljivih točk njegovega zapisa je izginjanje tehnično zahtevnih tekem.
Ne gre za nostalgijo, temveč za strukturno spremembo:
– večja množica tekačev pomeni večjo odgovornost,
– raznolikost profilov pomeni večjo varnostno ranljivost,
– zato organizatorji raje izbirajo manj tehnične trase, ki jih je lažje nadzorovati.
Jornet pravi: »Demokratizacija športa je ustvarila paradoks glede varnosti.» Gore ostajajo, a tehnične linije izginjajo — ne zaradi terena, temveč zaradi logistike. Kam gre torej trail?
Disciplina je v razcvetu, a ta rast mora biti uravnotežena: med profesionalnostjo in dostopnostjo, med spektaklom in skupnostjo, med varnostjo in duhom gorništva. Če bo šport sledil zgolj logiki trga, bo izgubil tisto, kar ga je naredilo edinstvenega: neposrednost, pristnost in povezanost z naravo …
