Hans Kammerlander o Bargielovem spustu z Everesta:»To uničuje alpinizem« –»Šov« Red Bulla na Everestu
Ko je poljski alpinist Andrzej Bargiel septembra 2025 brez dodatnega kisika splezal na vrh Everesta in se nato smučal po južni steni vse do baznega tabora, je svet (športa 9n sponzorstva) po 25. letih od smučanja Dava Karničarja slavil še popoln smučarski spust brez pomoči dodatnega kisika z najvišje gore sveta. Podvig, podprt z dronom, ki ga je pilotiral njegov brat Bartek, in sponzoriran s strani Red Bulla, je bil tehnično izjemen in medijsko odmeven. A ne brez odziva.
Hans Kammerlander, južnotirolski alpinist, ki je leta 1996 opravil smučarski spust z Everesta po severovzhodni steni, je v intervjuju za Der Standard izrazil dvom o rekordu. Zaradi pomanjkanja snega je bil takrat prisiljen nekatere odseke premagati peš, a kljub temu meni, da bi moral njegov spust šteti. »Če bi vedel, kakšen hrup bo to povzročilo, bi smuči seveda pustil na sebi, čeprav bi bilo neumno,« je dejal.
Kammerlanderjeva kritika presega tehnično primerjavo. Dotika se bistva alpinizma – njegove etike, pristopa in duhovne razsežnosti. »Postopnost« je beseda, ki po njegovem najbolje opiše razliko: sam je bil na gori popolnoma sam, brez šerp, brez kisika, s seboj je imel le liter čaja. Bargiel pa je imel podporo, tehnologijo, logistiko in medijsko kampanjo. »To je karnevalski alpinizem. Če se bo tako nadaljevalo, bo kmalu šerpa nosil še novorojenčka,« je dodal s sarkazmom, ki izraža zaskrbljenost nad komercializacijo in spektakularizacijo alpinizma.
Po njegovem mnenju se plezalci (spet?) spreminjajo v predstavnike industrije, v kateri je število dovoljenj, ekip in sponzorjev naraslo do točke, ko se izgublja pomen odprave kot intimne, raziskovalne izkušnje. »Nekoč je bilo za vsako pot le eno dovoljenje. To je bila odprava. Danes je to umorniški posel.«
Kammerlander sicer priznava, da je Bargielov smučarski spust s K2 leta 2018 izjemen dosežek, a ga preseneča, da se je alpinist zdaj vključil v »marketinško operacijo«. S tem odpira vprašanje: kje je meja med dosežkom in predstavo? Med osebnim podvigom in javnim spektaklom?
V času dronov, sponzorstev in viralnih posnetkov je razprava o etiki in pristnosti alpinizma vse bolj aktualna. Kammerlanderjev odziv ni le nostalgija, temveč poziv k razmisleku: kaj je danes alpinizem? In kaj želimo, da ostane? Na drugi strani imamo pa posnetke, ki dokazujejo početje! Kje je torej prav!
