Tako lahko beremo povzetek vzet iz knjige La storia dell’Alpinismo, ki jo je spisal Gian Piero Motti: Vzhodnoevropski alpinistični vzpon 70. in 80. let ni bil naključje, temveč posledica posebnega zgodovinskega, psihološkega in kulturnega okolja. Medtem ko je Zahod v alpinizmu videl predvsem nadaljevanje lastne tradicije — tehnično dovršenost, športni napredek, profesionalizacijo — je Vzhod v gorah iskal nekaj povsem drugega: prostor svobode, izhod iz utesnjenosti, dokaz, da je mogoče preseči meje, ki jih je postavila družba.
Ta razlika v motivaciji je ustvarila dve povsem različni energiji. Zahod je imel opremo, medije, sponzorje, tradicijo. Vzhod je imel lakoto, trmo, improvizacijo in neizmerno psihološko potrebo po preseganju omejitev. In prav ta razlika je rodila generacijo, ki je presegla vse, kar je bilo dotlej znano.
Psihološki motor Vzhoda: gore kot prostor svobode
V komunističnih državah so bile gore eden redkih prostorov, kjer človek ni bil nadzorovan. Tam ni bilo partijskih sekretarjev, ni bilo ideoloških komisij, ni bilo uniformiranega vsakdana. Gore so bile druga država — država, kjer je veljala samo volja posameznika.
Poljska: svoboda kot nuja
Jerzy Kukuczka je bil otrok industrijske Slezije, vajen trdega dela, pomanjkanja in improvizacije. Njegova oprema je bila skoraj muzejska, a njegova volja je bila neuničljiva. Njegov vzpon ni bil športni projekt, temveč eksistencialni pobeg.
Wojtek Kurtyka je gore razumel kot prostor očiščenja, skoraj mistično izkušnjo, kjer se človek sreča s svojo notranjo resnico. Zavračal je sponzorje, ker bi mu vzeli svobodo.
Krzysztof Wielicki je bil tih, skromen, skoraj neopazen — a sposoben dejanj, ki so presegala človeške meje. Njegova moč je izvirala iz trdega življenja, ne iz športne infrastrukture.
Slovenija: tradicija kot hrbtenica, svoboda kot nadgradnja
Franček Knez je bil utelešenje skromnosti in fanatične predanosti. Živel je skoraj asketsko, sam izdeloval opremo, potoval z avtostopi, spal v stenah. Njegova moč je bila v popolni predanosti, ne v sistemu.
Tomo Česen je bil izraz nove generacije — individualist, solist, človek, ki je verjel, da lahko sam premaga stene, ki so bile prej domena velikih odprav. Njegova motivacija je bila notranja, ne medijska.
Slavko Svetičič je bil delavec, ki si je čas za gore dobesedno iztrgal iz življenja. Njegova energija je bila surova, pristna, neukročena.
Materialna revščina kot prednost, ne ovira
Vzhodnjaki niso imeli opreme, niso imeli sponzorjev, niso imeli dostopa do zahodnih trgov.
Toda prav to jih je naredilo: iznajdljive, odporne, neobčutljive na mraz, lakoto, bolečino, psihološko neprimerljive z zahodnimi kolegi.
Kukuczka je treniral na dimnikih. Wielicki je čakal mesece na en par klubskih derez. Knez je sam šival pasove in kladiva. Česen je plezal kadar je lahko, ker ni imel denarja, da bi čakal na vreme.
Ta improvizacija je postala prednost: ustvarila je generacijo, ki je bila pripravljena na vse.
Zahod: tradicija, profesionalizacija in izguba »ognja«
Zahod je imel vse, kar Vzhod ni imel: sponzorje, medije, opremo, tradicijo, varnostne standarde, profesionalne kariere.
Toda prav ta udobnost je prinesla nekaj drugega: izgubo notranje nuje.
V 80. letih je Zahod začel alpinizem dojemati kot šport, kot nadaljevanje tradicije, kot tehnično disciplino.
Vzhod pa ga je dojemal kot življenjsko priložnost, kot edini prostor, kjer si lahko resnično svoboden.
Zahod je gledal na Vzhodnjake z občudovanjem, a tudi z nerazumevanjem.
Ko je Česen trdil, da je solo preplezal južno steno Lhotseja, je Zahod zahteval dokaze — ker je razmišljal v logiki odprav, dokumentacije, medijske transparentnosti.
Vzhod pa je razmišljal v logiki notranje resnice: če si nekaj naredil, si to naredil zase, ne za druge.
Vzhodnoevropski alpinistični vzpon ni bil le športni fenomen. Bil je kulturni in psihološki preobrat, ki je alpinizmu vrnil tisto, kar je Zahod počasi izgubljal: surovo, neukročeno, eksistencialno energijo.
Kukuczka, Kurtyka, Wielicki, Knez, Česen, Svetičič — to niso bili le vrhunski plezalci. Bili so ljudje, ki so v gorah iskali tisto, česar v življenju niso mogli dobiti: svobodo, prostor, smisel, presežek.
In prav zato so njihove zgodbe še danes tako močne.
