Jezero v Lužnici pod ostenji Rdečega roba in Škofiča – Zgodba o skrivnosti jezerca pod robovi krnskih planin
Dr. Lev Svetek – Planinski vestnik 1983/12
Davno, davno je že tega, kar sta v dveh malih zaselkih nad romantično dolino rečice Tolminke živela fant in dekle. Fant je bil iz zaselka Javorce, dekle iz zaselka Zastene. Še kot deček in deklica sta hodila past črede svojih staršev na tolminski planini Pretovč in Sleme in ni čuda, da sta se, ko sta odrastla, zaljubila in si prisegla večno zvestobo. Njuno skrivno shajališče, kjer ju nihče ni mogel zmotiti, pa je bilo prav ob gorskem jezercu visoko v planinah, pod ostrimi grebeni krnskih gora. Tam sta na bregu velikokrat posedala, zrla v mirno jezerno gladino, poslušala šelestenje macesnov in sanjarila o lepi prihodnosti, ki ju čaka.
A že je vmes posegla kruta usoda: starši brhkega dekleta so dekle obljubili bogatemu trgovcu, ki je iz Tolmina večkrat prihajal v Zasteno. Tam je spoznal zalo planinsko dekle in si jo zaželel za ženo. Niso pomagale niti solze niti rotenje in v kratkem bi morala biti poroka. Fant in dekle, ki si nista vedela pomagati, sta se večer pred poroko dogovorila za poslednji sestanek ob njunem gorskem jezeru, preden bi morala mlada nevesta z bogatim trgovcem za vedno v dolino, v bahavi Tolmin. Sedela sta, kakor že tolikokrat, na žametni trati ob jezeru in si še enkrat izpovedala ljubezen in večno zvestobo, ki jo lahko samo smrt še loči. Tedaj sta tudi sprejela usodno odločitev: raje prostovoljna smrt, kakor ločitev za vedno! Prijela sta se za roke, zabredla v svoje jezero in bredla vedno globlje in globlje vanj, dokler ju jezerna gladina ni prekrila. Zagrnila ju je čista jezerna voda, ob kateri sta tolikokrat posedala v mladi, neskaljeni ljubezni.Vaščani so mlada zaljubljenca iskali vso noč in ves naslednji dan in ju niso nikoli našli. Sodili so, da sta zbežala čez Sočo v široki svet, odkoder ni povratka. Samo nekaj tistih, ki so vedeli za skrivna pota v njuni ljubezni, so slutili in tudi uganili, kakšno usodo sta si zbrala. Od takrat so poimenovali tisto jezerce – Jezero zaljubljencev. In vsaj tako pravijo tisti, ki se vzpenjajo mimo tega jezera v strmine krnskih, tolminskih in bohinjskih gora, še dandanes lahko vidiš, če se zazreš v globine jezera, dva para široko odprtih, vprašujočih oči, ki iščejo odgovora na vprašanje: Zakaj je bilo to potrebno?
