Silvia Vidal je prav posebna plezalka. Pri tehničnem plezanju v velikih stenah je Katalonka povsem enakovredna moškim soplezalcem (Sea of Dreams in Reticent Wall v El Capitanu), ko pa gre zares, se v pustolovščino najraje poda sama (npr. tudi solo vzpon v Wyoming Sheep Ranch, A5). Samo spomnimo se njenega vzpona v Indije izpred dveh let, ko je v epskem solo vzponu preplezala smer Naufragi (1050 m, A4+/6a+) v indijski dolini Kinnaur …
Tokrat se je Silvia podala v Čile in sicer v dokaj neznano a s svojimi 1500 metri zelo visoko steno Serrania Avalancha, ki so jo do sedaj preplezali samo enkrat. Pred leti je uspelo trojni argentinski navezi, ki pa se ni povzpela do vrha gora in je tako vse do letos ostal še deviški.
Kar sledi, lahko mirne vesti opišemo kot pravi pustolovski podvig. Od zadnjega naselja – Puerto Cardenas – do stene je namreč osem ur hoje in do tja je morala Silvia prenesti 150 kilogramov opreme, hrane in ostalega »brašna«. Pri tem sta ji pomagala dva plezalca, od takrat naprej pa je bila Vidalova popolnoma sama.
Najprej je v dveh tednih pritrdila 350 m vrvi, potem pa se podala v steno in v njej prebila v njej 32 dni, ne da bi se vrnila v vznožje. Kar šestnajst (16!) dni je morala v steni čakati zaradi slabega vremena. V obdobjih dežja, ki so lahko trajali tudi nekaj dni, je namreč čez steno padal pravi slap in onemogočal skoraj vse vrvne manevre. »Večkrat sem se spraševala, če se bom v takem sploh lahko vrnila z vrha nazaj v dolino,« je povedala Vidalova. Končno je po 1300 preplezanih metrih navpičnice izplezala na rob stene in po zadnjih malo položnejših 200 metrih dosegla vrh, s čemer pa se njeni napori še niso končali. Za spuščanje po vrvi je za 1300 metrov stene potrebovala naslednje tri dni, največ težav pa ji je delalo odstranjevanje fiksnih vrvi. In ko je končno spet stopila na ravna tla pod steno, se je naporno delo samo še nadaljevalo, saj je morala vso svojo opremo (125 kg) prenesti nazaj v civilizacijo. To je opravila v enem tednu, pri tem da je pot opravila petkrat, vsakič pa je nosila 25 kilogramov. Pri tem opravilu je morala pri neki reki čakati še štiri dni, da se je njen pretok toliko zmanjšal, da je lahko prišla na drugo stran.
Pri vsem tem je potrebno izpostaviti, da je bila Silvia Vidal dva meseca popolnoma izolirana. Brez telefona, radia, vremenske napovedi, interneta. In tudi v zadnjem naselju Puerto Cardenas ni nobenih tovrstnih povezav, še trgovine ne. Smer je Silvia imenovala Espiadimonis, številke oziroma ocena A4, 6b, 1500 m pa pri vsej zgodbi kar malo obvisijo v zraku in še zdaleč ne povedo vsega, kar je Silvia »dala skozi« pri svoji čilski pustolovščini.
Za Friko pripravil: Urban Golob
Vir: PlanetMountain, Desnivel
Fotografije: Silvia Vidal
