Tine Orel
GUOZI SUDIAN je v Pekingu izdal knjigo o kitajskem alpinizmu. To je knjiga o najbolj znanih kitajskih vzponih zadnjih let: Minya Konka, Muztagh-Ata, Everest, Šiša Pangma, in ženski vzpon na Kangur Tjube Tagh. Za evropski okus, za ljudi, ki so navajeni alpske planinske literature zadnjih sto let, pravi A. de Chatellus, nič kaj mikavna knjiga. Nobene stične točke med klasičnim alpinizmom, njegovim literarnim izrazom in njegovo kulturo ni videti, nič nas ne veže s tem, kar zdaj nastaja na Daljnem Vzhodu.
O LIONELU TERRAYU je napisal nekaj velikih besed tudi Maurice Herzog, prvi mož francoske ekspedicije na Annapurno 1950. Prvikrat, pravi De Gaullov visoki komisar za mladino in šport, je Terraya videl med vojno, ko je okupirana Francija trpela tudi zaradi pasivizacije mladih mož, ki bi bili morali na vojsko. Tudi Lionela je glodala vest v pričakovanju aktivnejših dni. Občutil je globoko potrebo, da uveljavi svoj pogum In domoljubje. Zato je kmalu našel pot do gibanja »Mladina in gora« (Jeunesse et Montagne), ki je dala odporniškemu gibanju (la Résistance) mnogo sposobnih kadrov. V začetku leta 1942 se je ustavil na neki kmetiji v les Houches. Tu je začel z alpinizmom, z njim gruča mladincev, ki jih je bil sam ogenj, tehnike pa skoro niso poznali. Lionel je bil zagrizen pri delu, predvsem pa poln vere v skupni ideal — v gorništvo. Ta skupina je bila zametek kasnejših »državnih alpinističnih šol« v dolini Arve v Prazu in kasneje v Chamonixu. Lionel, čeprav meščanski otrok iz ugledne zdravniške družine, se je med temi hribovskimi otroki, ženami in starci pokmetil, utrdil, pomožatil tako, kakor da bi sklenil »kljubovati večnosti«. Na prvi pogled je bil videti surov, kmalu po je, pravi Herzog, pokazal plemenitost značaja, svojo tenkočutnost in mehkobo, toliko nežnejšo, ker jo je skrival pod hrapavo skorjo robatosti. »Imel sem srečo, da sem bil deležen sadov njegove plemenitosti, že med vojno sva se povzpela na Mt. Blanc po Peutereyskem grebenu, vse peš, z makaroni v nahrbtnikih. Z nama je bil še Gaston Rebuffat in Gerard Herzog. Bila je ta tura prava epopeja prav zaradi slikovite Lionelove navzočnosti«. L. 1944 je v Maurienni stopil v alpsko edinico kapetana Stephana. Glas o njegovih dejanjih je segel do Tarentaise, kjer je bil v uporniški četi Herzog. Po vojni so se vsi trije gorniki zbrali v Chamonixu in preživeli tu nekaj slavnih, nenavadno živih let. Vsak dan je pomenil nov podvig in novo obljubo. Iz te bratovščine se je rodila zlata doba francoskega alpinizma, ki se je izkazala tudi z velikimi ekspedicijaml. Z njimi je Francija stopila v alpinizmu na prvo mesto v Evropi. Organizator teh zmag. Lucien Devies, je omogočil Terrayu, ko je spoznal njegove izjemne sposobnosti, da se povsem uveljavi, posebno po ponovitvi Walkerja 1946 in Eigerja 1947. Doslej še ni bilo alpinista, ki bi imel za seboj toliko velikih ekspedicij kot Terray: Annapurna 1950, Fitz Roy 1952, Huantsan 1952, Makalu 1954, 1955, zapadni Čokrarahu 1956, Džannu 1960. V enem samem letu je zmogel tri uspešne ekspedicije in sicer I. 1962. Džannu – tu je bil vodja, vzhodna Čakrarahu in Nilgiri. Končno l. 1964 Mt. Huntington. »Ne morem skrivati,« nadaljuje Herzog, »da je Terray pokazal višek človeške solidarnosti na Annapurni: to je bila odpoved, požrtvovalni duh, ganljiva sočutnost obenem po levja moč, s katero se je boril do kraja in tvegal svoje zdravje, ne da bi pomislil na počitek. Po tem velikem dejanju se je umaknil v Pêcles, kjer je živel z družino. Ostal je tu brez klientov. Niso se upali naprositi tako veličino, on sam pa se tudi ni ponujal. Bil je preprost, skromen, noš Cincinnatus, mu pravi Herzog, čeprav se je uveljavil in si pridobil svetovno ime. Bil je sijajen filmar, predavatelj in pisatelj. »Osvajalci nekoristnega«, njegova knjiga, ki je izšla l. 1963, je postala vzor sodobne alpinistične avanture, napisana sproščeno, krepko, neposredno.
Na zadnjo turo je šel s posebnim namenom, da napravi »turo za zabavo« s tovarišem, ki ga je imel nenavadno rad. Herzog je bil navzoč pri preludiju in finalu te velike in dramatične simfonije. Težko se bo našel tak virtuoz, ki bi bil kos njenim akcentom. Z njo se je poslovil človek, ki nam je zapustil najlepše in najpotrebnejše — zgled plemenitosti, brez katere ni življenja, ki bi ga bilo vredno živeti.«
NOVA REVIJA ZA VARSTVO NARAVE je začela izhajati v l. 1966 v Franciji, z naslovom »Aménagement et Nature«. Zavzema se ob splošnem gospodarskem planu v Franciji za varstvo in obnovitev narave v ravnovesju z gospodarstvom. Prva številka obravnava razvoj poljedelskega prostora, solidarnost med mestom in vasjo, zaščito In oskrbo naravnih znamenitosti, narodne parke, varstvo pokrajine, agrikulturo in turizem v hribovskih krajih. Glavni urednik je Roland Bechmann.
PIERO ROSSI, GLI SCOIATTOLI Dl CORTINA. Knjiga o »vevericah« v Cortini je izšla v Bologni. Pisec je znan italijanski planinski publicist, eden najzgovornejših v našem času. Beseda teče o cortinskih plezalcih, ki so okoli leta 1950 pomenili »strah in trepet« za vso plezalsko konkurenco, ki so pobirali prvenstvene, kakor bi praznili kozarce, v slogu, kl mu ni bilo para, lahkotnem in suverenem. L. 1939 so se združili v Cortlni d’Ampezzo v privatni klub brez posebnih zahtev a ne brez ambicij, za osnovo kluba pa so razglasili ljubezen do gora, prijateljstvo in cortinsko »rojaštvo«. Jezili so stare, jezili tiste, ki niso bili nikoli mladi, in tiste, ki so veverice hoteli napraviti za »Teddyboys« alpinizma. Prva naveza, ki se je vidno odlikovala, sta bili veverici Bibi Ghedina in Lino La-cedelli. Slednji je bil I. 1954 na K2. Koliko govorjenja, češ, kaj pa ima dolomitski akrobat opraviti v Himalaji! »Veverice« so postale simbol Cortine, kajti turistična industrija Ima svoje imperative. Nastala je tudi »anti-legenda« s polemiko in kritiko, kako se veverice obnašajo, kako temu in onemu niso kos, prišlo je do itolijan-sko-švicarskega duela v severni steni Zapadne Cine in še marsikaj, kar naj bi vrglo senco na cortinski ekskluzivni klub. Ta pa je vendarle obdržal svoj sloves in leto za letom veže nase nove mlade člane iz slavnih cortinskih vodniških družin, ki seveda že davno niso več to, kar so bile na prehodu stoletja. Piero Rossi je znal z živo besedo orisati glavne člane kluba in njihova dejanja. Svojo slovo pa je v knjigi odnesla tudi prelepa Cortina.
ALFONZO BERNARDI, IL MONTE BIANCO. Avtor knjige o Mt. Blancu je predlanskim vzbudil pozornost s knjigo o Matterhornu, o kateri smo že poročali. Pričakovali smo ga, da bi nam povedal o Matterhornu ob jubilejnem Whymperjevem letu, pa si je takorekoč pripravljen na pot zlomil pri smučanju nogo. (Lansko leto v Trentu je ponovno obljubljal, da bo prišel). Avtor se sistematično ukvarja s planinsko zgodovino, obenem je pa sam navdušen planinec in dobro pozna tudi naše Alpe, posebno Julijce. V knjigi Mt. Blanc obravnava samo razdobje od I. 1091 do 1786, to je od časa, ko se Mt. Blanc prvič omenja, pa do prvega vzpona nanj. Knjiga vsebuje tudi sodobne tekste, ki obravnavajo geografijo in geologijo, glaciologijo in planinsko zgodovino, h kateri je sestavek o Compagnie des Guides de Chamonix prispeval sam Rébuffat, dalje tekste de Saussura, Rusklna in E. R. de Chateaubrianda. Bernardi je zbral – in v tem je velika vrednost te knjige — vse, kar so o Mt. Blancu napisali veliki popotniki modernega veka, med drugim, kar je napisal Goethe, dalje poročila Journal de Genéve iz l. 1786, biografije In portrete citiranih avtorjev, dokumente, risbe, zemljevide itd., skratka knjiga, ki noče biti samo album, marveč poslastica za kulturnega človeka, v veliko veselje duhu, ki vidi v gorah nekaj več kot plezalski rekvizit ali kuliserijo, mimo katere frči na samo-drču sodobni moto-človek ali sedeči.
TONI HIEBELER, MED NEBOM IN ZEMLJO. Knjiga ima 264 strani, od tega 40 slik na umetniškem papirju in 78 cm dolgo zložljivo karto Civette. Taka knjiga stane danes v Nemčiji 25 DM. Značilno za Hiebelerja ni samo pisanje o velikih dejanjih v gorah, marveč se v knjigi suče beseda tudi o avtorju, o njegovi osebnosti in njeni rasti brez tistega sramežljivega strahu pred resnico, ki daje pečat mnogim planinskim spisom. Hiebeler je Iz ekstremnega alpinista pred leti postal poklicni planinski publicist, urednik »Bergkamerada« in zdaj »Alpinizma«, tako da spada danes med najbolj znane alpiniste na svetu. Njegova redakcija je prava centrala alpinističnih informacij, vpeljana tako, da danes novice iz vsega sveta vanjo same od sebe »dežujejo«. Tudi pričujoča knjiga Ima vse odlike Hiebelerjevega peresa, mikavne tudi za ljudi, ki niso blizu alpinizma. Njegovi nazori niso taki, da bi bili vsem všeč, njegovi literaturi pa raste cena tudi z izzivanjem polemik in kritik. Ne boji se povedati, da hoče živeti po svoji volji, da je postal gornik zato, »da bi spoznal veličastnost življenja, da ga doživi tudi v avanturi«.
O PLANINSKEM VESTNIKU 1964-1965 je no dveh straneh poročala ugledna avstrijska planinska revija österreichische Alpenzeitung, glasilo ÖAC, ekskluzivnega avstrijskega alpinističnega kluba. V poročilu pravi recenzent, da je PZS z uspehi svojih članov dobila zvezo s svetovno elito. Slede podatki o naši planinski organizaciji, med drugim tudi to, da je predsednik PZS znan alpinist in vodja ekspedicij, dr. M. Potočnik. »Čeprav je Triglav Slovencem sveta gora, so zadnja leta pridobile tudi Savinjske Alpe in privabile elito slovenskih plezalcev.« Nato poroča na kratko o 60-letnici dolge nemške smeri v triglavski steni (Reinl, König, Domenigg), nato pa o najnovejših uspehih naših plezalcev po podatkih iz PV, o Zupanovi smučarski komisiji, o transverzali in o naših uspehih v Alpah. Poročevalec se strinja s stališčem, ki ga PV zavzema do ekstremnih plezalskih storitev, simpatičen mu je Kugyjev kult, pozna Avčinovo knjigo »Kjer tišina šepeta«, ve za Šegulovo odpravarsko komisijo in za vse, kar smo Slovenci doslej v svetu z ekspedicionizmom dosegli. Poročevalec se strinja s pospeševanjem prijateljskih odnosov ne glede na to, da se naši narodi ne ujemajo povsod, in priznava PV, da s svojimi poročili o ÖAC in njegovem delovanju prispeva k normalizaciji razmer v Julijskih Alpah, kamor na koncu vabi avstrijske alpiniste. »Tu se bodo počutili ugodneje kakor v marsikateri zapadni deželi.
V isti številki OAC (1348, 1966) poroča W. Stephan o vzponu v severni steni Ailefroide Centrale 23. julija 1959, ki ga je opravil z Antejem Mahkoto. Mahkota je o tem obširno poročal v našem glasilu. Obširen opis je opremljen z nazornim posnetkom, ki dobro kaže bistvene probleme smeri.
Za naše ekspedicionistične kroniste in izvidnike je vredno omeniti Diembergerjev pregled ekspedicij in vzponov v Hindukušu, gotovo strokovno najtehtnejšem pregledu o dogajanjih v tem gorovju. Tudi pregled novih vzponov v Vzhodnih Alpah od l. 1961, ki ga piše že dolga leta H. Peterka, je znan po svoji ekzaktnosti, le v pisavi se ne drži pravil, ki jih zadnja leta že uveljavljajo tudi nekateri nemški turistični in planinski pisci. Tako najdemo v poglavju o Zapadnih Julijcih še Monte Ursic (Vršič), Torre Carnizza (Krnica), Veunza Occidentale (Vevnica). V vzhodnih Julijcih je zabeležena smer v Sfingi, ki sta jo l. 1961 naredila Aleš Kunaver in Mikec Drašler, v Karavankah seveda Edelweisspitz, medtem ko je v »Steiner Alpen« pri Dolgem hrbtu pripisan še Langkofel, kjer sta avgusta 1961 severovzhodno steno preplezala H. Peterka in K. Dressnandt.
Številka 1349 iste revije poroča tudi o poljskem Taterniku, ki ga ureja Josef Nyka, in o mariborski planinski publikaciji »Planine ob meji«.
