Intervju Vlasta Kunaver

Planinski vestnik 2013/11

Vlasta Kunaver: alpinistka, padalka, zdravnica, mama

Vlasta Kunaver je prijetna sogovornica. Zelo zaupljiva, prijazna, zgovorna. Ves čas se po malem smeji. Človeku se zdi, da je ušla iz nekega drugega časa, ko še ni bilo vsesplošne zagrenjenosti, obupanosti in preplašenosti. Iz čudovitih osemdesetih, ko so slovenske alpinistke uspešno držale korak z moškimi kolegi in bile med seboj precej povezane. Vlasta je ob koncu osemdesetih plezalno vrv zamenjala za nešteto drobnih vrvic na padalu, obenem pa postajala zdravnica, ki ljubi svoj poklic in rada dela v kamniškem zdravstvenem domu; pod budnim očesom vršacev, ki se pnejo nad mestom. Ob vsem tem je postala še mama. Pravi, da je vedno raje mati, čeprav sta njena otroka že skoraj prestopila prag odraslosti.

Vas je rojstvo otrok zelo prizemljilo?
Da. Nekaj časa sem potrebovala, da sem se navadila na spremembe, ki jih prinese otrok. To se verjetno zgodi vsem bolj aktivnim staršem. Starševstvo je zanimiv poklic. Starš sicer postaneš v trenutku, a obenem to postajaš postopoma.
Ste zaradi otrok prenehali z zagrizenim alpinizmom?
Ta konec se je zgodil malo na silo, a že prej. Moj življenjski partner (Sandi Marinčič, op. a.) ni več hotel toliko plezati, ker ga je zelo pritegnilo jadralno padalstvo, potem pa je potegnilo še mene. Toda alpinizem sem še nekaj časa zelo pogrešala. Takrat se je veliko dogajalo; bila sem ravno sredi študija in enostavno ni bilo več časa za vse.
Vam je kdaj žal, da se po rojstvu otrok v devetdesetih, ko ste s študijem že končali, niste več vrnili v svet alpinizma?
Prav nič. Otroka sta mi zelo razširila obzorje. Zaradi njiju sem videla kotičke v gorah in drugje, ki jih sicer ne bi. Če ne bi bilo otrok, ne bi nikdar vzela v roke knjig, kot sta Z otroki v gore in 111 izletov. Edino, kar lahko zamudiš v življenju, je čas z otroki. Vse ostalo lahko počneš prej in potem in ti ne bo nikamor ušlo. Otroci pa rastejo zelo hitro. Ali si takrat z njimi ali pa nisi. Tukaj ni popravnega izpita, ni poti nazaj. Marsikdo prepozno spozna, kaj je zamudil na račun nekaj preplezanih smeri v plezališču ali v hribih.
Kdaj ste začeli leteti?
Leta 1986. Prvo padalo sva s Sandijem naročila, preden sem odšla na žensko odpravo.
Na tisto pod južno Anapurno? Kako je bilo?
Lepo. Zelo rada sem v ženski družbi.
Toliko žensk na kupu … Niste imele nobenih kratkih stikov?
Ne, zelo dobro smo se razumele. Edino eno stvar obžalujem, in sicer sem eni od deklet ob neprimernem trenutku rekla, da je treba za takšno odpravo veliko trenirati doma, če hočeš biti uspešen. Bila sem zelo mlada, 23 let. Takrat sem ogromno plezala in sem bila preveč zagnana. Toda to izjavo bi takoj vzela nazaj, ker vem, da je prijateljico prizadela.
Še vedno plezate?
Še vedno. Nikoli nisem čisto prenehala. S Sandijem največkrat plezava v Dachsteinu, Dolomitih, na Korziki. V domačih gorah ne toliko.
Veliko ste plezali tudi v Centralnih Alpah, z očetom sta preplezala montblanški Peuterey integral, s Sandijem sta tam plezala tudi pozimi (Mont Blanc du Tacul, Modica-Noury, Couloir Chere). Vas še vleče v dolge ledne smeri, v katerih ste bili zelo dobri?
Ja, led mi nikoli ni predstavljal težav. Še vedno bi šla, vendar zdaj preprosto ne utegnem zaradi službe. Če hočeš plezati takšne smeri, moraš trenirati, ujeti razmere, se odpeljati v Chamonix, kamor greš vsaj za par dni, teden, da se izplača. Zdaj si tega ne morem privoščiti.
Jadralno padalstvo pa ne vzame toliko časa. Še letite?
Tudi letim še, a je še toliko lepih športov. Škoda bi bilo, da jih ne bi preizkusila: kajak, gorsko kolo, gorništvo, turno smučanje. Če bi mi pri dvajsetih kdo rekel, da bom vse to počela, bi rekla, da je trčen. Bila sem zaprisežena alpinistka. (smeh) Danes se mi zdi, da lahko zamudiš veliko lepega, če si zaverovan samo v eno stvar. Otrokoma sem hvaležna predvsem za to, da sta mi razširila obzorje tudi tukaj, da sta moj svet spremenila iz črnobelega v barvnega.
Bi poskusili tudi kakšnega izmed modernih športov, recimo skoke BASE?
Sandi je opravil nekaj takšnih skokov in ko sem bila z njim na robu stene, sem si zelo želela skočiti tudi sama. Nisem občutila strahu, bila sem povsem mirna. Strah me je, da nimam nobenega strahu pred tem. (smeh)
Letos ste imeli v sklopu mednarodnega festivala gorniškega filma Domžale v Cankarjevem domu predavanje. Ugotovili sva, da ravno na 25. obletnico dedkove smrti. Vaš dedek Pavel Kunaver je bil vsestransko nadarjen človek, ki se je ukvarjal z alpinizmom, taborništvom, jamarstvom, astronomijo, bil je priznani slovenski pedagog in poljudnoznanstveni pisec. Kako se ga spominjate?
Žal mi je, da je odšel, ko sem bila še premlada, da bi ga dojela kot odraslo osebo. Danes bi imela zanj mnogo vprašanj. Res je bil vsestransko talentiran, poln življenja, vitalen. Med študijem sem dve leti živela pri njem. Spomnim se, da mi je za vsak narejen izpit spekel zelo dober šmoren. Ko je bil že star, je večkrat za konec tedna kar izginil in vsi smo se spraševali, kje je naš Pači. Vrnil se je zvečer z nahrbtnikom in rekel, da je skočil v Bohinj. Delal je zelo dolgo, upokojil se je zelo pozno. Še kasneje se je vedno zanimal za pedagogiko, šole, učence. Ko je šel v Dom upokojencev na Tabor, se je zelo vživel. Pol stanovalcev je bilo njegovih učencev, klicali so ga gospod profesor. Takoj je organiziral astronomski krožek in dal postaviti observatorij na streho Doma.
Preživel je celo vašega očeta, ki je tragično preminil novembra 1984 v strašni helikopterski nesreči. Aleš Kunaver velja za velikega vizionarja slovenskega alpinizma, začetnika slovenskega oz. jugoslovanskega himalaizma, za himalajskega pionirja, odličnega alpinista in ustanovitelja šole za gorske vodnike v nepalskem Manangu. Kako se ga spominjate?
Predvsem kot očeta. Ta njegova javna podoba mi ni pomembna. Lepo se mi zdi, da je vse to počel, da je bil uspešen. Vesela sem, da so ga drugi tako spoštovali, ga imeli radi, ampak zame je bil predvsem oče. S sestro nama je pripovedoval pravljice o grajskem vrabčku, ki se mu je dogajalo vse živo, skupaj smo hodili na izlete, bil je zelo pozitiven človek. Spominjam se tudi njegovih izjav, ki jih je velikokrat ponavljal in ki veliko povedo o njegovem značaju. Ko je šlo kaj zelo narobe, je rekel: Vedno se da še kaj narediti. Ko smo iskali določeno stvar in ga spraševali, kje je, nam je rekel: Pri poiskanju in na levo. Hotel je, da se potrudimo in sami najdemo. Vedno je probleme razdelal in jih reševal po delih, vseh stvari v življenju se je loteval sistematično. Pravzaprav sem kot hčerka opazila iste pozitivne lastnosti, ki so ga zaznamovale tudi kot javno osebo.
Ste obiskali Manang?
Ja, prvič pri sedemnajstih. Oče je zaslužil nekaj več denarja in s sestro sva lahko odšli v Nepal. Takrat je bilo tam vse drugače, še nobenih lodžev (mala gostišča ob trekerskih poteh, ki nudijo tudi prenočišče, op. a.), razvitega turizma. Lani, ko sem obiskala dolino Marsjandi, sem bila šokirana nad hitrim razvojem. Vse je tako drugače …
Oče menda ni bil zadovoljen, ko ste leta 1981 začeli plezati z AO Ljubljana Matica.
Ravno po tem trekingu sem začela plezati. S prijateljico sva šli za nekaj dni na Ledine nad Jezersko smučat, jaz pa sem se takoj zapodila v prve skale in padla. Pridobila sem nekaj ran, ki jih nisem mogla skriti. Očetu sem rekla, da sem padla na smučanju, a mi ni verjel, vedel je, koliko je ura. Ni vrtal vame. Nikoli ni vrtal v naju s sestro in brata, ampak nas je pustil, da smo povedali, kolikor smo sami hoteli. Ko sem šla jeseni v plezalno šolo, se tudi o tem ni hotel pogovarjati. Marca pa sem za rojstni dan dobila čelado. Potem je pa rekel, če že misliš, da moraš, vsaj delaj to varno.
Kako je bilo plezati z njim?
Zelo dolgo je trajalo, preden sva skupaj začela plezati. Spomnim se, kako sem bila zgrožena na najinem prvem skupnem štantu v prvi skupni smeri, Dolgi Nemški v Triglavu – en klin jeseničan je bil zabit le kakšen centimeter. Takoj sem ga brez besed zatolkla do konca in zabila še enega, nato sem plezala naprej. V naši alpinistični šoli je bila varnost visoko na prvem mestu! Oče pa je bil še stara šola, kar se varovanja tiče.
Kako je gledal na ženske v steni?
Tukaj mu nekaj ni dalo miru. S tem ni bil najbolj zadovoljen in to je dal tudi vedeti. Čeprav sva kasneje kar veliko smeri splezala skupaj. Celo Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu pri njegovih skoraj petdesetih letih sva preplezala. On zelo dolgo ni skoraj nič plezal in je ponovno več začel plezati šele z mano. Jaz pa sem bila zelo zagnana, mlada in sem izbirala zanj mogoče pretežke smeri. Šele zdaj se zavedam tega. Sicer ni nič rekel in je vse preplezal, ampak verjetno bi bolj užival v kakšni lažji smeri.
Kako pa so drugi moški kolegi alpinisti gledali na ženske alpinistke v osemdesetih?
Prav nič nisem občutila kakšne zadrege ali manjvrednostnih sodb z njihove strani. Teh razlik med moškim in ženskim alpinizmom sploh ne morem razumeti, ker se mi zdi prisiljeno. Tega takrat ni bilo.
Ste se čutili enakovredno v vseh navezah?
Ja, tudi z očetom. Šele ko sva s Sandijem kasneje veliko plezala težke smeri, sem včasih pomislila, da kakšne izmed njih ne bi izbrala sama, bi raje kakšno lažjo. Ampak sem jih preplezala in je bilo tudi zanimivo. Edino tukaj je bila prisotna misel: Če ne bom zmogla, bo pa Sandi. Prej nikoli. Vseeno je bilo, ali sem plezala z moškim ali žensko; izmenjavali smo se v vodstvu in smeri, ki sem jih izbirala z moškimi kolegi, bi preplezala tudi z žensko v navezi.
Ste veliko plezali z ženskami?
Takrat je bila edina razlika ženskih in mešanih ali moških navez v tem, da smo so imele ženske na turah enostavno fajn. Z Lidijo Honzak, s katero sva največ plezali skupaj, sva se ogromno presmejali. Včasih sva tik pod vrhom smeri ali na kakšnem štantu obsedeli in se zaklepetali. Po žensko. Ni bilo nobene tekme, kaj vse morava še splezati. Šlo je za čisto veselje, druženje, razigranost. Uspehi so prišli spotoma.
Vas je bilo kdaj v steni strah?
Ko sva s Sandijem plezala v Franciji v granitnih počeh. Po cel mesec sva bila tam, dokler so zdržale blazinice na prstih. Pri dolgih opornih počeh nisem čisto dobro vedela, ali bom zmogla ali ne. To je precej specifično plezanje, za vzdržljive. Tam me je bilo včasih strah, nisem bila stoodstotna. Sandi je bil vseeno močnejši in včasih pogumnejši.
Ob omembi strahu in nevarnosti se človek nehote spomni na mamo, mama pa na otroke. Kako je mama Dušica gledala na vaš alpinizem?
Z zaupanjem gleda na življenje in tako je bilo tudi takrat. To je zelo dragocena stvar. Že za očeta je bilo to dobrodošlo. Nikoli ni bila panična in preveč zaščitniška. Tiho je zaupala. Vedela je, da pretiran strah ni izraz ljubezni.
Leta 1987 ste bili članica zelo uspešne odprave na Trisul I. Preplezali ste novo smer na alpski način (posvečena je vašemu očetu – Smer Aleša Kunaverja), vidva s Sandijem pa sta z jadralnim padalom z vrha letela v dolino. Kako se spominjate tega uspešnega obdobja, ko so tudi mediji zganjali precej velik hrup okoli vas?
Že takrat mi medijski pomp ni veliko pomenil. Odpravo imam v lepem spominu, imeli smo se dobro, stena je bila lepa, ponosna sem nase, da mi je uspelo gor prinesti tudi trikilogramsko padalo. Sam polet je bil pravzaprav olajšanje, hitra pot v dolino. Kolegi so potrebovali še dva dni, da so prišli v bazo. Bolj vesela sem uspeha v steni kot padalskega dela.
Kakšen je bil občutek, ko ste leteli skozi tako redek zrak?
Olajšanje in želja, da bi bila čim prej v dolini. Nič posebnega, nič epskega.
Vaš ženski višinski padalski rekord drži še danes, po skoraj tridesetih letih.
Se mi pa še vedno to ne zdi kak blazen dosežek. Rekord lahko dosežeš v disciplini, kjer vsi trdo trenirajo in si najboljši, tukaj je šlo pa za splet okoliščin.
Kako to, da niste postali gorska reševalka? Vaše danosti so idealne.
Bila sem veliko odsotna zaradi službe, zato sem se odločila, da nočem biti še več zdoma zaradi dela v gorski reševalni službi. Predvsem zaradi otrok. Če ne bi imela otrok, bi verjetno sodelovala. Zelo spoštujem in občudujem vse kolege, ki to počnejo, in jim želim tudi čim boljše pogoje za delo. Trenutno ti pogoji niso optimalni.

Mojca Volkar Trobevšek