Planinski vestnik 2019/06
Poletno praznino sem zapolnil s plezanjem
Tomaž Jamnik (1938) je bil pobudnik zahtevnejših turnih smukov v Julijcih, avstrijskih Visokih Turah in Alpah. Preplezal več zimskih in kopnih prvenstvenih smeri. Visokoleteče načrte kranjskega alpinističnega odseka o odpravi v Karakorum so preprečile pakistanske oblasti, ki niso izdale dovoljenja, zato so se kot prva slovenska odprava, v kateri so bili tudi alpinisti iz drugih odsekov, odločili za Hindukuš. Tja so se odpravili s poltovornjakom in tremi osebnimi avti, Jamnik je vozil spačka. Kot član ali vodja se je udeležil enajstih odprav, leta 1983 je v Pamirju smučal s 6900 m visokega Dušanbeja čez severno steno Pik Komunizma po smeri Borodkin. Leta 1986 dosegel vrh Broad Peaka, 8051 m.
O odpravah je za Planinski vestnik pisal zanimive članke, tudi etnografske o posameznih ljudstvih, ki jih je srečal na poteh do gora. Bil je načelnik AO Kranj, podpredsednik PD Kranj in načelnik postaje GRS Kranj. Ima zasluge pri gradnji novega zavetišča GRS na Krvavcu, ki so ga raketirali piloti JLA. Govori preudarno in skrbno izbira besede.
Foto: arhiv Tomaža Jamnika
Sta vas starša, navdušena planinca, vpeljala v gorski svet?
V hribe sem zahajal z obema, vendar na daljše ture, od koče do koče, predvsem z očetom.
Kdaj ste se vpisali v planinsko društvo in kako ste začeli plezati?
Ne vem več, kdaj sem se vpisal v planinsko društvo. Že od mladih nog sem predvsem smučal. Temu športu sem bil tako predan, da sem prišel v reprezentanco. Ko se je zimska sezona končala, je nastopilo mrtvilo. Poleti so to praznino zapolnili hribi. Sorazmerno pozno sem začel plezati. Smučal sem približno do leta 1961 ali 1962. V Iskri, kjer sem delal diplomsko nalogo, sta dva sodelavca plezala. Eden je bil Branko Jaklič, drugi Franci Ekar. Povabila sta me na prva plezanja. Tako sem prišel v alpinizem. Leta 1968, ko sem bil star 30 let, smo začeli razmišljati o prvi odpravi. Želeli smo v Karakorum.
Med plezanjem prvenstvene smeri Ekar-Jamnik v Dolški škrbini ste v prvem raztežaju padli petnajst metrov. Že po dveh raztežajih plezanja kot drugi ste spet izmenično plezali v vodstvu. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Pravzaprav se to ni zgodilo v prvem cugu, ampak na začetku drugega, kjer je gladka plošča. Nad njo se mi je izpulil klin in odletel sem. Ko sem padal proti Franciju, priznam, da sem si mislil: ko bi vsaj padel nanj, bo manj bolelo. K sreči me je naslednji klin zadržal in nisem padel nanj, pa tudi poškodoval se nisem.
Leta 1973 sta z Ekarjem zmagala na prvem državnem tekmovanju z akia reševalnimi čolni. Lahko kaj poveste o tem tekmovanju?
Tekmovanje je bilo vsako leto, vsakič drugje, tudi pravila so se spreminjala. Na začetku je bila to prava divja jaga. Najprej so merili samo čas, nato so dodali prvo pomoč in ocenjevali oskrbo poškodovanca. Če se prav spomnim, na prvi tekmi nismo imeli človeka v čolnu, zgodilo se je, da so v divji dirki polomili čoln. Tudi v kasnejših letih sva bila sorazmerno uspešna.
Bili ste član slovenske naveze, ki je leta 1969 prva preplezala smer Sentinelle Rouge v Mont Blancu. Koliko ste bili v tistem času na tekočem z dosežki in dogajanjem v Zahodnih Alpah?
Nekaj smo zvedeli iz pripovedovanj, nekaj iz opisov v Planinskem vestniku. V Chamonixu je urad gorskih vodnikov, kjer smo dobili večdnevno vremensko napoved. Kakšne so razmere in ali je pametno iti … s tem je bilo pa bolj tako, ocenjevali smo na oko, na licu mesta.
Če primerjate alpinizem iz 70-ih, 80-ih let z današnjim, katere razlike bi izpostavili?
Takrat smo Slovenci iskali stik s svetovnim alpinizmom in ga skušali dohiteti. Vse informacije so bile zanimive in potrebne. Značilno za tisti čas je, da so ta zaostanek lovili ljudje, ki so imeli dobre izkušnje v domačih gorah, vendar pomanjkljive v tujih visokogorjih. Sneg v domačih gorah, poleti ali pozimi, se razlikuje od snega v Zahodnih Alpah. Takrat so bile v Alpe organizirane odprave, danes tega nihče ne imenuje tako. Dva prijatelja se zmenita, sedeta v avto in se odpeljeta. Po Alpah je prišel na vrsto Kavkaz in druge, še višje gore, na koncu Himalaja.
Kakšna je po vašem mnenju prihodnost vrhunskega alpinizma v visokih gorah? Nekateri menijo, da stagnira.
Morda postaja za koga nezanimiv, a če si malce bolj razgledan, je možnosti za alpinizem neskončno in ni razloga za stagniranje. Ko so preplezali vse osemtisočake, so se spraševali, kaj bomo pa zdaj? Vidimo, kaj je bilo. Na osemtisočak je možno priti po eni smeri ali po desetih. Obstaja nešteto malce nižjih gora, za katere se niso dosti zmenili, dokler niso bili vsi osemtisočaki preplezani. Šele nato so pogledali proti nižjim vrhovom. Tako se dogaja tudi s slovenskim alpinizmom. Še vedno obstajajo nižji cilji, na katerih so dosežki ravno tako občudovanja vredni kot tisti na osemtisočakih. Skratka, alpinizem se da še naprej gojiti, res pa je, da si ljudje postavljajo vedno nove cilje, variante teh ciljev in tako prideš do tega, da v kopni skali plezajo z derezami in cepini – to so samo neke variante, v katerih vsak najde svojo obliko dejavnosti. Danes so umetne stene in športno plezanje, ampak tudi včasih se je treniralo v kratkih stenicah.
Leta 1971 ste bili član prve kranjsko-slovenske alpinistične odprave v Hindukuš, ki je po prvenstveni smeri čez južno steno dosegla glavni vrh Istor-o-Nāla, 7403 m. Ko sta bila z Ekarjem že v taboru II, se je navezi Ažman-Kofler zgodila nesreča in vsi člani ste se vključili v reševanje. Kako je to potekalo?
Dobili smo dovoljenje za IstoroNāl, ki so ga prvi preplezali Španci leto prej. Smer smo izbrali in nadelali po dosegljivih podatkih. Kofler in Ažman sta bila prva vršna naveza. Dosegla sta vrh, med sestopom zdrsnila in se kotalila, a se nista hudo poškodovala. Kljub temu sta pretresena in zdelana le dosegla tabor 2. Kofler, ki jo je bolje odnesel, je zmogel sam, Ažman je rabil pomoč. S Francijem sva bila takrat še sama, skušala sva ga vleči po snegu in ledu, nato so prišli še drugi, tudi vodja in zdravnik odprave dr. Valič, ki je obema pomagal s tabletami. Noč sta preživela v šotoru, zjutraj sta se počutila malo bolje. Ko se spuščaš, ti vsak meter pomaga, da malce bolj zaživiš.
Med vožnjo te odprave domov je v prometni nesreči umrl njen član Zvone Kofler. Leta 1993 ste bili na odpravi na K2, ko je na gori ostal Boštjan Kekec. V Planinskem vestniku ste v njegov spomin zapisali: “Ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj vključen sem v človeštvo. Kolikšen del odhaja ob smrti prijatelja, je odvisno od tega, kaj nam je ta prijatelj pomenil. Tokrat je odšel velik del.” Ste ob smrti prijateljev vsaj za hip pomislili, da bi opustili alpinizem?
(Premišljuje.) Vse te izgube se v človeku nakladajo. Ko si mlajši, jih v sebi hitreje predelaš, z leti jih težje. Ko zdaj včasih razmišljam o tem, se mi zdi, da so bile te smrti nepotrebne. Druga stvar je, da smo optimisti in mislimo, da se to na naslednji odpravi ne bo ponovilo. Na Everestu smo izgubili sirdarja. Kot šerpa je bil del moštva, to je bil hud udarec. Na Jalung Kangu Berganta, na K2 Kekca. Potem je tu še nesrečni Slavko Svetičič. Šel sem z njim, formalno kot vodja, ker sem skrbel za transport, dovoljenja in podobno. Slavc si je sam zadal cilj, Gašerbrum 4, se zanj pripravljal ter ga skušal uresničiti. In ostal gori. Na K2 sem bil vodja odprave, občutek odgovornosti je malo drugačen, a v bistvu gre za prijatelja, ki si ga izgubil, žalost je popolnoma enaka.
V knjigi Pot je kar nekaj vaših fotografij. Ste dosti plezali z Nejcem Zaplotnikom?
Ja. Čeprav je bil Nejc mlajši od mene, sva šla rada skupaj. Pravzaprav je bolj Nejc postavljal cilje kot jaz, ki sem samo prikimal: ‘Fino, greva.’ Kako sva sodelovala, lepo pokaže plezanje Aschenbrennerja. Spala sva v Tamarju. No, spal je samo Nejc, jaz zaradi skrbi, kako bo, vso noč nisem zaprl oči. On si je mislil, Mišo je starejši in izkušenejši, in se ni dosti brigal, jaz pa sem imel polno glavo tistega Aschenbrennerja in tuhtal o njem. Sicer sem vedel, da bo Nejc plezal težke raztežaje naprej – kar se je potem tudi zgodilo – vendar kljub temu nisem bil prav nič miren. Tudi Makalu je bila njegova pobuda: ‘A ne bi bilo zanimivo, če bi šla? Prijaviva se.’ Pa sva se in so naju izbrali. To je bil njegov prvi osemtisočak.
V Poti je Nejc zapisal, da ste rekli: “Če bi mi Makalu vzel mojega Nejčka, bi šel gor in ves hrib podrl!” Morala sta biti dobra prijatelja. Ste bili morda na začetku tudi njegov mentor?
Ja, bila sva prijatelja, mentor pa prav gotovo nisem bil. Nekaj moram omeniti – da sem prinesel nekaj v kranjski alpinizem, česar prej na odseku ni bilo – smučarijo. Kot smučarskemu tekmovalcu mi je bila smuka v hribih zanimiva. Nejc si je želel v hribih tudi ekstremnih spustov, oba sva se skušala ukvarjati s tem. Tudi to je bil element, ki naju je povezal. Sicer pa sem hitro ugotovil, da je Nejčevo plezanje na zelo visoki ravni, zato ni mogoče reči, da sem bil jaz vodilni. Bila sva uigrana. Mislim, da je nekje celo napisal, da je čudo, da se pri tej razliki v letih tako ujameva. O podrtem hribu sem ravno včeraj premišljeval, ko sem zbiral slike. To je bila izjava, ki se mi zdaj zdi hecna, prisrčna.
Prisedla je Tomaževa žena Mojca Zaplotnik Jamnik, ki je medtem našla prosto parkirno mesto.
Po tragediji na Manasluju aprila 1983 ste družini precej pomagali. Kdaj se je rodila ljubezen med vami in Mojco Zaplotnik?
(Pomolči.) To je težek odgovor. Jasno, da sem Mojco poznal kot Nejčevo ženo. Res je tudi, da smo Nejc, Mojca in jaz včasih ob čaju skupaj debatirali. Kdaj se je med nama zgodil ta preskok, vam ne znam povedati. Zdaj sva trdno povezana med seboj (obrne se proti ženi), kako si že rekla: ‘Še za sto let’. (smehljaj)
Ni tako redko, da žena pokojnega alpinista, če se ponovno poroči, spet vzame alpinista. Morda veste, zakaj ravno človeka, ki se ukvarja s tako nevarno dejavnostjo?
Hm, pravzaprav je odgovor čisto preprost. Eno je slaba izkušnja, ko se ti mož ubije, drugo pa poznanstva. V alpinističnem svetu so gotovo boljša kot izven njega. Če je bila žena z možem res povezana, je z njim doživljala hribe. Jaz si to tako razlagam. Ne vem, kaj bi pa vi rekli. (Pogleda ženo in se zasmeje.)
Mojca Zaplotnik Jamnik: Mislim, da je to čisto praktična in logična posledica samega druženja, kot si ti rekel. Ko si z nekom, se skladno z njegovimi interesi družiš tudi z ljudmi, ki podobno razmišljajo, delujejo, in kot je Mišo že prej povedal, ne glede s čim se ukvarjaš in ne glede na to, kaj ta dejavnost lahko prinese – nenazadnje je smrt včasih posledica nekega dejanja, ki se lahko zgodi kjerkoli, v avtu na primer. Mislim, da se ljudje z ozirom na to, v kakšnih skupnostih so živeli prej, tudi kasneje povezujejo. Jaz na primer nisem poznala motoristične druščine, ker sem se družila s fanti, ki so se ukvarjali z isto dejavnostjo, s katero se je Nejc. Verjetno je naravna posledica, da se v taki sredini pojavi nekaj globljega. Ljudi iste sredine zanimajo podobne stvari, imajo podoben odnos do narave, do življenja, do prijateljstva. In če je tako, kje se naj rodi čustvo, če ne tam, kjer je seme že posejano.
Hvala. Tomaž, kakšno je vaše mnenje o večni temi alpinizma – egoizmu? Je oseba, ki se ukvarja z vrhunskim alpinizmom, večji egoist od povprečne ga alpinista?
Hja, ne vem, če sem najbolj pristojen, da bi to ocenjeval. Gotovo je egoizem specifična lastnost, ki se pri vsakem človeku izraža drugače. Če govoriva o alpinistih amaterjih in o vrhunskih alpinistih … hotel sem že reči, da je pri vrhunskih bolj izražen, vendar mislim, da to ne drži. Navaden, povprečen alpinist je lahko tak egoist, da mu ni para, in ta egoizem pride do izraza ravno pri njegovi aktivnosti. Mislim, da je to odvisno od človekovega značaja. Čeprav ne poznam sedanjih razmer in dogodkov, povezanih z egoizmom, mislim, da se ta lahko kaže tudi v tem, da ne govoriš o svojih načrtih. O tem smo veliko brali in slišali. Ko sem začel z alpinizmom, so ljudje, ki smo jih občudovali, svoje namere skrivali drug pred drugim, prišlo je celo do prepirov. Sam česa takega nisem doživel, niti na odpravah ne, čeprav so se v bazi menda tudi stepli. Mislim, da je to odvisno predvsem od človeka.
Kaj vam je alpinizem dal in čemu ste se zaradi njega morali odreči – če sploh čemu? Kakšno je razmerje med dobil in dal?
Jaz sem zelo srečen človek. Če pogledam nazaj, kako so se stvari razvijale, sem vedno nekaj dobil. Ne morem reči, da bi se čemu odpovedoval. Konkretno – ko sem diplomiral, sem hotel delati še magisterij; začel sem ga in nato opustil. Zazdelo se mi je, da se bom moral v alpinizmu čemu odpovedati. Opustil sem nadaljnji študij, pa kaj. Ne morem reči, da sem se odpovedal ne vem kako visokim naslovom v znanosti na račun alpinizma. Ne. Več so se bili primorani odpovedovali tisti, ki so ostajali doma, svojci in podobni. Pri njih je bila odpoved zaradi luknje, ker te ni bilo.
Bili ste dober alpinist in odličen smučar. Tisto, kar ste počeli na smučeh, ni bila več turna smuka, ampak alpinistično smučanje.
Ja, denimo, Nejčeva ideja je bila: ‘Pojdiva smučat z Jalovca.’ Pa sva šla. Bilo nas je pet, šest, midva sva gor nesla smuči in z vrha odsmučala dol po ozebniku, ostali so sestopili peš. To se mi je zdelo nekaj običajnega. Kadar zdaj gledam te slike, si rečem bedak. Ko grem zdaj po stopnicah, se moram včasih prijeti za ograjo.
Pa še plezate in smučate?
Ne, plezam ne več, hodim pa še. Turno smučam le še v okolici Bašlja, na bolj resno turno smuko že dve ali tri leta ne grem več.
Kakšna je vaša definicija alpinizma?
O tem, ali je šport ali ni, ali je več kot šport, je veliko ljudi govorilo, veliko ljudi pisalo. Jaz sem bolj tehničen človek, v ta šport sem prišel, kot sem že povedal, ker mi je pri primarnem športu po koncu kariere nekaj manjkalo. Pri smučanju o tem nismo govorili, ko sem prišel v alpinistične kroge, sem pa dostikrat slišal, da je alpinizem nekaj več. Ja, je nekaj več, jasno, da je. Človek je v neki druščini, v kateri je vsak posameznik precej odvisen od drugega. To sodelovanje dodaja nekaj več; spodbudi ljudi, da o tem razmišljajo, pišejo, govorijo. Kar zadeva pisanje, se stvari zelo spreminjajo. Nekdaj so o svojih vzponih in doživetjih pisali vsi, tudi pohodniki, sedaj je enako tudi v športu. Vsi športniki, ki so malo boljši, po koncu kariere izdajo knjigo. Zdaj bi lahko tudi vsak športnik rekel, da je njegov šport nekaj več.
Mire Steinbuch
